6. 4. 2021
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma bi želeli pojasniti, da je sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS v osnovi zavarovalni sistem, kar pomeni, da se pravice iz sistema priznavajo na podlagi predhodnega dela in posledično zavarovanja ter plačila prispevkov. Vendar pa kljub navedenemu ne gre za čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, ki, kot ugotavlja že sam avtor predloga, temelji tudi na načelih vzajemnosti in medgeneracijske solidarnosti.
Omenjena načela narekujejo opredelitev narave pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so neodtujljive osebne pravice, ki jih praviloma lahko pridobi oz. uživa zgolj zavarovanec, pri čemer ne more z njimi prosto razpolagati, saj je njihov temeljni namen predvsem zagotavljanje zavarovančeve socialne varnosti. Teh pravic tako ni mogoče ne prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Pomembno izjemo od tega načela, da pravice lahko pridobi samo zavarovanec, pa predstavljajo pravice, ki po zavarovančevi smrti pripadajo njegovim družinskim članom. Vendar v tem primeru ne moremo govoriti o dedovanju pravice, do katere je bil upravičen pokojni, ampak gre za posebno pravico iz zavarovanja pokojnega zavarovanca, ki je bil iz naslova obveznega zavarovanja zavarovan tudi za primer smrti. Poleg zavarovanja za primer starosti in invalidnosti, obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč zajema tudi zavarovanje za primer smrti, na podlagi katerega se začasno ali trajno zagotavlja materialna in socialna varnost preživelega zakonca oziroma ostalih članov družine, ko s smrtjo bližnjega izgubijo tudi hranitelja družine.
Namen pokojninskega in invalidskega zavarovanja je sicer zagotavljanje varne starosti po nastopu enega od zavarovalnih razlogov, od katerega je odvisna tudi vrsta pravice. Če gre za starost, bo upravičenec uveljavljal pravico do starostne pokojnine, če gre za invalidnost, bo uveljavljal pravico do invalidske pokojnine (ob zakonsko določenih pogojih), če pa gre za smrt partnerja, ki je bil zavarovanec v istem sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa bo lahko uveljavljal pravice iz tega naslova. Veljavna zakonodaja poleg vdovske in družinske pokojnine še naprej ohranja tudi institut dela vdovske pokojnine, pri čemer morajo biti za pridobitev ene ali druge pravice izpolnjeni pogoji tako na strani prejemnika pokojnine kot tudi na strani umrlega. Navedeni instituti so tako po svoji naravi socialni korektivi, ki naj bi zagotavljali kontinuiteto izpadlega dohodka, do katerega pride z nastopom smrti hranitelja družine.
Avtor predlaga, da bi posameznik moral imeti možnost, da del svojih vplačanih prispevkov podari svojcem – zapustnikom, z namenom, da se le-ti ne bi v celoti porabili za sodržavljane. V zvezi z navedenim predlogom pojasnjujemo, da takšno izplačilo, ki bi izhajalo iz predhodnega plačila prispevkov oziroma iz dejstva, da bi izvajalcu zavarovanja ostala sredstva, ki bi jih sicer moral izplačevati, če bi umrli uživalec še živel, v pokojninskem sistemu, kakršnega ima RS, seveda ni utemeljeno. Financiranje pokojninskega sistema v RS namreč poteka po dokladnem sistemu ali sistemu tekočega pokrivanja (t.i. »pay as you go« sistem), kjer se sredstva, zbrana s prispevki, sprotno prerazporedijo za pokrivanje odhodkov oz stroškov za že pridobljene pravice upokojencev. Sredstva iz vplačanih prispevkov se tako nikjer ne nalagajo, kot je značilno za naložbeni sistem, ampak se sproti porabijo za izplačevanje tekočih pokojnin. Značilnost tega sistema je, da delovno aktivna generacija poskrbi za starejše, ki niso več delovno aktivni in so uveljavili pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Sistem je tako zasnovan na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter na medgeneracijskem sporazumu, ki ne omogoča neposrednega pogojevanja vrste pravic in višine dajatev z vplačanimi sredstvi v času trajanja zavarovanja. Tedaj zbrana sredstva upoštevajo na eni strani število zavezancev za plačilo prispevka, na drugi pa število do tedaj znanih uživalcev pravic in njihov obseg. Namenjena so torej kritju obveznosti do tedanjih uživalcev pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa bodočih.
Na podlagi navedenega menimo, da trenutno veljavna zakonodaja, ki ureja pravice za preživele družinske člane, glede na sam namen teh pravic, ki izhajajo iz smrti hranitelja, v zadostni meri ustreza veljavnim načelom pokojninskega sistema.