Pobuda za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami katoliških klerikov
Spoštovani! V zadnjem času je bilo v Sloveniji kar nekaj odmevnih sojenj v zvezi s spolnimi zlorabami otrok. Predvsem sta izstopali dve in sicer duhovnikoma Rimskokatoliške cerkve (RKC) Karlu Joštu in Franciju Frantarju. Sojenje kleriku Frantarju se je na prvi stopnji končalo z obsodilno sodbo, kazenski postopek proti kleriku Joštu pa je bi ustavljen. Duhovnik Frantar je obsojen za večletno spolno zlorabo mladoletne osebe na samo dobre tri leta kazni zapora (sodba še ni pravnomočna), kar je dokaj malo, duhovnik Jošt pa je med postopkom umrl, obtožen pa je bil spolne zlorabe večjega števila mladoletnih otrok. Očitno je, da so mnogi otroci ogroženi s strani klerikov RKC, ki se nad njimi v mnogih primerih spolno izživljajo. Predvsem so žrtve klerikov tisti otroci, ki so bili krščeni in ki hodijo k verouku oz. so drugače prisotni v cerkvi. Če otroci niso krščeni in tako niso člani cerkve, je verjetnost spolnih zlorab minimalna, ker klerik ponavadi nima kakšnega tesnejšega stika z otrokom. Zato je nujno potrebno zaščiti otroke pred spolnimi zlorabami s strani klerikov RKC. Kako to narediti? Da lahko nek otrok hodi k verouku ali bolj intenzivno versko deluje v cerkvi, mora biti član oz. vernik te cerkve. To pa postane s krstom, ki se običajno zgodi že kmalu po rojstvu otroka. Torej: če otrok ne bi bil krščen in če s tem ne bi postal član RKC, bi bili njegovi stiki s kleriki minimalni ali pa jih sploh ne bi bilo. S tem bi se verjetnost spolnih zlorab približala 0. Zato je mogoče postaviti trditev, da je krst otrok prva stopnica do morebitnih spolnih zlorab mladoletnikov s strani klerikov RKC ali drugače: če otroci ne bi bili krščeni, teh zlorab v bistvu ne bi bilo ali pa zelo minimalno. Zato je ključ zaščite otrok v krstu oz. opustitvi krsta dojenčkov oz. otrok. To, da osebe niso krščene kot dojenček oz. otrok, je bistvenega pomena pri zaščiti otrok pred spolnimi zlorabami s strani klerikov RKC. Ker je krst otrok eden izmed korakov do spolnih zlorab in ker je krst dojenčkov, ki je najpogostejši, v nasprotju s slovensko ustavo in sam po sebi, ne glede ali mu sledi pedofilija, pomeni grobo kršitev otrokove svobode vesti iz 41. člena ustave RS, kar vse bo bolj podrobno obrazloženo v nadaljevanju, predlagamo, da Varuh človekovih pravic, v cilju zaščite otrok, stori vse, kar je v njegovi moči, da se odpravi krst dojenčkov oz. otrok in da se na tem področju striktno upošteva 41. člen slovenske ustave in druga določila ustave in drugih predpisov, ki varujejo otroke in jim priznavajo pravice ter da se striktno preverjajo ravnanja klerikov RKC oz. drugih verskih skupnostih, ki imajo podoben nauk kot RKC, do otrok. Prav tako predlagamo, da Varuh človekovih pravic, ki ima celo poseben oddelek varstva pravic otrok in mladih, stori vse, kar je v njegovi moči, da se zaščiti otroke pred spolnimi zlorabami s strani katoliških klerikov. Obrazložitev: Preden se začne obrazložitev pobude pa nekaj besed o pobudniku. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je društvo, ki ga sestavljajo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se v Sloveniji dogaja v zvezi z izvrševanjem ustave. Zato je namen društva aktivno prispevati k uresničevanju ustave na vseh področjih življenja in uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter obveznosti. Cilji društva so, da se preprečijo kršitve ali zlorabe ustave in se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh kršitev oz. zlorab, predvsem kršitev oz. zlorab tistih ustavnih določb, ki se tičejo šibkih in brezpravnih živih bitij, predvsem otrok in živali. Posebno pozornost društvo namenja žrtvam cerkve. Društvo je vpisano v register društev pri Upravni enoti Kranj. 