Davek na dediščine in darila

Odziv Ministrstva za finance

Davek na dediščine ureja Zakon o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl US; v nadaljevanju: ZDDD). Predmet obdavčitve predstavlja premoženje (v naravi nepremičnine in premičnine, pa tudi premoženjske in druge stvarne pravice), ki jih zavezanci prejmejo kot dediščino ali darilo s tem, da se ne upošteva določenega premoženja, ki je obdavčeno po zakonu o dohodnini ali zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb. Kot darilo se šteje tudi volilo, kot premičnine pa tudi vrednostni papirji in denar.

Davčni zavezanci so fizične osebe in določene pravne osebe zasebnega prava. Davčno osnovo predstavlja tržna vrednost prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti, ob odbitku določenih dolgov, stroškov ali bremen, ki odpadejo nanj. Za premičnine se davčna osnova zniža za znesek v višini 5.000 evrov.

Davčne stopnje so smiselno primerljive s stopnjami obdavčitve dohodkov po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/11 – ZUKD-1, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19), torej progresivne glede na višino davčne osnove, razlikujejo pa se tudi glede na oddaljenost dediča oz. obdarjenca od prednika. Za drugi dedni red se gibljejo med 5 in 14 %, za tretji dedni red med 8 in 17 %, za druge nepovezane pridobitelje pa med 12 in 39 %. Prvi dedni red je davka oproščen.

Pri določitvi dednega reda se ZDDD naslanja na zakonite dedne rede po Zakonu o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: ZD; Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16), hkrati pa upošteva tudi bolj ali manj tesno in soodvisno ekonomsko povezanost. V prvi dedni red so uvrščeni le potomci in zakonec zapustnika. Z dedičem oz. obdarjencem prvega dednega reda je izenačena oseba, ki je z zapustnikom ali darovalcem živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti ali v partnerski zvezi, ki je z zakonsko zvezo izenačena, če zakon ne določa drugače. Gre torej za osebe, ki so z zapustnikom oz. darovalcem živele v ekonomski povezanosti skupnega gospodinjstva oziroma ožje družine. ZDDD prvi dedni red razširja še na pastorka, pa tudi na zeta in snaho, torej na osebe, ki del ekonomsko povezane skupnosti postanejo preko vezi s potomcem.

Smisel oprostitve prvega dednega reda izhaja iz predpostavke, da so tako povezane osebe vsaj v delu življenjskega cikla premoženje ustvarjale skupaj, ali neposredno s prispevanjem ali z odrekanjem in čeprav to formalno pripada prvi generaciji, se v njegovi vrednosti skriva tudi prispevek potomcev. Obenem se s tem podpira ohranitev premoženja v okviru družine. Podobno funkcijo ima skladno z ZD tudi institut nujnega deleža, s katerim se omejuje predvsem svoboda oporočnega razpolaganja, če zapustnik z oporoko onemogoči dedovanje osebam, ki bi sicer po zakonitem dednem redu lahko po njem dedovale. Hkrati institut utesnjuje tudi prosto razpolaganje zapustnika s premoženjem inter vivos, saj zapustnik zakonitih dedičev ne more izključiti iz dedovanja niti na način, da svoje premoženje razda z neodplačnimi razpolaganji, storjenimi za časa življenja. Do popolnega neupoštevanja zakonitega dednega reda zaradi instituta nujnega deleža tako ne more priti.

V drugi dedni red se nadalje uvrščajo starši, bratje, sestre in njihovi potomci. Gre za razmerje, v katerem premoženje, ki pripada enemu od potomcev in ga je ta praviloma ustvaril oziroma pridobil sam ali v okviru lastne samostojne ekonomske skupnosti, v primeru, da nima dedičev prvega dednega reda, preide na njegove najbližje sorodnike. Taki dediči so sicer tesno sorodstveno povezani z zapustnikom oziroma darovalcem, vendar pridobijo premoženje, h kateremu praviloma niso neposredno prispevali, zato ZDDD zanje določa neko zmerno stopnjo obdavčitve. Še bolj taka predpostavka velja za tretji dedni red (dedi in babice) in seveda najbolj za nepovezane dediče ali obdarjence, zato se davčne stopnje zanje ustrezno povečujejo.

Predlog, ki ga navaja predlagatelj, da se namreč »davek na dediščine izniči ne glede na dedni red«, dejansko pomeni, da se davek na dediščine ukine. Ob tem pojasnjujemo, da davek na dediščine in darila predstavlja enkratno obveznost, ki nastane ob določenih dogodkih, katerih posledica je neodplačni prejem premoženja, ki prejemniku predstavlja obogatitev. Gre torej za izredne prihodke, ki ne temeljijo na delu zavezanca. Davek na dediščine in darila je tudi eden najpogosteje uporabljenih premoženjskih davkov, ki ga pozna večina držav EU, njegova ureditev pa je v rokah posamezne države, saj same odločajo tako o obsegu davčnih zavezancev, kot tudi o davčni osnovi, predmetu obdavčitve, davčnih stopnjah, vrednotenju premoženja in odmeri davka. Prehodi premoženja med fizičnimi osebami so nadalje glede višine obdavčitve v večini držav odvisni od razmerij med zapustniki in dediči, pri čemer najbolj pogoste oprostitve veljajo v relaciji prvega dednega reda (pa še to v nekaterih sistemih zgolj do določenega praga), v drugih relacijah pa so praviloma obdavčljive. Glede na navedeno tako menimo, da je sistem obdavčitve dediščin v Sloveniji mednarodno primerljiv, glede na svoj namen pa tudi pravičen in sorazmeren.