17. 5. 2021
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi; v nadaljevanju: ZDU-1; Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16 in 36/21), torej pristojnosti v zvezi s Kazenskim zakonikom (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20), Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP; Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US, 89/20 – odl. US, 191/20 – odl. US in 200/20) ter v zvezi z Zakonom o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1; Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US) v zvezi s predlogom podajamo naslednji odziv:
Glede kazni, ki se lahko izreče za kaznivo dejanje ropa KZ-1 v prvem odstavku 206. členu določa, da se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Če sta storili kaznivo dejanje dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale, ali če je vrednost ukradene stvari velika in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
Glede predpisanih kazni pojasnjujemo, da je temeljno načelo v sistemu kazenskih sankcij v slovenskem kazenskem pravu načelo zakonitosti. Navedeno pomeni, da je za kaznivo dejanje mogoče izreči samo tisto kazen in tiste varnostne ukrepe, ki jih je določil zakon v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, in samo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa zakon. Drugo načelo pa je načelo sorazmernosti, ki je vsebovano v institutu individualizacije kazenskih sankcij posamezniku in določa, da morata biti tako kazen kot tudi varnostni ukrep sorazmerna s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Navedeno izhaja tudi iz temeljnega načela Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, in 47/13 in 75/16), ki v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država. Splošna zahteva pravne države pa je, da je dopustna samo takšna sankcija, ki je v sorazmerju s težo kršitve. Naloga države kot skupnosti je, da najde pravo ravnotežje med temeljnim namenom kazenskih sankcij, ki je v zagotovitvi varstva pred kaznivimi dejanji, in pravicami posameznika. Nenazadnje, skozi razvoj kazenskih sankcij se je v penološki stroki kot mednarodni standard uveljavilo tudi načelo humanosti pri izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij. Varstvo temeljnih načel pravne države, posebej varstvo človekovih pravic in načela zakonitosti pa je potrebno upoštevati tudi pri izrečenih varnostnih ukrepih.
Glede dejansko izrečenih kazni za navedeno kaznivo dejanje pa poudarjamo, da je pomembna individualizacija kazenskih sankcij, to je prilagoditev kazenske sankcije teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca. Gre za eno temeljnih načel kazenskega prava, ki zavezuje zakonodajne organe, da že na zakonski ravni predvidijo večje število različnih vrst kazenskih sankcij, ki naj omogočajo uresničevanje tega načela, hkrati pa jih zavezuje, da pri posameznih kaznivih dejanjih postavijo okvire za posamezne vrste kazni (npr. predpisane kazni v razponu, obteževalne in olajševalne okoliščine, pravila o omilitvi in odpustitvi kazni, povratku, odmeri kazni za dejanja v steku…). Načelo individualizacije pa nalaga posebne obveznosti tudi sodišču. Sodišče je namreč dolžno v vsakem konkretnem primeru, ki ga obravnava, oceniti težo konkretnega kaznivega dejanja, stopnjo storilčeve krivde in njegovo osebnost, pri čemer med možnimi sankcijami izbere tisto za katero meni, da bo najprimernejša, nato pa določi njeno višino, upoštevajoč pri tem vse okoliščine posameznega konkretnega primera in vse možnosti, ki mu jih na voljo daje KZ-1. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne. Ob upoštevanju posebnosti posamezne zadeve pa je lahko različno tudi njihovo vrednotenje.
Iz statističnih podatkov o izrečenih kazni za kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1 izhaja, da se izrekanje pogojnih kazni zmanjšuje. In sicer je bilo v letu 2017 izrečenih skupaj 64 zapornih kazni, od tega 20 pogojnih, v letu 2018 je bilo izrečenih 47 zapornih kazni, od tega 15 pogojnih in v letu 2019 56 zapornih kazni, od tega 11 pogojnih.
Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje meni, da so kazni, ki jih za storilce kaznivega dejanja ropa predvideva kazenski zakonik dovolj visoke in primerne, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.