Odprtje arhivov

Odziv Ministrstva za kulturo

Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14; v nadaljevanju: ZVDAGA) kot sistemski predpis celovito ureja varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika, dostop do arhivskega gradiva v javnih arhivih ter pogoje za njegovo uporabo. Arhivsko gradivo je po definiciji ZVDAGA dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb; arhivsko gradivo je kulturni spomenik.

Arhivsko gradivo je namenjeno ohranjanju kolektivnega in individualnega spomina, torej védenju posameznikov in družbe o svoji preteklosti. Da bi bilo ta namen mogoče doseči, je zakonodajalec sprejel načelo proste dostopnosti javnega arhivskega gradiva (prvi odstavek 63. člena ZVDAGA). To načelo arhivski stroki omogoča opravljanje svojega poslanstva, ki ni le v hrambi in varstvu javnega arhivskega arhiva, temveč zlasti tudi v omogočanju dostopnosti in uporabnosti vsebine tega gradiva (za potrebe znanosti in kulture ter pravne varnosti oseb). Navedeno načelo, izpeljano v prvem odstavku 63. člena ZVDAGA, ki določa, da je javno arhivsko gradivo v arhivih in v lastni hrambi, na podlagi pisne zahteve za uporabo ali preko objave na svetovnem spletu dostopno vsakomur, pomeni tudi uresničitev in konkretizacijo 39. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Omejitve dostopnosti javnega arhivskega gradiva v javnih arhivih in pogoje za dostop do tega gradiva določa 65. člen ZVDAGA. Po prvem odstavku tega člena javno arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki vsebuje tajne podatke po zakonu, ki ureja tajne podatke, ali davčne skrivnosti in katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko povzročilo škodljive posledice za varnost države in drugih oseb ali za njihove pravne interese, postane dostopno za uporabo praviloma 40 let po nastanku, če je s strani izročitelja označeno kot nedostopno v skladu s 40. členom tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 65. člena ZVDAGA javno arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki vsebuje osebne podatke, ki se nanašajo na:

• zdravstveno stanje,
• spolno življenje,
• žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke,
• storilca kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu,
• versko prepričanje in
• etnično pripadnost

postane dostopno za javno uporabo 75 let po nastanku gradiva ali 10 let po smrti posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če je datum smrti znan, če ni z drugimi predpisi drugače določeno.

Javno arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990, je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA dostopno brez omejitev, razen z omejitvami iz drugega odstavka 65. člena ZVDAGA. Na ta način je zagotovljeno enako varstvo osebnih podatkov iz zasebnega življenja tako pred kot tudi po mejnem datumu 17. maj 1990. Posameznikovo dostojanstvo je tako z izvzemom varovanih osebnih podatkov od javnega dostopa primerno zaščiteno tudi potem, ko je gradivo, ki se nanaša nanj, v Arhivu RS ali kakem drugem javnem arhivu v RS.

V skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZVDAGA se pri dostopu do arhivskega gradiva iz prvega in drugega odstavka 65. člena kot nedostopni izločajo le posamezni dokumenti, ki vsebujejo podatke, ki jih varujejo roki nedostopnosti, in ne širše enote gradiva. V kolikor se uporabnik ne strinja z omejitvijo dostopa s strani arhiva, lahko vloži ugovor, o katerem odloči arhivska komisija v upravnem postopku.

Vendar pa ZVDAGA v 66. členu omogoča tudi izjeme od predpisanih rokov nedostopnosti arhivskega gradiva za znanstveno raziskovalne namene. Morebitni izjemni dostop do arhivskega gradiva, ki vsebuje varovane osebne podatke, lahko odobri arhivska komisija, in sicer znanstvenoraziskovalni organizaciji, raziskovalcu ali novinarju s posebno upravno odločbo, če ta izkaže, da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave teh podatkov ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški. Kadar arhivsko gradivo vsebuje tudi tajne podatke ali davčne skrivnosti, izjemni dostop lahko odobri Vlada RS na podlagi mnenja arhivske komisije. V obeh primerih mora upravičeni uporabnik arhivski komisiji predložiti elaborat raziskave, v katerem mora navesti naslov raziskave, nosilca raziskave, neposredne izvajalce raziskave, raziskovalno področje, namen in cilj raziskave ter strokovno utemeljitev o izpolnjevanju pogojev za izjemni dostop. Javno arhivsko gradivo (tudi tisto z omejitvami dostopa) pa je v določenih primerih dostopno zaradi potreb uradnih postopkov v skladu z 68. členom ZVDAGA.