1. Tudi v Sloveniji vedno bolj prihajajo na dan spolne zlorabe mladoletnih otrok, ki se dogajajo v Rimskokatoliški cerkvi. Primera Frantar in Jošt sta že bila omenjena. Še bolj je to razširjeno v drugih delih RKC. Samo v ZDA je približno 4400 duhovnikov med leti 1950 in 2002 spolno zlorabilo okoli 11.000 otrok. Podobno je tudi drugje. V Braziliji je v preiskavi kar 1700 duhovnikov, mnogo pedofilskih duhovnikov pa je tudi Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Irskem, v Avstriji, na Poljskem, na Filipinih, v Hongkongu, Mehiki, Argentini, Salvadorju ... Cerkev je že do sedaj morala plačati velikanske odškodnine žrtvam. Samo v ZDA gredo te odškodnine v stotine milijonov dolarjev, bostonska škofija je morala plačati celo 85 milijonov dolarjev. Tudi na Irskem je podobno. Žrtvam spolnih zlorab, teh naj bi bilo kar 2.555, je morala doslej RKC izplačati 200 milijonov evrov odškodnine. Evidentno je, da so pedofilski zločini močno razširjeni med kleriki v RKC. Namesto da bi vodstvo te cerkve pedofilske klerike kaznovala in prijavila policiji, je vse to obdržala v tajnosti in duhovnike premestila v novo župnijo, kjer so mnogi zopet spolno zlorabljali otroke. Sedanji papež je, ko je bil še kardinal, leta 2001 poslal vsem škofom po svetu pismo, v katerem je škofom odredil, da morajo vse spolne zločine, ki jim pridejo na ušesa, javiti Vatikanu in jih obdržati v tajnosti, kršiteljem te odredbe pa je zagrozil tudi z izobčenjem. To pismo je javno objavil britanski Observer (24.4.2005). Dejstvo je, da je podobno tudi v Sloveniji. Tudi v Sloveniji so se bili dolžni škofje držati omenjenega pisma in v tajnosti držati spolne zločine proti mladoletnim osebam, ki so jih storili kleriki. Ker škofje dobro vedo, kaj v Sloveniji delajo duhovniki, saj ima RKC učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil dr. Saje, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (Mag, 11.10.2006), je mogoče skoraj z gotovostjo trditi, da ti vedo, kateri duhovniki spolno zlorabljajo otroke oz. so jih. Da ob taki kontroli RKC ne bi vedela za spolne delikte, ki naj bi jih storila npr. duhovnika Jošt in Frantar, ni mogoče verjeti. Še posebej, ker je Jošt osumljen kar 16 kaznivih dejanj, pri čemer so v zvezi s tem v Artičah od vsega začetka krožile govorice o njegovih nekoliko čudnih navadah (Delo, 28.11.2006). Ni se mogoče izogniti sklepu, da je slovenska RKC izpolnjevala tajno pismo kardinala Ratzingerja in prikrivala spolne zločine svojih klerikov. Za RKC očitno niso pomembne usode otrok, temveč ji gre samo za lastno korist, otroci so ji samo sredstvo za doseganje teh interesov. 2. Glede na navedeno je nujno potrebno zaščiti otroke pred kaznivimi ravnanji klerikov RKC. 3. Predvsem so žrtve klerikov tisti otroci, ki so bili krščeni in ki hodijo k verouku oz. so drugače prisotni v cerkvi. Če otroci niso krščeni in tako niso člani cerkve, je verjetnost spolnih zlorab minimalna, ker klerik po navadi nima kakšnega tesnejšega stika z otrokom. Kaj krst sploh je in kakšne so njegove posledice, je obrazloženo v nadaljevanju? Zadevno materijo pojasnjujemo bolj podrobno, ker je v javnosti in državnih organih skorajda nepoznana, predvsem jo očitno zelo slabo poznajo vodilni državni uslužbenci. Mogoče se kakšna stvar tudi ponovi, vendar pa je to v funkciji razkrivanja biti krsta in v zvezi z njim povezanimi zadevami. 4. Ustava v 41. členu določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.» To je vsebina svobode vesti. 5. Po nauku RKC morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le-tega krstiti. Krst je lahko začetek tudi verske vzgoje oz. s krstom se vstopi v RKC, s krstom se pridobi status vernika. Po tem nauku pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. RKC vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekrščen. Kdo bi tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu oz. da se znajde v peklu, večno ločen od Boga in večno živeč v peklenskih mukah. 6. Nekateri menijo, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem. Takšno stališče je napačno, saj je v prej omenjenem določilu zapisano, da mora biti usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje po njihovem prepričanju ni "absolutna", temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v RKC? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2. stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri ter o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Otroci, in tako tudi dojenčki, so glede na ustavna določila in Konvencijo o otrokovih pravicah tako samostojni pravni nosilci pravic, torej so subjekt in ne objekt ali last svojih staršev ali cerkve. Iz vsega tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali krstu, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Tako je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v RKC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času "miruje". Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni nepomembno tudi to, da je svoboda vesti oz. veroizpovedi pravica in ne obveznost, zato otroku te pravice ni potrebno nikdar koristiti. Na kratko rečeno: otrok je tisti, ki sprejema odločitve, starši mu pri tem le pomagajo oz. ga pri tem le usmerjajo. Starši imajo torej samo pravico usmerjanja in ne odločanja. 7. Potrebno je poudariti še naslednje, čeprav je to že bilo navedeno. Otrok je v skladu z ustavo Republike Slovenije samostojen nosilec pravic. Njegove pravice niso izvedene iz otrokovega položaja v družini, katere član je, temveč so mu priznane kot izvirne, to pomeni, da pravice pripadajo njemu direktno in niso samo nanj nanašajoče. Takšen pravni položaj ne izhaja samo iz slovenske ustave (41, 56. člen), temveč tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi Slovenijo. Tako ima otrok v Sloveniji samostojen pravni položaj, je subjekt pravic in ni več le objekt svojih staršev oz. objekt družinskega prava. To tudi jasno kaže na to, da svoboda vesti iz 41. člena pripada otroku in ne mogoče staršem ali skrbnikom oz. drugim. 8. V veljavnem Katekizmu katoliške cerkve piše o krstu tudi naslednje: • po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (str. 331) • ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (str. 336) • krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (str. 341) • ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (str. 342 in 343) • kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi... (str. 343) • tisti, ki so s krstom "prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str. 343) • krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str. 345). Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic tudi dolžnosti. Pri pri polnoletnih osebah to ni sporno, saj so se sami prostovoljno odločili za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je to npr. pri dojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: ne! V njihovem imenu so se odločili starši. Dojenčki so dobili velike obveznosti, brez da bi imeli možnost, da se o teh obveznostih izjasnijo. To pomeni, da Katoliška cerkev prisilno novači svoje člane, mnogim državljanom Republike Slovenije ne daje možnost svobodnega odločanja o vstopu in pri tem ji, na žalost, asistira Republika Slovenija. Ta ne varuje interesov svojih državljanov, za kar je plačana in zadolžena. 9. Po Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) so vsi verniki dolžni izpolnjevati tudi naslednje dolžnosti: • s samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209) • po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210) • prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211) • v zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokoršino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212) • podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov (kanon 222) • pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223) • ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781). 10. Nadalje: Vsi verniki, torej krščenci, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242 - KKC). Krščenec, torej tudi mladostnik npr. v starosti 17 let je dolžan zanikati slovensko ustavo, če ta nasprotuje katoliškemu nauku. 11. Po Katekizmu katoliške cerkve (KKC) se mora krščenec torej podrejati drugim in jim služiti v občestu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati (npr. tako, da bo šel kot vojak v vojno, ki jo bo RKC označila kot pravično vojno, kjer bo moral ubijati ljudi in živali, uničevati okolje, skratka povzročati pekel na zemlji), pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot že navedeno. S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj direktno posegajo v njeno svobodo oz. duševnost, kajti biti mora poslušna cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena. Za sprejem dolžnosti pa mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da gre za protiustavnost in da bi bilo težko reči, da je krst v tem pogledu v korist otrok. Korist otrok pa je vrednota, ki jo varuje ustava, saj ta v 54. členu določa, da se lahko staršem pravica do vzgoje svojih otrok odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pa tudi 56. člen ustave varuje koristi otrok, saj določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. In se če vzame v obzir še dejstvo, da krščena oseba postane ud cerkve in ne pripada več sama sebi (KKC, št. 1269), torej gre za neke vrste suženjstvo in da krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz RKC, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, notranja zakramentalna povezanost, ki nastane s krstom, se namreč ne da izbrisati, kot to uči RKC - je protiustavnost neprostovoljnega krsta še toliko večja. 