30. 6. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma pojasnjujemo, da iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a), pripadajoče nacionalne zakonodaje kot tudi iz vrste ratificiranih in zavezujočih mednarodnih pogodb izhaja dolžnost države, da varuje in spoštuje tudi osnovne človekove pravice ter osnovno človekovo dostojanstvo oseb, ki jim je bila zakonito odvzeta prostost kot posledica ustrezne kazenske obsodbe. Določbe 49. člena Ustave pri tem izrecno določajo, da je poleg pravice do proste izbire zaposlitve in enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji ključen element svobode dela kot ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine tudi prepoved prisilnega dela. Pri tem iz 4. člena ZIKS-1 izrecno izhaja, da so obsojencem med izvrševanjem kazni zapora zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so izrecno odvzete oziroma omejene s samim zakonom ali (smiselno) nadrejenimi pravnimi akti, tj. Ustavo in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo kot podpisnico
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12, 54/15 in 11/18.) v 5. členu določa, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen, če z zakonom ni drugače odločeno. Navedeno torej pomeni, da je izvrševanje kazenskih sankcij za tistega, zoper katerega se posamezna sankcija izvršuje, praviloma brezplačno. Še posebej to velja za izvršitev kazni institucionalnega značaja. Samo v primerih, ko ZIKS-1 to posebej določa pa so obsojenci določene stroške dolžni plačati, pri čemer so izjeme v glavnem pogojene z obsojenčevo krivdo za nastanek stroškov.
ZIKS-1 sicer določa več načinov dela obsojencev v času prestajanja kazni zapora in sicer:
- na podlagi 12. člena ZIKS-1 lahko obsojenci še naprej delajo na delovnem mestu, kjer so delali pred nastopom kazni, kazen zapora pa prestajajo ob prostih dnevih (konec tedna);
- na podlagi prvega odstavka 52. člena ZIKS-1 se obsojence razporedi na delo v gospodarske dejavnosti zavoda, na dela potrebna za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru delovne terapije. Obsojence na delo razporedi direktor zavoda z odločbo;
- drugi odstavek 52. člena ZIKS-1 določa, da obsojenci lahko delajo zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z osebnim načrtom;
- na podlagi četrtega odstavka 99. člena ZIKS-1 lahko obsojenci šest mesecev pred odpustom sklenejo neposredno delovno razmerje z delodajalcem.
Obsojenci iz prve in četrte alineje imajo sklenjeno delovno razmerje in jim pripadajo vse pravice iz dela po splošnih predpisih.
Veljavni 54. člen ZIKS-1 že sedaj določa, da je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Obsojencem se plačilo za delo na način iz druge in tretje alineje odmerja v skladu s Pravilnikom o plačilu za delo obsojencev (Uradni list RS, št. 27/16 in 4/20.).
O delu obsojenca zunaj zavoda (tretja alineja), zavod v skladu z 53. členom ZIKS-1 sklene pogodbo z delodajalcem, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti. Navedeno pomeni, da se o urni postavki za opravljeno delo obsojenca dogovorita zavod in delodajalec. Obsojencem se plačilo za delo pri zunanjih delodajalcih odmerja v skladu z zgoraj navedenim Pravilnikom o plačilu za delo obsojencev, razliko med višino plačila delodajalca in plačilom obsojencu pa se odvede v državni proračun.
Obsojenec se razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda, pri tem pa je ključno tudi spremljanje in zagotavljanje zdravstvene oskrbe obsojencev.
Glede na predstavljeno in dejstvo, da se človekove pravice in svoboščine uresničujejo na podlagi Ustave, ter da je mogoče z zakonom predpisati (zgolj) način njihovega uresničevanja in še to pod pogojem, kadar tako izrecno določa Ustava, oziroma, če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (15. člen Ustave), tukajšnje ministrstvo zaključuje, da bi morebitna uzakonitev obveznega delovnika obsojencev na prestajanju kazni zapora v Zavodih za prestajanje kazni zapora v predlaganem okviru oziroma dolžnost plačevanja bivanja v zaporu pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki izhajajo tako iz Ustave, kot tudi številnih mednarodnih aktov, k spoštovanju katerih se je izrecno zavezala tudi Republika Slovenija.
Na podlagi navedenega Ministrstvo za pravosodje zaključuje, da je posredovan predlog neutemeljen in zato neprimeren za nadaljnjo obravnavo.