15. 6. 2020
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Uradni veterinarji Inšpekcije Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin izvajajo inšpekcijski nadzor nad spoštovanjem predpisov, med drugim tudi Zakona o zaščiti živali in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov. Za izvajanje svojih nalog morajo izpolniti pogoje v skladu z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru. Pooblastilo za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora uradni veterinarji izkazujejo s službeno izkaznico, ki jo izda minister, pristojen za področje, na katerem deluje inšpekcija. Licenca ni pogoj za izvajanje nalog uradnega veterinarja in jo torej ni mogoče odvzeti.
Kaj se šteje za dobrobit ali varstvo živali je v Zakonu o zaščiti živali in na njegovi podlagi sprejetih pravnih aktih dobro opredeljeno, saj so dolžnosti skrbnikov in drugih pravnih in fizičnih oseb do živali jasno opredeljene in resnično v korist živalim. Uradni veterinarji nadzirajo spoštovanje izvajanja predpisov in na ta način skrbijo za dobrobit živali, opredeljeno v teh predpisih. Da lahko ocenijo kriterije iz zakonodaje so – kot že ime pove - vsi diplomanti veterinarske fakultete in imajo potrebno strokovno usposobljenost.
Ker je vsaka odločitev uradnih veterinarjev lahko predmet pritožb imetnikov živali in ponovne presoje na drugi stopnji - ministrstvu ali na sodiščih, je spoštovanje zakonodaje (tako procesne in materialne) ključno za pravilno ukrepanje v posameznih postopkih. V primeru odvzemov živali zaradi njihove dobrobiti pa gre v pravnem smislu za poseg v lastnino imetnika živali, zato morajo biti ti postopki še posebej natančno izvedeni.
V Sloveniji je občutljivost družbe za dobrobit živali velika, kar je prav in kar spodbuja tudi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (na primer akcija "Moja žival - moja odgovornost").
Vendar odločitve inšpekcije, izrečene v skladu z ugotovljenimi dejstvi in zakonodajo niso vedno všeč javnosti, zlasti tistim na družbenih omrežjih ali medijem, ki poročajo o dogodkih.
Primer prej navedenega je tudi dogodek v Kopru, ko je po družbenih omrežjih zaokrožil posnetek pretepanja psa.
Uradna veterinarka je bila na kraju dogodka še isti dan, ko je prispela prijava. Opravila je ogled živali v stanovanjskih prostorih zavezanke, ki je dovolila vstop te prostore brez odredbe sodišča. Tako dovoljenje lahko doseže samo zavzet in izkušen uradni veterinar. Pes je bil na podlagi odredbe uradne veterinarke isti dan popoldne odpeljan v veterinarsko ambulanto na podroben pregled.
Uradna veterinarka je ugotovila nepravilnosti, izdala je inšpekcijsko upravno odločbo o njihovi odpravi. Ukrepi in zdravstveno stanje živali so bili kontrolirani tudi v naslednjih dneh (posnetek živali je del spisa inšpekcije), prekrškovni postopki so v teku. Zaradi velikega zanimanja javnosti je bilo na spletni strani UVHVVR objavljeno pojasnilo o dogodku.
Ne glede na navedeno, pa se je na družbenih omrežjih delil samo posnetek prijavitelja, ponavljale so se neresnice o tem, da inšpekcija ni nič ugotovila in nič ukrepala, vrstile so se zahteve po prenehanju delovnega razmerja uradne veterinarke in obsojanje inšpekcije kot celote.
Javnost in posamezniki bi želeli - verjamemo, da v dobro živali - da se živali takoj odvzame in imetnika ovadi za mučenje živali. Inšpekcija nima pomislekov do odvzema živali, saj odvzame na letni ravni med 150 do 250 različnih živali, vendar samo, kadar je to potrebno zaradi njihove dobrobiti in če so izpolnjeni zakonski pogoji. Ne odvzame pa živali zaradi pritiska javnosti ali politike ali zaradi lažnih informacij, ki jih posamezniki širijo.
Ukrepanje uradnih veterinarjev Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je bilo pravočasno, ugotovljena so bila vsa dejstva in okoliščine pomembne za odločanje in bilo je poskrbljeno za dobrobit živali. Prav tako je bil uveden prekrškovni postopek za ugotovljeno kršenje zakonodaje.
Na podlagi navedenih dejstev trdimo, da je bilo ravnanje Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in uradne veterinarke ustrezno ter da so neresnične in žaljive obtožbe, da inšpekcija nič ne ukrene ter da ravna malomarno.
Sume kaznivega dejanja mučenja živali inšpekcija ne obravnava ampak jih posreduje v obravnavo pristojnim za obravnavo kaznivih dejanj (tožilstvo in policija).
