5. 6. 2020
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Obrezovanje in sečna dreves v občini je v pristojnosti občine, občinskih predpisov in občinske inšpekcije. Dejstvo je namreč, da marsikatero drevo ali drugi elementi zelenega sistema niso varovani v skladu z Zakonom o ohranjanju narave (ZON), temveč gre za "navadne" zelene površine.
Novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) daje poseben poudarek tovrstnemu urejanju prostora. Zakon uvaja poseben prostorski akt, t.i. Odlok o urejanju podobe naselij in krajine (Odlok), ki je namenjen predvsem urejanju negradbenih posegov v prostor ter izgledu in funkcioniranju urbanega prostora. S posebnim aktom želimo te vsebine izvzeti iz občinskih prostorskih načrtov, kjer ob načrtovanju grajenih struktur pogosto "potegnejo krajšo" in niso deležne tolikšne pozornosti in premisleka, čeprav gre v območjih, ki so že izgrajena in so visoko urbanizirana, za vprašanja, ki uporabnike prostora pogosto motijo bolj kot pa vprašanje objektov in drugih grajenih struktur. Urejenost zelenic in parkov, postavljanje oglaševalskih objektov, gostinskih vrtov, vzdrževanje javnih površin, vse to so zelo aktualni problemi urejanja prostora. Občinam je s tem odlokom dana možnost, da se bolj posvetijo temu vidiku urejanja prostora, saj jim zakon tudi nalaga izvrševanje nadzora nad tem kako se odlok izvaja. Dodaten/nov zakonski mehanizem na tem področju pa je tudi ukrep t.i. odreditve vzdrževanja, kjer se občinam daje možnost, da zaradi naslavljanja te problematike lastnikom zemljišč lahko odredijo izvedbo del, s katerimi naj svojo nepremičnino vrnejo v ustrezno stanje. To med drugim vključuje tudi skrb za urejenost zelenega sistema, ki je marsikje predmet zanemarjanja ali pa nestrokovnega poseganja. Z Odlokom tako lahko občina med drugim določi tudi pogoje za izvajanje negradbenih posegov v prostor, zlasti glede urejanja in vzdrževanja zelenega sistema ter javnih površin. Z Odlokom lahko občine podrobneje predpišejo pogoje za sajenje in vzdrževanje dreves (obrezovanje, zalivanje, varovanje v času gradbenih posegov,itd.. Tak način ureditve imajo tudi druge evropske države, kjer občine na podlagi veljavnih standardov (DIN 18919, DIN 18920) in strokovne literature (npr. Mestno drevje, Šiftar A., 2011) v občinskih odlokih predpišejo pogoje za sajenje in vzdrževanje dreves.
Ministrstvo za okolje in prostor je pristopilo k pripravi priporočil za ozelenitev mest in naselij, ki bodo služila pripravi občinskih prostorskih aktov.
En vidik pa predstavljajo predpisi s področja ohranjanja narave (kar smo omenili že zgoraj). Inšpekcija za okolje in naravo, ki deluje v okviru Inšpektorata za okolje in prostor (IRSOP) ima podlago za ukrepanje le v primerih poseka tistih dreves v mestih, ki imajo status po Zakonu o ohranjanju narave (ZON) npr. status drevesne naravne vrednote ali zavarovanega območja. ZON prepoveduje poškodovanje ali uničenje naravne vrednote in ravnanje v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja in varstvenimi režimi na zavarovanem območju. Med naravne vrednote spadajo tudi nekatera drevesa v mestnih središčih, ki imajo status drevesne naravne vrednote, med zavarovana območja, ki se lahko nahajajo tudi v ali ob mestih pa štejemo npr. naravni spomenik ali narodni, regijski in krajinski park. Če bi posek drevesa pomenil poškodovanje ali uničenje drevesne naravne vrednote ali ravnanje v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja in varstvenimi režimi na zavarovanem območju, imajo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave, pooblastilo odrediti vzpostavitev naravnih vrednot ali sestavin biotske raznovrstnosti v prejšnje stanje, odpravo škode oziroma sanacijo na stroške povzročitelja in v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem Zavoda RS za varstvo narave. Prav tako imajo pooblastilo odrediti prepoved izvajanja posega ali dejavnosti. 160. in 160. a člen Zakona o ohranjanju narave določata globe za te primere.
