30. 3. 2021
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19 in 203/20 – ZIUPOPDVE, v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) ureja varovanje poslovne skrivnosti v 38. členu, in sicer v okviru določb, ki se nanašajo na obveznosti delavca. Zakon določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Drugi odstavek 38. člena ZDR-1 določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Delavec pa je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj informacij.
Obveznost varovanja poslovne skrivnosti se skupaj s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti in prepovedjo škodljivega ravnanja uvršča v splošno delavčevo obveznost lojalnosti do delodajalca. V osnovi so predmet varovanja podatki, ki jih kot take odloči delodajalec, pri čemer je delodajalec načeloma prost pri svoji izbiri, katero informacijo bo določil za poslovno skrivnost. Delodajalec torej sam določi, kateri so tisti poslovni podatki, katerih razkritje bi škodovalo njegovemu interesu.
Varovanje poslovne skrivnosti sicer podrobneje ureja Zakon o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/19; v nadaljnjem besedilu: ZPosS), ki pa sodi v okvir pristojnosti Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Upoštevaje navedeno le izpostavljamo 2. člen ZPosS, ki določa, da poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, ki imajo tržno vrednost in glede katerih je imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jih ohrani kot skrivnost. Upoštevaje navedeno lahko delodajalec v zasebnem sektorju konkretno plačo posameznega delavca določi za poslovno skrivnost. V skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, pa so plače v javnem sektorju javne.
Ob tem pa 4. člen ZPosS določa, da je pridobitev poslovne skrivnost zakonita, če se poslovna skrivnost pridobi z uresničevanjem pravice delavcev ali predstavnikov delavcev do obveščenosti in posvetovanja v skladu z veljavnimi predpisi, kadar je tako razkritje potrebno za ta namen.
Z določitvijo poslovne skrivnosti se tako ne more omejevati varstva delavčevih pravic v primeru nepravilnosti pri izplačilu plače. Namen določitve poslovne skrivnosti mora biti v tem, da se zaščiti občutljive poslovne informacije in ne prikrivanje nezakonitosti. Zato delavec višino svoje plače in dejanska izplačila lahko razkrije z namenom, da se preveri višina izplačila in da se morebiti sprožijo tudi potrebni sodni postopki. Vsi, ki se s podatki seznanijo, pa jih morajo uporabljati v okviru in v skladu z namenom, s katerim so pridobljeni.