6. 8. 2021
Odziv Ministrstva za javno upravo
Predlog je splošen in nedorečen, saj termin »politika« ni definiran v nobenem predpisu. Predvidevamo, da gre predlog v smeri dodatnega omejevanja pasivne in aktivne volilne pravice ter v smeri predpisovanja dodatnih pogojev za nastop funkcije v državnih organih in organih lokalnih skupnosti.
Volilna pravica je politična človekova pravica in je pomemben element moderne demokratične in pluralne države. 43. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava) določa, da je volilna pravica splošna in enaka ter da ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen. Zakon o volitvah v državni zbor določa, da pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let starosti, pa je sodišče ob njegovi postavitvi pod skrbništvo odločilo, da ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev. Vse omejitve volilne pravice, ki pomenijo poseg v volilno pravico s stališča njene splošnosti, morajo biti jasno opredeljene v zakonski ureditvi in mora imeti zakonodajalec za vsako tako omejitev legitimni cilj. Omejitev, ki sledi temu cilju, pa mora ustrezati načelu sorazmernosti. (Sovdat, Jadranka: Volilni spor, Ljubljana: GV založba, 2013; str. 58)
Zgodovinski pregled pokaže, da se je starostna meja za volitve v večini primerov zniževala. Danes ima večina držav omejitev starostne meje med 18 in 21 leti. Nekatere države so znižale starostno omejitev za pridobitev (predvsem aktivne) volilne pravice na starost 16 let. Zgornje starostne omejitev volilne pravice (65 let), kot je predlagana, v primerljivih demokratičnih ureditvah ne pozna nobena država. Menimo, da je takšna omejitev, katere namen je, da starejši državljani ne bi smeli odločati ali razpravljati o temah, ki se navezujejo na prihodnost mlajših generacij, nedopustna. Prav tako je takšna omejitev ustavno sporna tako z vidika načela enakosti pred zakonom (14. člen ustave) kot tudi z vidika pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen ustave).
Glede omejevanja mandatov je pri nas izjema funkcija predsednika republike. Ustava namreč v 103. členu določa, da se predsednik republike izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah. Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Po Ustavi je torej reelekcija dopuščena, vendar omejena na največ eno zaporedno (neposredno sledečo) izvolitev. Možnost morebitnih nadaljnjih nezaporednih izvolitev pa Ustava ne omejuje. Predsednik republike, ki je bil v funkciji dva zaporedna mandata, ne more takoj kandidirati za naslednji tretji mandat, razen če je vmes presledek (pri čemer je lahko ta tudi krajši od petletne mandatne dobe) (Kaučič, Igor: Komentar Ustave RS, 2011, https://e-kurs.si/komentar/mandatna-doba/). Pri ostalih neposredno izvoljenih predstavnikih (poslanci državnega zbora, poslanci Evropskega parlamenta, občinski svetniki in župani) tako ustava kot zakon ne predpisujeta omejitve mandatov.
Glede nezdružljivosti funkcije neposredno izvoljenih predstavnikov ustava določa, da je funkcija predsednika republike nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica. Zakon o poslancih (v nadaljnjem besedilu: ZPos) v III. poglavju določa nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi. ZPos določa, da poslanec ne sme biti hkrati član državnega sveta, niti ne sme opravljati druge funkcije ali dela v državnih organih in tudi ne sme poklicno opravljati funkcije v organih lokalnih skupnosti (10. člen ZPos). Poslanec tudi ne sme opravljati pridobitne dejavnosti, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije. Poslanec ne sme biti član nadzornega sveta gospodarske družbe (12. člen ZPos). Dopustne pa so izjeme, če gre za opravljanje zahtevnejših strokovnih, pedagoških ali raziskovalnih del. O vsaki posamični izjemi odloča pristojno delovno telo DZ (13. člen ZPos).
Zaradi splošnosti in nedorečenosti predloga in tudi zaradi ustavne spornosti menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.