Navajamo še, da poškodovanje ali uničenje naravne vrednote ureja tudi 219. člen Kazenskega zakonika, ki določa:
- Kdor protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega pomena, naravno vrednoto ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina, se kaznuje z zaporom do petih let.
- Če je poškodovana ali uničena stvar kulturni spomenik ali naravna vrednota velikega ali izjemnega pomena za Republiko Slovenijo ali če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let.
Inšpektor na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) naznani kaznivo dejanje ali poda kazensko ovadbo.
Svojemu komentarju dodajam še tole: velik problem je nepovezanost javnosti in stroke, ki javnosti ne doživlja kot svojega zaveznika, ampak kot manjvredno rajo. Posledično sama v skupini Za drevesa gre! na Facebooku ne morem objaviti več nobenega komentarja, ne da bi bil brisan - že pred letom in več sem opozarjala na to, da mora biti področje zakonsko urejeno, a je stroka trdila, da zakonodaja ni najpomembnejša, da je najbolj važno ozaveščanje. A stroka si ozaveščanje predstavlja kot prirejanje okroglih miz, predavanj, za ozki krog že prepričanih ljudi, ozaveščanja v širši javnosti ni, tudi dovolj učinkovito ne bi bilo, ker si širša javnost znanja ne želi in to problematiko povsem ignorira. Ljudje nekaj storijo le, če jih v to sili zakonodaja (ob dobrem nadzoru, seveda). Posamezniki pa smo za stroko primerni le za to, da naj urejamo ta problem sami s svojimi občinami, kar je povsem zgrešeno, saj je razmerje moči med občino in posameznikom jasno - posameznik nima nobene moči in zato je ves trud zaman, če se vsak trudi na svojem koncu, namesto da bi se povezali. Žal zavedanja ni niti med širšim članstvom v skupini, ki je očitno namenjena le pridobivanju osnovnih informacij in objavam, ne pa spodbujanju h konkretnemu delu, v skupini vlada tudi cenzura. Zato sva s kolegico sami podali pobudo za zakonsko ureditev področja in iščeva možnosti, kako smiselno razširiti zakonsko obvezo strokovnega urejevanja drevja tudi na zasebnih površinah.
Vsi skupaj bi bili uspešni lahko le v primeru, če bi znali stopiti skupaj in se organizirati v močno civilno iniciativo. Dokler pa ni tega zavedanja in se v osebi, ki se trudi kaj storiti, vidi nasprotnika ne zaveznika, ali pa se ga preprosto ignorira, tako dolgo uspeha ne bo.
Ta uboga vlada ne zna narediti niti foruma, kjer bi posameznik lahko popravil lastno objavo, in jo mora izbrisati in napisati novo, v kolikor želi, da je z manj slovničnih napak.
Tudi takoimenovane strokovne službe izvajajo
tudi nestrokovne posege, in niso vedno strokovne.
Torej pridemo do novega problema, kdo jih nadzoruje. In tretjega, pretirana cena storitev, česar smo mnogi stanovalci priča že več desetletij.
Cene storitev raznih "strokovnih" služb so ponavadi zelo visoke, tako zelo, kot, da imajo vsi državljani po 2000 EUR neto mesečne plače.
