Nulta toleranca do alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi v prometu

Odziv Ministrstva za pravosodje

Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi;[1] v nadaljevanju: ZDU-1), torej pristojnosti v zvezi s Kazenskim zakonikom[2] (v nadaljevanju: KZ-1), Zakonom o kazenskem postopku[3] (v nadaljevanju: ZKP) ter v zvezi z Zakonom o prekrških[4] (v nadaljevanju: ZP-1), podajamo naslednji odziv:

Z vidika sistemske ureditve kazenskega prava v Republiki Sloveniji ocenjujemo, da KZ-1 že sedaj ustrezno določa institute splošnega dela, ki so z vidika načela ultima ratio (skrajno sredstvo) uporabljivi pri obravnavi storilcev kaznivih dejanj zoper varnost cestnega prometa:

• stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila – 48. člen KZ-1;
• varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1), obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostost (70.b člen KZ-1), ter odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1);
• institut obveznega odvzema motornega vozila v primeru storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1) – storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje katero od navedenih kaznivih dejanj, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti (tretji odstavek 323. člen oziroma šesti odstavek 324. člena KZ-1).

V zvezi s predlogom, da oseba, ki je vinjena ali pod vplivom drog oziroma drugih psihoaktivnih povzročila prometno nesrečo s smrtnim izidom, nikoli več ne bi smela sesti za volan, sklepamo, da gre za predlog za odvzem vozniškega dovoljenja za vse življenje (ne glede na to ali bi šlo za ukrep kaznovalne ali upravne narave). Po oceni Ministrstva za pravosodje navedeni predlog ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo, in sicer z vidika načela sorazmernosti (2. člen v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije;[5] v nadaljevanju: URS), pri čemer:

1. KZ-1 kot varnostni ukrep že določa odvzem vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1), ki ga sodišče lahko izreče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, in sicer za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določi, da se storilcu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.
2. ZP-1 kot stransko sankcijo za prekršek določa kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja (22. člen ZP-1) oziroma stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila (23. člen ZP-1), pri čemer je potrebno poudariti, da je v pravnem redu Republike Slovenije v uporabi sistem kazenskih točk v cestnem prometu, ki ob zadostnem številu vodijo v prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena ZP-1). Ob tem ne gre pozabiti niti na institut odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1), katerega namen je storilcu cestnoprometnih prekrškov omogočiti (nadaljnjo) uporabo vozniškega dovoljenja, pri čemer se mora v zameno za to možnost državi podrediti na način, da odpravlja vzroke (npr. prekomerno uživanje alkohola), ki so vodili k izvrševanju cestnoprometnih prekrškov.

Kaznovalno politiko v zvezi z vožnjo v cestnem prometu pod vplivom alkohola, tako z vidika cestnoprometnih prekrškov kot tudi z vidika kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, ocenjujemo kot koherentno oziroma z vidika ustavnega načela sorazmernosti ustrezno stopnjujočo, ob tem pa opozarjamo, da je kaznovalna politika na področju cestnoprometnih prekrškov (predvsem z vidika določanja višine glob in števila predpisanih kazenskih točk pri prekrških) v rokah ministrstva, resorno pristojnega za cestni promet – Ministrstva za infrastrukturo.

Glede predpisanih kazni za kaznivi dejanji povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), so po naši oceni predpisane kazni določene ustrezno (sorazmerno izvršitveni obliki posameznega kaznivega dejanja), pri čemer posebej izpostavljamo predpisane kazni pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), ki je naklepno in ogrozitveno kaznivo dejanje (navedeno pomeni, da je za storitev kaznivega dejanja dovolj ogrozitev varovane dobrine, ne pa nujno nastop prepovedane posledice, npr. telesnih poškodb), eden od izrecnih znakov predmetnega kaznivega dejanja pa je neposredno povezan z vožnjo pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc:

1. Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
2. Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
3. Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.
4. Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
5. Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
6. Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega, drugega, tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti.

Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1), pa je za temeljno obliko kaznivega dejanja predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, če pa ima predmetno kaznivo dejanje za posledico smrt ene ali več oseb (gre za t. i. odgovornost za hujšo posledico[6] – 28. člen KZ-1), se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

V zvezi s predlogom, da se vožnja pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog oziroma drugih psihoaktivnih snovi izključi kot olajševalna okoliščina, pa pojasnjujemo, da predmetne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja pomenijo izpolnitev znakov kaznivega dejanja, in sicer:

• pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) znaka kaznivega dejanja »kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa« - prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola določa 105. člen Zakona o pravilih cestnega prometa[7] (v nadaljevanju: ZPrCP);
• pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1) pa je eden od znakov predmetnega kaznivega dejanja, če storilec »vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi«.

Uživanje alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali snovi lahko vpliva tudi na prištevnost ter posledično na subjektiven odnos storilca do kaznivega dejanja - krivdo, zato četrti odstavek 29. člena KZ-1 določa t. i. institut »actio libera in causa« - kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Poleg izpolnitve znakov kaznivega dejanja mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti tudi krivdo, ki pa je lahko izključena, če storilec kaznivega dejanja ob izvršitvi le-tega ne bi prišteven. Tretji odstavek 29. člena KZ-1 pa določa tudi t. i. bistveno zmanjšano prištevnost - storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati. Določbe o krivdi oziroma neprištevnosti so določbe splošnega dela KZ-1 in se uporabljajo za vsa kazniva dejanja iz posebnega dela KZ-1, odstop od teh pravil samo za določena (npr. cestnoprometna) kazniva dejanja zato ne bi bil ustrezen oziroma sistemski.

Glede na navedeno ocenjujemo, da kaznovalna zakonodaja ustrezno določa različne institute, ki se lahko uporabijo pri pregonu storilcev kaznivih dejanj ali pri obravnavi storilcev prekrškov povezanih z vožnjo v cestnem prometu pod vplivom alkohola ali pod vplivom drog oziroma drugih psihoaktivnih snovi.

[1] Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16.

[2] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17 in 23/20.

[3] Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154 in 22/19.

[4] Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16 in 15/17 – odl. US.

[5] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 75/16.

[6] Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.

[7] Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo, 69/17 – popr., 68/16, 54/17, 3/18 – odl. US in 43/19 – ZVoz-1B.