Omejitev pravice do zahteve po referendumu
Kakor vsakokrat, se je tudi tokrat, po izvedenem referendumu o RTV, v javnosti odprla znana razprava, ali ima smisel zapraviti 4 milijone EUR vsakič, ko je se opoziciji zdi, da je bila v parlamentu preglasovana od zanjo pomembnem vprašanju. Večinoma se takšna debata sprevrže v to, kdo bo prevzel odgovornost za nastalo finančno "škodo". Čeprav priznavam, da finančno vprašanje ni nepomembno, pa ga težave povezane s prepogostim izvajanjem in po mnenju nekaterih tudi zlorabami referendumov, vsekakor presegajo.
Najprej, referendumi v Sloveniji niti niso tako pogosti. Mislim, da je večji problem v dejstvu, da ljudi zmoti, ko se 4 milijone EUR zapravi za nekaj tako banalnega kot je, v zadnjem primeru odločanje o višini RTV prispevka. V primerih Plebiscita, referenduma o vstopu v EU in NATO in referenduma o Arbitražnem sporazumu, če naštejem tiste, ki mi nemudoma padejo na pamet, se nihče ni spraševal, ali je bil strošek prevelik in nepotreben. Seveda so se takšna vprašanja po drugi strani pojavljala ob referendumu o pravici samskih žensk do umetne oploditve, referendumu o Telekomu, obeh referendumih o RTV...
Dejstvo namreč je, da demokracija stane. In to ne malo. Pomislimo samo na skupne stroške, delovanja parlamenta in mestnih ter občinskih svetov. Še dražja je neposredna demokracija. Pa vendar se nam je leta 1991 zdela tako pomembna, da smo jo vključili v Ustavo RS. Prvo in drugo. Posredno (predstavniško) in neposredno (referendum in zakonska iniciativa). Neposredna je bila, kot ideal, postavljena celo pred neposredno.
Tretji člen Ustave RS namreč pravi: … V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
Neposreden način je nadalje opisan v 90. členu: … Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volivcev. …
Ob že omenjenih debatah in političnih modrovanjih o postavljanju omejitev institutu referenduma, ki sledijo vsakemu "predragemu" referendumu, se vedno zastavlja vprašanje, na kakšen način to izvesti. Seveda je najočitnejši predlog vsakokratnih poražencev: omejimo veljavnost referenduma, na primer s kvorumom. To pomeni, če se referenduma ne udeleži vsaj npr. 25% volivcev, je ta neveljaven. Takšna razmišljanja so po mojem mnenju zaskrbljujoča in izredno nevarna. Na takšen način, pa čeprav z dobrimi nameni, se ostro in boleče posega v ustavno načelo, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, iz katerega oblast tudi izhaja in v načelo, zapisano v 3. členu Ustave, ki neposredno demokracijo postavlja pred predstavniško. Poleg tega takšni ukrep ne razrešuje niti vprašanja nesmiselnosti posameznega referenduma niti nastalega stroška. Neveljaven referendum bo kljub neveljavnosti ostal nesmiseln (v smislu, da ne bo vprašanje interesantno za zadostno število ljudi), kvečjemu še bolj, porabljeni 4 milijoni bodo porabljeni brez učinka.
Prav tako mi ni jasno, zakaj napadati ravno glas ljudstva. Že tako je to edini način, da državljani lahko glasno povemo kaj o družbenih vprašanjih, pri čemer nas je potrebno upoštevati. Glede na to, da 90. člen Ustave, kot kvalificirane predlagatelje za razpis referenduma predlaga 1/3 poslancev DZ, državni svet ali 40.000 volivcev, obstaja še ena možnost za zajezitev nesmiselnih referendumov – to pravico naj se vzame poslancem in državnim svetnikom. Tako ali tako so vsi nesmiselni referendumi prišli z njihove strani. Poleg tega imajo poslanci možnost sooblikovanja, sprejemanja in zavračanja zakonov skozi zakonodajni postopek in glasovanje v parlamentu, državni svetniki pa skozi veto na zakon, ki ga pošlje v ponovno odločanje (z zahtevnejšo večino). Poleg tega bo prvi test o smiselnosti referenduma opravljen že ob zbiranju 40.000 podpisov za njegov razpis, kar je očitno dovolj visoka zahteva, da se lahko prepreči nesmiselno zapravljanje skupnega denarja. Morda bi bilo za test upravičenosti dovolj že 30.000 podpisov. Vsekakor pa je to boljši test, kot če 1/3, običajno užaljenih poslancev stopi skupaj in se odloči nagajati predlagateljem zakona.
Zato predlagam vladi, naj razmisli o možnosti spremembe referendumske ureditve, na način, ki bo izvzel DS in 1/3 poslancev DZ kot predlagatelja na podlagi zahteve katerega je obvezno razpisati zakonodajni referendum.