14. 7. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
Varstvo pred motenjem posesti se lastnikom nepremičnin in drugim stvarnopravnim upravičencem do posesti zagotavlja predvsem s sodnim varstvom, in sicer s tožbo na zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20), in/ali v sporu zaradi motenja posesti po 32. členu SPZ. Razlika med obema načinoma varstva je, da v prvem primeru sodišče odloča o (pravni) upravičenosti ravnanj, ki pomenijo poseg v posest, medtem ko v postopku zaradi motenja posesti sodišče zavaruje/ohrani zadnje stanje, ki je obstajalo, preden je prišlo do posegov v posest, ki so med strankama sporni. Ker lahko oba postopka tečeta hkrati, je spor zaradi motenja posesti pogosto začasna rešitev spora, dokler ni odločeno na podlagi tožbe iz 99. člena SPZ (odločitev v primeru odločanja na podlagi 99. člena SPZ torej prevlada na nad odločitvijo v sporu zaradi motenja posesti, o slednji pa sodišče praviloma odloči hitreje). Če je zaradi motenja posesti nastala škoda, sme oškodovanec zahtevati odškodnino v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava (131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631) in naslednji).
Poleg sodnega varstva SPZ dovoljuje tudi samopomoč, kar pomeni, da omogoča lastniku ali drugemu posestniku, da sam prepreči nezakonite posege v svojo posest (31. člen). Samopomoč je dopustna zgolj v primeru neposredne nevarnosti, če je takojšnja, nujna in če način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (Več o tem glej M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, 2016, Ljubljana, pp. 156-160.).
Posegi v posest na nepremičninah so sankcionirani tudi v okviru kazenskega prava, in sicer v okviru kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja iz 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17 in 23/20) in protipravnega zavzetja nepremičnine iz 338. člena KZ-1. Glede preostalih primerov protipravnih motenj posesti na nepremičninah je prevladala ocena, da ne gre za kršitve, ki bi zaradi nevarnosti terjale kazenskopravni odziv države.
Podobno ureditev, po kateri med kazniva dejanja sodijo zgolj hujše oblike motenja posesti, poznajo tudi druge evropske države, na primer Združeno kraljestvo in Zvezna republika Nemčija. Prva tako inkriminira predvsem neupoštevanje odredbe policistov o prenehanju motenja posesti; zasedbo tujega stanovanja; vztrajanje pri neupravičeni zasedbi tujega stanovanja kljub pozivu za njegovo zapustitev in različne oblike nasilnega ali oboroženega motenja posesti (Za povzetek ureditve glej dve tabeli, dostopni na https://www.cps.gov.uk/legal-guidance/trespass-and-nuisance-land, zadnji dostop 8. 7. 2020). Nemški kazenski zakonik (Strafgesetzbuch – StGB, dostopen na https://www.gesetze-im-internet.de/stgb/index.html, zadnji dostop 8. 7. 2020) pa v zvezi z motenjem posesti inkriminira protipraven vstop v stavbo in vstop v stavbo z namenom izvrševanja množičnih nasilnih dejanj (glej 123. in 124. člen).
Ob dejstvu, da je slovenska ureditev kaznivih dejanj primerljiva z ureditvami drugih evropskih držav, prav tako pa ni mogoče zaznati družbenih sprememb, ki bi terjale stopnjevanje represije uveljavljenega sistema varstva posesti oziroma lastninske in drugih stvarnopravnih pravic, ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.