Pričakovano užaljen in nezrel odziv inšpekcije. Namesto da bi samokritično ovrednotila lastno delo in priznala, da v njenih vrstah ni vse tako kot bi moralo biti in da bi se skupaj s pričakovanji javnosti našla neka srednja, ustrezna pot, se s svojim odzivom še bolj postavljajo na okope, posledično bo tudi delo še bolj v smeri, ki je že ves čas problematična. Problem je v tem, da niso psihologi, ne znajo razmišljati o tem, da pri zavezancu ni problem samo trenutna situacija, ampak je ta rezultat preteklih dejanj, in da postopek storilca ne bo odvrnil od prihodnjih - s čimer sami sebi podaljšujejo delo, ker bodo morali zoper nekega zavezanca ukrepati večkrat, ne le enkrat. Če bi že prvič ukrepali učinkovito, pa nadaljnji postopki ne bi bili potrebni. S tem sami sebi nalagajo nepotrebno delo, a niso zmožni videti niti tega.
Inšpekcija ne sprevidi, da ji kreganje z javnostjo ne pomaga, da bi lahko bila modrejša od nje in javnost s kakovostnim delom pomirila. Namesto tega raje javnosti grozi z globami za lažno prijavo - čudno, da inšpektorji drugih ministrstev vse življenje ne dobijo nobene lažne prijave, zgolj neutemeljene, ravno UVHVVR pa dobi kar nekaj lažnih prijav. Ker ne razlikujejo med lažno in neutemeljeno prijavo.
Če je njihovo delo tako kakovostno, kot zdaj pišejo, kako to, da potem inšpektor višji svetnik pred sodnico za prekrške ne zna opisati, kako se opravlja inšpekcijski postopek? In da za svoje izlete z lažnimi prijavami na sodišču nima nobene odgovornosti? Na to najbrž ne bo odgovora. Manj nadutosti, popredmetenja živali in več čuta za svoje delo, pa takšnih predlogov in vsega tega ne bi bilo.
Naj dodam samo še to, kdaj je po njihovem primerno žival odvzeti. Takrat, ko je že do vratu v dreku, ko jih je pol v hlevu že poginilo, takrat odvzamejo še preostale, od katerih gre večina takoj v zakol, ker ni sposobna preživeti. Takrat je po mnenju UVHVVR primerno žival odvzeti. Psa odvzamejo takrat, ko je zabeležena že vsaj dva ugriza, po uspešni prevzgoji, kjer ga prevzgojitelj hoče posvojiti, pa ga vrnejo nazaj k nasilnim lastnikom. To je po mnenju inšpekcije primerno delo. Skregano z vsako zdravo pametjo. Skrivanje za zakonodajo jim ne pomaga, ker imajo zagotovo več vpliva pri sprejemanju in spreminjanju zakonodaje kot navadni državljani.
Jaz sem patožena stranka katera je slišala "lovca"kako se hvali :".....jaz pa postreljam vse mačke in pse pa jih vržem v greznico pa mi policija itak nič ne more"...., kar pa je še najhujše je policijski špicelj in se pelje mimo policajev pijan da samo pozdravijo pa gre .Videl sem ga že kako ptice srelja z zračno puško . Ko je moj prijatelj na FB s katerim si delimo profil objavill to kar je preko telefona slišal takrat pa me toži za to ker sem kao posegel v njegovo čast, da mu bodo puško odvzeli in podobno.Čez par dni ko je bilo to objavljeno so me pa biriči prav čakali ko sem šel v službo.Z civilnim avtom mi je izsilil prednost kar je prekršek , oviraL PROMET NATO SEM GA prehitel. Nenadoma pa je bil že avto slovenskih biričev z lučmi in še oni z civilnim avtom.Nič več ne verjamem ne vladi policija je arhaična salomonska samo da te ubijejo fuj slovenija !
www.pesmojprijatelj.si/clanek/pismo-cas-je-za-odstavitev-vodilnih-kadrov-na-vurs-u
Povzetek:
1. Za ukrepanje in posledično odvzem mučene ali zanemarjane živali je pristojna zgolj in samo Veterinarska inšpekcija (tukaj najdete kontakte).
2. Policisti so za ukrepanje pristojni samo v primerih, ko je v danem trenutku ogroženo življenje določene živali.
3. Društva za zaščito živali nimajo možnosti ukrepanja, večina pa rada pomaga pri sestavljanju prijav.
4. Živalska policija v Sloveniji ne obstaja. Tudi razni "nadzorniki" v uniformah nimajo nobenih pristojnosti ukrepanja, odvzemov in kaznovanja.
