17. 5. 2021
Odziv Ministrtsva za pravosodje
»Kazenska zakonodaja Republike Slovenije pojma »korupcija« sicer ne pozna, kljub temu pa Kazenski zakonik, KZ-1 (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20), predpisuje kazni za dejanja, ki tvorijo korupcijo v skladu s siceršnjim razumevanju tega pojma. Med korupcijska kazniva dejanja lahko uvrstimo predvsem:
- izneverjenje po drugem odstavku 215. člena KZ-1 (kaznivo z zaporom do treh let),
- zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom do petih let),
- nedovoljeno sprejemanje daril po 241. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom od šestih mesecev do šestih let in denarno kaznijo),
- nedovoljeno dajanje daril po 242. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom od šestih mesecev do šestih let in denarno kaznijo),
- zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporno kaznijo do dveh let),
- jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo),
- dajanje podkupnine po 262. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom od enega do šestih let ter denarno kaznijo) ter
- protizakonito, pristransko in krivično sojenje po 288. členu KZ-1 (v temeljni obliki kaznivo z zaporom do treh let).
Rok, v katerem kazniva dejanja zastarajo, je v skladu z 90. členom KZ-1 odvisen od narave zagrožene kazni (denarna kazen, zapor) oziroma njene višine. V zvezi s korupcijskimi kaznivimi dejanji je pomembno zlasti, da kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen z zgornjo mejo od pet do deset let, zastarajo v dvajsetih letih, kazniva dejanja, pri katerih pa zgornja meja predpisane zaporne kazni znaša od enega do petih let, pa zastarajo v desetih letih.
V skladu z navedenim lahko torej ugotovimo, da kazniva dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril, jemanja podkupnine in dajanja podkupnine zastarajo v dvajsetih letih, kazniva dejanja izneverjenja, zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic ter protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja pa v desetih letih. Vendar je potrebno upoštevati, da vsa navedena dejanja poznajo tudi t.i. kvalificirane oblike, kar pomeni, da je za kaznivo dejanje predpisana višja kazen, če je dejanje storjeno na način ali v okoliščinah, ki ga delajo posebej hudega oziroma če višjo kazen opravičujejo posledice kaznivega dejanja. Tako je v določenih primerih mogoče zaporno kazen nad pet let izreči tudi za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ter zlorabe uradnega položaja. Posledično tudi navedene kvalificirane oblike kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ter zlorabe uradnega položaja zastarata v dvajsetih letih.
Dodatno je potrebno upoštevati, da zastaranje ne teče v času, ko je storilec nedosegljiv za državne organe (npr. na begu; tretji odstavek 91. člena KZ-1), prav tako pa zastaranje prične teči znova, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje (t.i. pretrganje zastaranja; četrti odstavek 91. člena KZ-1).
Nadalje izpostavljamo, da slovenska kazenskopravna zakonodaja sicer pozna kazniva dejanja, ki ne zastarajo, vendar gre za dejanja, ki izstopajo po svoji kriminalni količini ali pa njihovo posebno obravnavo terja mednarodno pravo: genocid po 100. členu KZ-1, hudodelstva zoper človečnosti po 101. členu KZ-1, vojna hudodelstva po 102. členu KZ-1, agresija po 103. členu KZ-1 ter združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji po 105. členu KZ-1. Prav tako ne zastarajo druga kazniva dejanja, za katera je zagrožen dosmrtni zapor ter kazniva dejanja, ki ne zastarajo po mednarodnih pogodbah (glejte 95. člen KZ-1). Če navedeni seznam kaznivih dejanj primerjamo z avstrijsko ureditvijo – ki jo izpostavlja tudi predlagatelj – lahko sicer ugotovimo, da pozna slednja nekoliko širši nabor kaznivih dejanj, ki ne zastarajo. Poleg genocida, vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost ter kaznivih dejanj, za katere je zagrožen dosmrtni zapor, namreč po avstrijskem Kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch) ne zastarajo tudi vsa kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen med deset in dvajset let (glej 58. člen). Vendar pa med slednja ne sodijo korupcijska kazniva dejanja.
Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da je zastaralni rok za korupcijska kazniva dejanja – dvajset let za težja dejanja, deset let za blažja – ustrezen, sploh glede na namen kaznovanja, kot ga določa KZ-1. Namen kaznovanja namreč ni retribucija oziroma povračilo storjenega zla storilcu za vsako ceno, pač pa predvsem, da »se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje« (45.a člen KZ-1). Zdi pa se, da resocializacija storilcev, ki deset oziroma dvajset let niso ponavljali koruptivnih kaznivih dejanj ali bili na begu, glede na težo teh dejanj (s sredstvi kaznovalnega prava) ni več upravičena. Ministrstvo v zvezi s predlogom torej ne načrtuje nadaljnjih aktivnosti.«