28. 4. 2020
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Povzročanje hrupa prepoveduje 8. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06, v nadaljevanju ZJRM-1), ki določa globo za kršitelja, ki na nedovoljen način med 22. in 6. uro moti mir ali počitek ljudi s hrupom, pri tem pa ne gre za nujne interventne-vzdrževalne posege oziroma gre za kršitelja, ki z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir ali počitek ljudi in to ni posledica dovoljene dejavnosti. Gre torej za dejanja posameznikov, ki ne povzročajo hrupa zaradi obnovitvenih del ali z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila. Takšna ravnanja so lahko glasna igra otrok, rekreativne aktivnosti (npr. intenzivna telovadba) ali druga ravnanja, ki povzročajo hrup (npr. prestavljanje težjih stvari – omar, stolov ipd.).
Pojasnjujemo, da lahko spremembo ali dopolnitev zakona predlagajo Vlada Republike Slovenije, vsak poslanec, Državni svet ali najmanj pet tisoč volivcev na način, da predlagatelj predlog zakona posreduje predsedniku Državnega zbora. Zakonov ni mogoče enostavno spreminjati glede na vsak posamičen primer. Zato je za njihovo spremembo potreben širši družbeni konsenz, ki ga hkrati narekujejo (družbeno) stvarno utemeljeni razlogi. Namen zakonskega urejanja ZJRM-1 je uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika, ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (drugi odstavek 1. člena ZJRM-1).
Ker so vladni ukrepi v povezavi z zajezitvijo in obvladovanjem epidemije Covid-19, kot je npr. prepoved gibanja in zbiranja na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepoved gibanja izven občin, začasne narave, ne gre najti stvarno utemeljenega razloga, da bi na podlagi (teh) trenutnih razmer urejali zakonsko materijo za daljši čas. Prav tako je nelogično, da bi ljudem prepovedovali intenzivnejše aktivnosti s katerimi skrbijo za svoje fizično in psihično zdravje v času, ko jim je drugo gibanje zaradi epidemije nalezljive bolezni v velikem obsegu omejeno. Zato je potrebno ljudi pozivati tudi k solidarnosti in strpnosti vseh stanovalcev v takšnih objektih.
Ker pa verjamemo, da obstajajo izjeme, ki s svojimi ravnanji brezobzirno in nerazumno motijo druge sostanovalce pojasnjujemo, da že v trenutni zakonski ureditvi Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13; v nadaljevanju SPZ) prepoveduje medsebojno vznemirjanje, katerega vzrok je lahko tudi hrup, v svojem 73. členu, v poglavju Sosedsko pravo. Tam je med drugim določeno naslednje: »Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode.« V tem primeru gre za t. i. izključitveno tožbo, ki jo ureja 52. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11, 40/12 – ZUJF, 14/17 – odl. US, 27/17 in 59/19; SZ-1) in ki jo je možno vložiti pod pogoji in po postopku določenim s SPZ, ki v 123. členu določa elemente in pogoje za vložitev takšne tožbe.
Glede na zapisano (posamičen primer, gre zgolj za začasne ukrepe glede omejitve gibanja in ker drug zakon ureja to področje v obliki izključitvene tožbe) menimo, da sprememba oz. dopolnitev ZJRM-1 zaenkrat ni potrebna.