Predstavljena ureditev dostopa do arhivskega gradiva iz 65. in 66. člena ZVDAGA upošteva in konkretizira ustavna jamstva v zvezi z uresničevanjem pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, po katerem je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, prepovedana pa je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa le zakon, vsakdo pa ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. Z ureditvijo dostopa do arhivskega gradiva po ZVDAGA je zagotovljeno tudi spoštovanje in varstvo ustavno zajamčenih pravic do osebnega dostojanstva in varnosti ter do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, določenih v 34. in 35. členu Ustave RS.

Do pomembnosti varovanja ustavno zajamčenih pravic do varstva osebnih podatkov, zasebnega dostojanstva in varstva pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic v arhivskem gradivu se je opredelilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-70/12-14, ko je odločilo, da je ZVDAGA v neskladju z 38. in 34. členom Ustave RS v primerih arhiviranja gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. Iz odločbe izhaja, da ZVDAGA v teh primerih ne upošteva v zadostni meri pomena varstva občutljivih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zdravstveni dokumentaciji in razkritje katerih lahko pomeni tudi poseg v osebno dostojanstvo pacienta in njegovih bližnjih. Prav tako v zadostni meri ne upošteva zdravnikove molčečnosti kot bistveno predpostavko zaupnosti odnosa med pacientom in zdravnikom, ter ustavnih jamstev, ki so pacientom zagotovljena zaradi uresničevanja njihove pravice do varstva osebnih podatkov, s posebnim poudarkom na prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zaradi spoštovanja pravic pacientov iz 38. in 34. člena Ustave RS je Ustavno sodišče določilo, da se za arhiviranje zdravstvene dokumentacije, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, sprejme in uveljavi drugačna (posebna) zakonska ureditev za gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po ZVDAGA opredeljeni kot javnopravne osebe.

Odločba Ustavnega sodišča je bila uresničena s sprejetjem Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (Uradni list RS, št. 85/16; v nadaljevanju: ZAGOPP). ZAGOPP določa posebno ureditev varstva arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta ter tudi pogoje in postopek, v katerem je izjemoma mogoče pridobiti dostop do tega arhivskega gradiva. Dostop do tega arhivskega gradiva je omogočen le pacientu, na katerega se nanaša, ter osebam, ki imajo pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo pacienta po njegovi smrti v skladu z določbami zakona, ki ureja pacientove pravice, in zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost. Vendar tudi ZAGOPP za namene znanstvenega raziskovanja omogoča izjemni dostop do arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. V skladu s 6. členom ZAGOPP je izjemni dostop mogoč raziskovalcem, registriranim v evidenci izvajalcev raziskovalne in razvojne dejavnosti pri agenciji, pristojni za raziskovalno dejavnost, na podlagi: pisnega soglasja pacienta, na katerega se gradivo nanaša; po smrti pacienta in če pisnega soglasja pacienta iz prve alineje 3. odstavka 6. člena  ni, na podlagi pisnega soglasja zakonitih dedičev pacienta do drugega dednega reda, razen če je pacient to izrecno pisno prepovedal;  če gre za zbirke podatkov, iz katerih ni mogoče razbrati identitete posameznega pacienta niti ob nesorazmerno velikih naporih, stroških ali porabi časa. Arhivsko gradivo, ki se nahaja v javnih arhivih, je za namene znanstvenega raziskovanja raziskovalcem, registriranim v evidenci izvajalcev raziskovalne in razvojne dejavnosti pri agenciji, pristojni za raziskovalno dejavnost, dostopno po smrti pacienta tudi, če ni pisnega soglasja pacienta iz prve alineje 3. odstavka 6. člena  ali če pacient tega ni prepovedal in njegovi zakoniti dediči temu ne nasprotujejo, na podlagi obrazložene odločitve arhivske komisije v skladu z zakonom, ki ureja varstvo arhivskega gradiva, h kateri je izdano obrazloženo soglasje komisije, pristojne za medicinsko-etična vprašanja. Komisiji lahko dostop omogočita le, če je utemeljen z vidika javnega interesa na področju napredka znanosti, ki prevladuje nad interesom za nedostopnost in če bi se lahko z dostopom dosegel predviden znanstveni cilj, ki ga ni mogoče doseči na drug način. Dostop do arhivskega gradiva po 6. členu ZAGOPP pa mora biti ustrezen in po obsegu primeren glede na namen in obseg izvedene raziskave, uporabnik pa gradiva ne sme uporabljati za druge namene.

Na ministrstvu smo naklonjeni čim širši dostopnosti javnega arhivskega gradiva, vendar je pri tem potrebno tehtati  med pravico javnosti do obveščenosti in pravico posameznika do zaščite njegovih (občutljivih) osebnih podatkov. Glede na navedeno menimo, da je dostop do arhivskega gradiva primerno urejen.