25. 5. 2021
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma pojasnjujemo, da so bili za namen preprečevanja širjenja virusa v zavodih za prestajanje kazni zapora s strani Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: URSIKS), sprejeti številni ukrepi in sicer po načelu sorazmernosti in postopnosti glede na prostorske in druge zmožnosti posameznega zavoda. Z začasnimi rešitvami na področju izvrševanja kazenskih sankcij (kamor spada tudi prekinitev prestajanja kazni zaradi preprečevanja širjenja virusa SARS-CoV-2) se sledi predvsem načelu varovanja zdravja in življenja ljudi, zasleduje pa se cilj preprečevanja širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 ter zagotavljanje varnejših pogojev zaprtim osebam in zaposlenim v zavodih za prestajanje kazni zapora.
Institut »vikend zapor« je zakonsko opredeljen v 86. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr. 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20), kjer je določeno, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.
Tudi institut prekinitve kazni v slovenski zakonodaji obstaja že dlje časa, sedanja ureditev pa le nadgrajuje obstoječe določbe z možnostjo hitrejšega postopanja, z namenom izognitve tveganju ter zagotavljanju varnejših pogojev v zavodih za prestajanje kazni zapora. Omenjeni institut je urejen v 82. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP -1G, 96/12 – ZPIZ- 2, 109/12, 54/15 11/18 in 200/20 – ZOOMTVI) kjer je opredeljeno, da lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, prekine prestajanje kazni zapora, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki in so podane okoliščine, ki so taksativno navedene v omenjenem členu. Odločba o prekinitvi kazni se izda za čas trajanja razloga, pri čemer je določeno, da se čas prekinitve kazni ne všteje v prestajanje kazni, saj je obsojenec v tem času na prostosti in dejansko kazni ne prestaja.
Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP; Uradni list RS, št. 152/2020 in 175/20 - ZIUOPDVE) je omogočil, da lahko direktor zavoda, ne glede na prvi odstavek 82. člena ZIKS-1 po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora tudi, v kolikor je to potrebno zaradi preprečevanja širjenja virusa SARS-CoV-2, za čas enega meseca v kolikor za tak ukrep ne obstajajo varnostni zadržki.
Tako splošna ureditev glede prekinitve prestajanja kazni, kot tudi opisana interventna ureditev ne omogočata, da bi se čas prekinitve vštel v izrečeno zaporno kazen, navedeno pa velja tako za redno prestajanje kazni kot tudi za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna. Kot omenjeno, je temeljni namen, ki ga zasleduje ZZUOOP izboljšanje epidemioloških razmer, oziroma preprečevanje širjenja okužbe s SARS – CoV – 2, predlagana sprememba pa k temu ne bi pripomogla, trenutno veljaven ukrep je bil namreč sprejet z namenom zmanjševanja števila zapornikov v zavodih. Poleg navedenega, bi takšna obravnava pomenila tudi privilegiranje zgolj ene skupine obsojencev, in posledično neenako obravnavo obsojencev, ki so na prekinitvi zaporne kazni iz drugih razlogov.
Glede na navedeno menimo, da ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost države, saj gre za ureditev, katere glavni namen je varovanje zdravja in življenja ljudi, s ciljem preprečevanja širjenja okužbe v zaporih. Poleg tega predlagatelj ni opredelil razlogov, ki bi kazali na obstoj temeljnih predpostavk za odškodninsko odgovornost države, predvsem pa ni mogoče govoriti o protipravnosti, ki je ena od ključnih štirih predpostavk za odškodninsko odgovornost.
Zaključno je potrebno dodati, da zdravje in življenje državljanov spadata med najpomembnejše dobrine novodobne družbe. Zaradi izjemne pomembnosti je tako upravičeno sprejeti ukrepe, ki v določeni meri posegajo v posameznikovo življenje, z namenom varovanja celotne družbe in temeljnih dobrin.
Zaradi vsega navedenega ocenjujemo predlog kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo.