7. 9. 2020
Odziv Ministrstvo za pravosodje
I. Vidik varstva osebnih podatkov
Posebne zakonodaje, ki bi urejala to uporabo t. i. »dashcamov« pravni red Republike Slovenije ne določa, zato je potrebno pri obravnavi tega vprašanja izhajati iz splošne (sistemske) ureditve – npr. Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1; Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo) ter Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L št. 119 z dne 4. 5. 2016, str. 1 in UL L št. 127 z dne 23. 5. 2018, str. 2 – popr.). Po naši oceni je uporaba t. i. »dashcam-ov« lahko dopustna na podlagi izjeme iz (c) točke drugega odstavka 2. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Mišljeni so namreč primeri, ko bi se posnetke hranilo le za kratek čas in če bi se jih uporabljalo le za zasebne (domače) namene, t. j. ne za javno objavo in kakšno drugačno razširjanje. Glede na navedeno štejemo zasebno uporabo t. i. »dashcam-ov« (z navedenimi omejitvami) kot nesporno in dopustno.
Uporabnik tovrstnih kamer se z vidika varstva osebnih podatkov šteje za upravljavca osebnih podatkov, ki mora imeti za snemanje tudi pravno podlago, ki pa je v zakonu ni (razen že navedene izjeme glede zasebne oziroma domače uporabe). Pravna podlaga za uporabo, ki ni zgolj zasebna oziroma domača, bi bila podana na podlagi t. i. »testa interesov« – če bi bilo snemanje nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov uporabnika tovrstne kamere, in bi ti interesi očitno prevladali nad interesi drugih udeležencev prometa, ki bi bili pri tem posneti. Predmetni test bi po mnenju Informacijskega pooblaščenca morda prestali vozniki na posebej nevarnih vožnjah s tovorom velike vrednosti ali prevozi v kakšnih drugih posebnih okoliščinah, po mnenju Informacijskega pooblaščenca pa bi bilo težko sprejeti, da bi ga prestale kamere, nameščene izključno zaradi razjasnitve okoliščin in zagotovitve dokazov za primer (relativno malo verjetne) prometne nesreče. Drugi udeleženci prometa imajo namreč upravičeno pričakovanje, da samo zaradi udeležbe na javni cesti ne bodo posneti.
II. Kaznovalnopravni vidik
Z vidika prekrškovnega prava Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da so skladno z drugim odstavkom 45. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1; Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US in 73/19 – odl. US) prekrškovni organi upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških. Navedeno pomeni, da lahko le organi, ki jih kot pristojne za nadzor določa materialni predpis, izvajajo nadzor nad izvrševanjem zakona, uredbe, odloka samoupravne lokalne skupnosti. Če bi nadzor izvajal organ, ki mu materialni predpis ni podelil pristojnost za nadzor, bi to s procesnega vidika pomenilo absolutno bistveno kršitev (prekrškovnega) postopka – druga alineja 62. člena ZP-1. Glede na navedeno, predlog predlagatelja, da bi nadzor poleg Policije in drugih nadzornih organov lahko izvajali prav vsi vozniki motornih vozil, ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.
Ob tem dodatno pojasnjujemo, da posnetkov iz t. i. »dashcamov« ni mogoče enostavno izenačiti s posnetki oziroma meritvami kršitev, ki jih npr. ob nadzoru hitrosti posname Policija (npr. s sistemom Provida). Za prometne prekrške, kjer se v postopku izda plačilni nalog, namreč velja pravilo osebne zaznave prekrška (prvi odstavek 57. člena ZP-1; uradna oseba osebno zazna prekršek). Izjema od pravila je ugotovitev prekrška z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Posnetki oziroma meritve, ki so podlaga za vodenje prekrškovnega postopka (kot rečeno (le) pristojnega nadzornega, prekrškovnega organa), morajo biti kot dokaz pridobljeni s tehničnimi sredstvi oziroma napravami, ki izpolnjujejo pogoje iz Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 91/15), da so lahko zakonito uporabljeni v prekrškovnem postopku. Prekrškovni postopek je tako mogoče uvesti le, če je uradna oseba sama zaznala prekršek, ali pa ga je uradna oseba ugotovila z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav.
Z vidika uporabe zasebnih video posnetkov kot dokazov v kazenskem postopku pojasnjujemo, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP; Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US in 89/20 – odl. US) določa načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in le izjemoma določa nekatere dokazne prepovedi (drugi odstavek 18. člena ZKP). Prosta presoja dokazov se npr. nanaša na zasebne posnetke posameznikov, dokazne prepovedi pa na prekoračitev dovoljenih pooblastil državnih organov. V okviru proste presoje dokazov sodišče presoja tudi sorazmernost uporabe posnetkov kamere glede na pravico do zasebnosti. Uporaba posnetkov v posameznem primeru tako ni avtomatska, prav tako pa ni avtomatsko izključena. V kazenskem postopku se torej lahko predložijo kot dokaz tudi posnetki t. i. »dashcam-ov«, vendar bo njihova dopustnost predmet presoje v konkretnem postopku.
Enako velja za uporabo tovrstnih posnetkov v prekrškovnem postopku. V primeru, ko bi bili posnetki narejeni ob kršitvi pravice do zasebnosti (torej, ko ne moremo govoriti o posnetkih za namen zasebne ali domače rabe in ko tudi ni podana druga pravna podlaga), takšnih posnetkov ni mogoče uporabiti v prekrškovnem postopku. Eden izmed razlogov za vložitev zahteve za sodno varstvo v hitrem prekrškovnem postopku oziroma pritožbe v rednem sodnem postopku je tudi dejstvo, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrta alineja 62. člena in 6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).
III. Vidik morebitne regulacije
Ministrstvo za pravosodje izpostavlja, da področje uporabe t. i. »dashcam-ov« posega v informacijsko in splošno zasebnost posameznika, zato bi bilo potrebno pri morebitni regulaciji uporabe tovrstnih kamer v cestnem prometu zaradi namena varnosti tehtati različne interese v okviru resorne zakonodaje, npr. s področja cestnega prometa, ki je sicer v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo (38. člen Zakona o državni upravi; Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16) in zagotoviti, da je poseg v zasebnost sorazmeren z vrednotami, ki jih bi varovali s snemanjem.