samoskrba s hrano
Večina vrtov je grozno dolgočasnih, večji del je zelena puščava, se pravi, tratica, pa še nekaj cvetja in grmičevja. In to tratico meščani in podeželani non stop kosijo z glasnimi in smrdljivimi kosilnicami. Se pravi onesnažujejo zrak in svoje telo z izpušnimi plini, porabljajo dragocen čas in energijo za nekoristno delo, jezijo sosede s smradom in hrupom ter siromašijo biotsko raznovrstnost na svojem vrtu. Namesto pisanega vrta z različnimi užitnimi in okrasnimi rastlinami, živalskim svetom, spreminjajo vrt v drugo dnevno sobo z zeleno preprogo oz. nek kvazi park. Imeti veliko trato in okrasno grmičevje je nepotreben luksuz. Glede na nič obetavne napovedi o prihodnosti, je dejstvo, da se bo hrana zelo podražila in bo za obstoj države bistvena tudi njena zmožnost za samooskrbo. Zakaj ne bi že sedaj postopoma prešli na koristno izrabo zemljišč in omejili gosposko navado vzdrževanja tratic.
Ljudi bi bilo treba motivirati, da izkoristijo tako dragocenost kot je zemlja oz. vrt tudi za samopreskrbo, ne samo za dekoracijo. Mogoče naj bo po medijih več osveščanja o biološko pridelavi hrane in o kriznih časih, ki prihajajo. Zaenkrat večina ljudi niti ne sluti, kako se nam bo življenje v naslednjih petdesetih letih spremenilo (že pomanjkanje in dokončno izčrpanje nafte bo prava katastrofa za cel svet, k temu pa dodajmo še klimatske spremembe in pomanjkanje vode ter drugih surovin, pa imamo recept za vojno in lakoto).
Tudi v mestih bi morali na javnih površinah, poleg okrasnega drevja, saditi še sadno drevje, orehe, užitne kostanje, leske, ribez, maline in zapuščena, nepozidana zemljišča spremeniti v skupnostne vrtove kot je ponekod po svetu že praksa. Župan Janković pa na žalost dela ravno obratno, revnim vrtičkarjem jemlje zemljo in jo spreminja v lepe, a ne preveč koristne zelenice in parke.
Predlagam, da se v Sloveniji vzpostavi evidenca neuporabljenih, nezazidljivih, zapuščenih, skupnih zemljišč v samih mestih in v okolici urbanih naselij. Nato jih za simbolično vsoto ponudi v najem meščanom (prednost bi seveda imeli socialno ogroženi ljudje).
Prej ali slej bo morala država opustiti kapitalistično vrednotenje privatne lastnine in najbogatejšim cerkvi, veleposestnikom) nacionalizirati določen del gozdov in zemljišč, da bo lahko nasitila državljane brez imetja. V prihodnosti, ko bo lakota vsakdanji gost, bo moralno nedopustno ohranjevati take socialne razlike kot so danes. Pardon že danes je to nemoralno dopustno, vendar jutri bo to povzročalo revolucije.