5. Prijave so lahko anonimne. V prijavi je potrebno navesti točno lokacijo, kronološki opis dogajanja, podkrepljen z dokazi, izjave prič (če so), natančen opis mučenja in po možnosti tudi podatke skrbnika živali in foto material. Tudi če prijava ni anonimna, pristojni v nobenem primeru vaših podatkov ne smejo razkrivati tretjim osebam.
6. Inšpekcija je dolžna preveriti vsako prijavo, ki jo prejme. Kot prijavitelj imate pravico dobiti informacijo o razpletu prijave.
Nikoli se ne obrnite stran! Dolžni ste prijaviti mučenje! Prijava je najmanj, kar lahko naredite za živo bitje, ki svoje bolečine ne more povedati na glas!!!
Res je... in vet. inšpektorji bi morali biti prvi, ki bi morali zaščititi živali...to kar se dogaja je nedopustno!!! hvala Vam, ker Vam je mar
www.pesmojprijatelj.si/dog039s-sos/prijava-mucenja-zivali/
Inspekcija inspekcije ...
Primer iz slabe prakse veterinarske inspekcije:
Zoran Kovač , takratni direktor veterinarske uprave, je Ljubljanskim mlekarnam odobril izdajo ovalne veterinarske oznake, ki omogoča neomejeno trgovanje po vsej Evropi, čeprav je strokovna komisija ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev zanjo. Naj spomnimo, da ta primer še vedno raziskuje tožilstvo.
Problem je modus operandi vseh inšpekcij, ne samo veterinarske inšpekcije. Modus operandi, ki je usmerjen v iskanje možnosti, kako narediti čim manj, ne čim več. Črkobralsko razumevanje zakonodaje in ignoriranje Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki inšpektorju nalaga iskanje dokazov, zaslišanje vseh prič, izvedbo vseh potrebnih dejanj za ugotovitev dejanskega stanja - inšpektorji pa za to niso usposobljeni, niti motivirani, saj je njihovo plačilo isto, če delajo kakovostno ali malomarno, odgovornosti za svoje delo ne nosijo. Drugi problem je, ker mislijo, da mora za dokaze poskrbeti prijavitelj, kar ne drži, njegova vloga je samo v naznanitvi dejanja in čim bolj natančnem opisu okoliščin, to je vse. Glavni inšpektorji jih nekritično ščitijo, zato še nisem slišala, da bi kakšna zahteva za notranji nadzor že bila uspešna.
Problem je tudi v tem, da povsem neživljenjsko določajo svoje prioritete, na katere naj bi vplivalo tudi število prijav in v primeru veterinarske inšpekcije je število prijav spodročja zaščite živali zagotovo večje kot npr. število prijav glede varnosti hrane. Kljub temu je le-ta prioriteta, zaščita živali pa je že leta povsem zanemarjeno področje. Delni razlog za to je tudi povsem zgrešena organiziranost UVHVVR.
Nekaj inšpektorjev v vseh OU bi se moralo ukvarjati samo z zaščito živali in bi morali biti posebej uspobljeni za to, s policijo bi morali tesno sodelovati. To bi bila tudi t. i. živalska policija, mokre sanje vsakega državljana, ki mu ni vseeno za živali.
Vsi glavni akterji - od glavnih inšpektorjev do Brede Hrovatin in Andreje Bizjak bi se že davno morali posloviti s svojih položajev, Bizjakova je bila v lanskem letu že kazensko ovadena (afera čevapčiči in prepozno obveščanje), tako bi moralo biti v vseh primerih. Prav tako bi nekateri inšpektorji morali izgubiti svojo zaposlitev, ker niso sposobni opravljati svojega dela - ne samo iz intelektualnih razlogov, ampak tudi moralno-etičnih.
To, kar se zadnje čase dogaja na UVHVVR, je postalo nesprejemljivo. Kljub temu, da je bilo sprejeto, da so živali čuteča bitja, UVHVVR očitno namerno deluje proti temu. Nesprejemljivo je, da so mučitelji znani, pa da inšpekcija ne ukrepa. Povrhu vsega so že stari znanci inšpekcijskih postopkov, pa jim še vedno dovoljujejo imeti živali, ki jih imajo samo za izživljanje svojih frustracij.
Ja. Zamenjat je treba cel vrh UVHVVR, saj nekateri, kot npr. ga. Bizjak, ki tam sedi, kot da je s super attackom prilepljena na tisti stol, nimajo čuta za živali, zato od njih ne moremo pričakovati, da bi izpolnjevali svoje delovne dolžnosti. To je dejansko zanemarjanje delovnih obveznosti in za take ljudi ni in ne more biti prostora v takšni instituciji.