25. 1. 2021
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V zvezi s posredovano pobudo pojasnjujemo, da je MDDSZ že v času priprava veljavne zakonodaje proučevalo tudi možnost oziroma ustreznost pogoja podaje soglasja delodajalca pri priznanju pravice do t.i. dvojnega statusa oziroma izplačil 40 % starostne pokojnine. S strokovnega stališča je ministrstvo že tedaj ugotavljalo, da določitev ali pogoja prenehanja delovnega razmerja ali pa pogoja soglasja delodajalca, ni ustrezno. Po naši oceni bi takšen ukrep prinesel negativne vsebinske posledice (predvsem možnost zlorab, negotovost delavcev glede možnosti uveljavljanja njihovih pravic, predhodna nepredvidljivost upravičencev do izplačila, vezanje podaje soglasja na druge pogoje dela, itd.). Določitev prenehanja delovnega razmerja ali pa soglasja delodajalca k ohranitvi zaposlitve ali pa prejemanju dela pokojnine zasledujeta enake cilje – torej ohranitev delovnega mesta pri delodajalcu zgolj za tiste delavce, za katere delodajalec oceni, da jih potrebuje. Iz cilja, ki naj bi se ga z določitvijo tega pogoja zasledovalo, je torej potrebno izhajati in ugotavljati, ali bi bila določitev enega izmed teh pogojev primerna za dosego cilja, nujno potrebna za dosego cilja in ne nazadnje ali bi šlo za sorazmerni ukrep.
Pojasnjujemo, da je pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zakonsko zavarovanje, v katerega se vključujejo med drugim tudi delavci na podlagi delovnega razmerja. Ob plačilu prispevkov le-ti torej utemeljeno pričakujejo, da jim ob izpolnitvi drugih pogojev iz zakona, ki morajo biti razumni in objektivni, pravica ali pa prejemek tudi dejansko pripade. Gre za obvezno zavarovanje, v okviru katerega je zavarovan zavarovalni primer zavarovanca, ki je v konkretnem primeru delavec, torej za zavarovanje delavca in ne morebiti delodajalca.
4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 90/15 – ZIUPTD, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19, 139/20 in 189/20 – ZFRO, v nadaljevanju ZPIZ-2) določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. Pravice iz obveznega zavarovanja ravno tako ne zastarajo, z izjemo dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen če tako ne določa zakon. Posledica narave teh pravic je, da jih lahko uveljavlja zgolj zavarovanec in ne morebiti njegov delodajalec ali pa druga oseba. Z določitvijo soglasja delodajalca za izplačilo dela pokojnine bi po našem mnenju v večji meri posegli v samo naravo teh pravic ter vezali priznavanje le-teh na pogoj, ki z obveznostjo zavarovanji ni povezan in na katerega praviloma sam zavarovanec ne more vplivati. Kljub temu da bi bila lahko dva zavarovanca zavarovana za isti primer nastopa zavarovalnega rizika in bi izpolnjevala vse ostale pogoje na isti način, bi bila enemu od njih pravica lahko priznana, drugemu pa ne, in sicer v odvisnosti od pogoja, na katerega sama ne bi mogla vplivati. Taka ureditev bi torej nasprotovala naravi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer menimo, da za tako ureditev ni niti utemeljenih razlogov, ki bi bili lahko ustavno skladno upoštevani v okviru pokojninskega zavarovanja. Naj ob tem poudarimo še, da so v okviru zavarovalne podlage delavci v delovnem razmerju zavarovani tako delavci, ki delajo v javnem sektorju, kot tudi ostali delavci, in sicer za enak obseg pravic. Razlikovanje med delavci, ki delajo pri različnih delodajalcih, z vidika pokojninskega zavarovanja torej ni smiselno, niti za tako razlikovanje ni utemeljenih razlogov. Ukrepi, ki smo uvedli v preteklih letih z namenom dviga dejanske upokojitvene starosti, se morajo izvajati za vse enako, predvsem pa je v interesu pokojninskega sistem, da svojo aktivnost podaljšujejo na prostovoljni ravni vsi tisti, ki to želijo in zmorejo. S tem se bodo do neke mere lahko izognili tudi takojšnjemu dvigu zakonske upokojitvene starosti, zaradi katere bi aktivnost morali podaljševati vsi zavarovanci in ne zgolj tisti, ki to želijo.
