25. 1. 2021
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z predlogom uvodoma pojasnjujemo, da smo na Ministrstvu za pravosodje in v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij z vso resnostjo pristopili k sprejemanju ukrepov za preprečitev širjenja epidemije novega koronavirusa. V tem okviru je bila od marca 2020 dalje sprejeta vrsta interventnih ukrepov, s katerimi se urejajo razmere v zavodih za prestanje kazni zapora. Gre za začasne rešitve glede pozivanja obsojencev na prestajanje kazni zapora, premestitve obsojencev, prekinitve prestajanja kazni in predčasnega odpusta, vse z namenom zajezitve širjenja okužbe in varovanja zdravja zaposlenih ter obsojencev.
Glede predloga za pogojni odpust pojasnjujemo, da na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12, 54/15 in 11/18) o pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija). Skladno s prvim odstavkom 106. člena ZIKS-1 komisija odloča o pogojnem odpustu na prošnjo obsojenca ali z njegovo pisno privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika, ali na predlog direktorja zavoda. Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20) pa v 88. členu ne določa samo formalnega pogoja za pogojni odpust (odstotek prestane kazni), ampak v 5. odstavku določa tudi materialni pogoj, in sicer tako, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz navedene zakonske ureditve izhaja, da se o vsaki prošnji oziroma predlogu za pogojni odpust obsojenca vodi ločen postopek, o pogojnem odpustu pa odloči komisija, upoštevajoč določbe zakona in relevantne okoliščine konkretnega obsojenca.
Glede izvrševanja kazni zapora v obliki zapora ob koncu tedna, ki je urejen v 86. členu KZ-1 in 12. členu ZIKS-1 pojasnjujemo, da gre pri tem za t. i. alternativno obliko izvrševanja kazni zapora. Tudi v teh primerih sodišče izreče kazen zapora, a določi izvršitev kazni na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Navedeni način izvršitve kazni zapora je odraz humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij, kadar zaporna kazen v zavodu ni potrebna oziroma smotrna. Z njim se širijo možnosti individualizacije pri izvršitvi prostostne kazni, hkrati pa se dosegajo generalna in specialna prevencija ter resocializacija storilca. Že sama izvršitev kazni zapora v obliki zapora ob koncu tedna torej predstavlja določeno ugodnost, ki je niso deležni vsi obsojenci, ki sicer izpolnjujejo formalne pogoje določene v 86. členu KZ-1 in 12. členu ZIKS-1.
Pogojni odpust za vse obsojence, ki so že prestali najmanj 50 odstotkov kazni in kazen prestajajo v obliki zapora ob koncu tedna, je tako po sami definiciji pogojnega odpusta in pogojev zanj neizvedljiv. Poleg tega bi kakršna koli oblika odpustitve kazni pomenila privilegiranje te skupine obsojencev in neenako obravnavo v primerjavi z obsojenci, ki kazen prestajajo v zavodu.
Res je, da je določenim obsojencem s prekinitvijo prestajanja kazni zapora trenutno onemogočeno prestajanje kazni in da se čas prekinitve ne všteva v prestano kazen. Ob tem poudarjamo, da se s temi in še nekaterimi drugimi začasnimi rešitvami na področju izvrševanja kazenskih sankcij, sledi načelu varovanja zdravja in življenja ljudi, zasleduje pa se cilj preprečevanja širjenja okužbe z virusom COVID-19 ter zagotavljanje varnejših pogojev zaprtim osebam in zaposlenim v zavodih za prestajanje kazni zapora.
Glede na navedeno menimo, da so trenutno sprejeti ukrepi ustrezni in predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.