Pa je potrebno nove žlebove, pa popravilo strehe, pa fasada, pa okna, pa balkoni, pa ozemljitev, pa proti ptičem, pa novo grelno napravo, pa pleskanje, pa novi nabiralniki za pošto, pa nova parkirna mesta in njihova zaščita, pa nove žarnice in osvetljava, pa novi gasilni aparati in njihovo vzdrževanje, pa novi hidranti, pa nov prometno-opozorilni znak, pa morda nov vpis v zemljiško knjigo, ker del zemljišča še ni vpisan, pa strokovna ocena in notar, pa popravilo dela ceste, pa kabelska TV, pa čiščenje ostrešja, pa morda celo protipoplavno zaščito, pa ukrepe proti sevanju radona, pa zarisanje parkirnih črt, pa novi števci za merjenje ogrevanja, pa potem še čiščenje zaradi covid-19, itn.
Seveda bi morala biti porezava ustrezna, toda potrebno je razumeti, da v kolikor se skupnost odloči storitev opraviti sama, četudi nestrokovno, je to njihova odločitev.
Ob vsem tem se na nivoju upravnikov izvaja razpise za "najcenejšega" izvajalca storitve, ki pa so skoraj vedno kljub temu vsi zeloooooo dragi.
Tako da v idealni verziji delovanja družbe, sem seveda za, v praksi pa uporabniki gledamo predvsem kako preživeti in si zmanjšati tekoče stroške, zato ne hvala, dovolj je ožemanja ljudi! Kot da hodimo na delo samo še za plačevanje "strokovnih" storitev, kvazi strokovnih služb.
Strokovne službe na vladnem nivoju, bi morale določiti maksimalni znesek določene storitve, ki se tiče državljanov oz. splošne družbene koristi, kot je na primer delovanje večstanovanjskih objektov, saj ta ogabni kapitalizem v izčrpavanju ljudi nima meja.
Ko boste naslednjič morali zamenjati celotne števce na radiatorjih ipd., ali izvesti eno od naštetih opravil, ki jih boste močno preplačalu iz lastnega žepa, se boste spomnili o čem govorim.
Predlog povsem podpiram. Dodajam le, da je dovolj nekaj členov npr. v Zakonu o urejanju prostora, niti ni potreben poseben pravilnik. Na MOP je bil že poslan predlog, a odgovora še ni, osebno podpiram urejanje tudi na zasebnem zemljišču, kar bo sicer težji zalogaj, a ne nemogoč. V Jugoslaviji je to področje že bilo urejeno, da je moral vsak lastnik zemljišča dobiti dovoljenje občine za to, če je hotel podreti drevje. Zdaj bi bilo stvar mogoče dopolniti za vsak poseg, ter da občina predpise seznam certificiranih izvajalcev, ki bi lahko opravljali te posege, ker zdaj žaga drevje vsak, ki ga hoče. V bodoče bo obstajala NPK za arboriste, ki sicer še ni dovolj, a je dober korak v pravo smer. Seveda je za to nujno urediti tudi javen in pregleden seznam arboristov ter cene, ki so po mojih izkušnjah hudo različne.
Kaj ima vlada s tem?
To naj obcine rihtajo.
Občine se je pozivalo k urejanju že do sedaj, pa se niso odzvale, zato je prav, da se stvar uredi na državni ravni. Od vseh občin v Sloveniji so le občina Kočevje, Kranj in morda še katere dovzetne za ta problem, kar je premalo.
Čudno da se ni kdo že prej tega spomnil. To bi moralo obstajati že od osamosvojitve dalje..
Nekoč je bilo to področje bolje urejeno, tudi na zasebnih zemljiščih. Moral si dobiti dovoljenje občine, da si posekal drevo. Podobno ureditev imajo še zdaj v AVstriji, Nemčiji, kjer moraš za razne posege dobiti dovoljenje občine, ta pa ti da seznam strokovno usposobljenih izvajalcev. Ker pri nas tega občine nočejo urediti (posamezniki se vsaj na svojem koncu trudimo že leta, pa ni posluha za to), mora biti stvar urejena na državni ravni.