Z vidika pokojninskega zavarovanja menimo, da ni razlogov, zaradi katerih bi bil pogoj podaje soglasja delodajalca za priznanje dela pokojnine ustreznejši ali pa primernejši kot določitev pogoja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Oba pogoja namreč zasledujeta isti cilj – torej vpliv delodajalca na to, kateri zavarovanec bi lahko prejel pravico iz zavarovanja in kateri ne, in sicer v odvisnosti od tega, katerega delavca delodajalec v okviru svojega dela šteje za potrebnega in katerega ne. Ministrstvo predpostavlja, da so vsi delavci dobri delavci ter se jih v delovnem procesu potrebuje in se jih bo še dodatno potrebovalo, zaradi prihajajočim demografskih izzivov v Republiki Slovenij. Dejstvo, da je delavec izpolnil zakonske pogoje za upokojitev, na dejansko delovno zmožnost zavarovanca neposredno ne vpliva. Zgolj zato, ker je namreč tak delavec izpolnil pogoje za starostno upokojitev, njegova delo (vsaj praviloma) ne bo iz danes na jutri ne bolj in ne manj pomembno, niti ne bolj ali manj učinkovito. Za delodajalca zato dejstvo, da je nekdo izpolnil pogoje za starostno upokojitev, nima nobenega vpliva (delavec lahko že pred tem ne izpolnjuje svojih obveznosti ali pa jih, enako je, ko so pogoji izpolnjeni). Ministrstvo zato meni, da je ustrezno in v okviru pokojninskega zavarovanja tudi pravilno, da se pravice priznavajo na podlagi predhodnega dela ter v odvisnosti od obsega vključitve v zavarovanje ter podaljševanja aktivnosti, torej v odvisnosti od kriterijev, na katerih temelji obvezno zavarovanje ter ki so pogoj za priznavanje pravic in so nenazadnje tudi objektivni, preverljivi ter v odvisnosti od katerih si zavarovanci ustvarjajo pričakovanja, ki temeljijo na vnaprej poznanih kriterijih in razlogih - torej na pogojih, ki nenazadnje zavarovancem zagotavljajo pravno varnost. Ne glede na to, v kateri sferi torej delodajalec deluje, menimo, da njegovi delavci morajo imeti enake pravice iz zavarovanja, saj z vidika tega zavarovanja ni razlogov za razlikovanje med delavci v odvisnosti od tega, pri katerem delodajalcu opravljajo delo.
Zavedamo se, da v praksi obstajajo primeri, ko nekateri delavci ali ne zmorejo ali pa enostavno tudi nimajo želje po delu oziroma doseganju rezultatov, ki jih od njih zahteva veljavna pogodba o zaposlitvi, vendar pa gre v konkretnem primeru za problematiko, ki bi morala biti urejena in ne nazadnje tudi je urejena v okviru zakonodaje, ki ureja delovna razmerja. Slednje pa po mnenju ministrstva ne more biti odločilni razlikovalni element za to, da se nekomu prizna pravica iz obveznega pokojninskega zavarovanja, nekomu drugemu pa pod enakimi pogoji pravica zavrne.
Glede na zapisano ugotavljamo, da odvisnost priznavanja pravic iz obveznega zavarovanja na podlagi subjektivne odločitve delodajalca oziroma statusa tega delodajalca, ni primerna, ravno tako glede na veljavno zakonodajo ne moremo reči, da cilja, ki naj bi ga s tako ureditvijo zasledovali, ni mogoče doseči že na podlagi veljavne zakonodaje ter z ukrepi, ki so po mnenju ministrstva primernejši in tudi bolj sorazmerni (odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi delovnopravne zakonodaje, če so podani in izkazani pogoji zanjo), in ki niso vezani na status delodajalca ali pa njegovo subjektivno presojo. Del pokojnine se skladno z veljavno sistemsko zakonodajo veže na dejansko opravljanje dela s strani delavca, dolgotrajnejša odsotnost z dela daljša od 30 dni pa ne bo vzpodbujana, saj se izplačilo dela pokojnine v tem primeru ustavi.
Menimo torej, da na priznavanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ne more imeti odločilnega pomena status ali pa njegovo mnenje, ali nekega delavca potrebuje ali ne, temveč je potrebno pravice priznavati na podlagi predhodnega zavarovanja ter drugih zakonsko predpisanih ter objektivno določenih pogojev (podaljševanje zavarovanja, izpolnjevanje pogojev za starostno upokojitev, nadaljnja vključenost v obvezno zavarovanje za polni delovni čas).
Ne glede na zapisano pa pojasnjujemo, da je v veljavi Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE), ki v 21. In 22. členu določa možnost podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavce, ki izpolnijo pogoje za starostno upokojitev po prvem in četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Smiselno je torej ta zakon vzpostavil rešitve, ki jih predlaga predlagatelj in so že stopile v veljavo.