12. Krščenec in s tem tudi otrok, ki odraste, seveda pa tudi kot mladoleten, mora verovati v Biblijo, in v bistvu tudi izpolnjevati vse določbe iz tega teksta, saj je npr. Stara zaveza je eden temeljnjih doktrinarnih tekstov RKC in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje Katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. V Stari zavezi med drugim piše: • Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17) • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica" (3 Mz 20,10) • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,13) • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12) • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22). Glede na navedeno, mora krščenec, npr. tisti, ki je bil krščen kot dojenček, ali pa mladostnik v starosti 16 let, v celoti izpolnjevati navodila iz Stare zaveze, kar pomeni, da je kot katolik dolžan usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah. Ali on to dejansko naredi, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz nauka RKC. In takšen krvav nauk širi RKC npr. preko Univerze v Ljubljani, ki je javni zavod in tako del države. Očitno je država tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven, saj je po 17. členu ustave človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno nobeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa RKC ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki Biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku RKC kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. V ves ta krvavi protiustavni ples so brez svojega soglasja vpleteni tudi otroci. 13. Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu. Dojenček torej postane nova stvar. Stvar kot je npr. pralni stroj ali kaj podobnega. In če dojenček postane npr. predsednik države, je tudi stvar. Po nauku RKC je torej predsednik neke države ali pa vlade, ki je bil krščen, stvar. In stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev, vsaj v duhovnem smislu, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Krščen otrok oz. človek, gledano po katoliškem nauku, sploh nima več verske svobode. Ali je tudi krščeni predsednik države last RKC? In dalje: Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če ne bo pokoren RKC, mu grozi z kazenskimi sankcijami, celo z večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Predsednik neke države oz. vlade, ki je bil krščen, mora tako ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Ubogati mora npr. papeža ali nadškofa. Tudi kaplana? Kdo potem vlada v neki državi? Kaj bo RKC naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasel človek ne bo želel sodelovati kot vojak v vojni, ki jo bo RKC razglasila za pravično, ker bo ustrezala njenim interesom? Kaj bo torej naredila z nekom, ki se bo držal zapovedi "Ne ubijaj" in ne bo želel z orožjem braniti oz. širiti katoliške vere, kar mu je sicer dolžnost? Mu bo priznala ugovor vesti? Ali mu sploh lahko prizna ugovor vesti, ne da bi zanikala svoj nauk, del katerega so tudi vojne, ubijanje, nasilje …? In ker je ponavadi predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik krščenec in mora zato ubogati cerkvene dostojanstvenike. Ali je krščeni šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata? Od dojenčkovega osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom. 14. Po 56. členu ustave se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, po 35. členu ustave pa je zagotovljena, seveda tudi dojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Republika Slovenija mora varovati otroke in tako skrbeti, poleg staršev, tudi za otrokove koristi. Ali so varovane dojenčkove koristi, če so jim s krstom in z včlenitvijo v Katoliško cerkev naložene velike, mogoče celo življensko usodne dolžnosti? Ali je v dojenčkovo korist, če se bo moral v svojem življenju pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo korist, če bo moral pred ljudmi izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot to piše v katekizmu? Ali je v dojenčkovo korist, da bo moral kot odrasel ravnati po krutih in krvavih določilih Stare zaveze, ki jih RKC prikazuje kot božjo besedo in ki jo je seveda potrebno izpolnjevati tudi danes. Ali je v dojenčkovo korist, če postane čla(e)n organizacije, iz katere po katoliškem nauku oz. pravu sploh ni celovitega izstopa? Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje? Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v dojenčkovo dušo? Ali je mogoče celo reči, da gre za duhovno posilstvo? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano, mogoče celo poškodovano, dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Celo bodoči predsednik države že ima zaznamovamo dušo. Namesto, da bi država zavarovala svoje državljane, jih je dejansko “prodala” RKC za njene potrebe. Vse to je protiustavno in v grobem nasprotju z mnogimi ustavnimi določbami, kot je to zgoraj navedeno. Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, …), temveč celo posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Ali ne gre tukaj za duševno nasilje, saj ima otrok, po nauku RKC, za celo zemeljsko življenje, zaznamovano dušo? In če se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorciziem) … Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih ritualov. Zakaj RKC še naprej krščuje dojenčke in s tem krši ustavo? Koliko pripadnikov bi sploh še imela, če bi bili vsi krsti prostovoljni? Verjetno zelo malo in to bi spodkopalo njeno družbeno moč, ki očitno v velikem delu temelji na protiustavnih dejanjih. In pri pri tem ji asistira Republika Slovenija. 15. Iz RKC je mogoče izstopiti. Vendar pa izstop, po nauku te cerkve, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na RKC notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz RKC sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po kat. nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ta absurdni in neetični nauk uči tudi Republika Slovenija npr. preko Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani in s tem Republike Slovenije. Tako tudi Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke verske skupnosti. Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz RKC, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več izstopiti iz RKC. Namesto, da bi Republika Slovenija zavarovala dojenčke pred zlorabo s strani RKC, ki jo ta počne s krstom, kar je njena ustavna dolžnost (56. člen ustave), krste dojenčkov celo podpira in na ta način daje očitno jasno vedeti, da je v tem pogledu na strani RKC in ne svojega ljudstva oz. otrok. Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v obravnavanem primeru RKC več vredna kot pa lastni državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir. Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz RKC izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen, izstop je namreč po nauku RKC, ki ga v javnost posreduje tudi Teološka fakulteta in s tem tudi Univerza v Ljubljani velik greh. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve, kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija. Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku. 16. Krst dojenčkom oz. otrokom ne jemlje torej samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo…), temveč brez njihovega dovoljenja posega celo, kot že navedeno, v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom “prisilno” člani RKC. Ali niso dojenčki žrtve cerkve in tudi države, ki bi morala po ustavi zavarovati dojenčke pred vsako zlorabo oz. nasiljem, pa tega ne stori! Zakaj niti ne opozori RKC vsaj na njeno lastno pravilo, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere." 17. Kot je razvidno iz predhodnih navedb, pomeni krst otrok oz. dojenčkov zelo hudo kršitev pravic otrok z izjemno težkimi posledicami za otroke. Postali so del Rimskokatoliške cerkve, imajo velike obveznosti in iz nje sploh ne morejo celovito izstopiti. Navedena cerkev jim je brez njihovega soglasja posegla celo v duševnost in jim v dušo vtisnila neizbrisno znamenje. Če izkoristijo svojo ustavno pravico do izstopa iz RKC so celo izobčeni, torej večno prekleti in vrženi v pekel, kjer morajo trpeti večne muke. Kot verniki oz. krščenci so podvrženi Bibliji, katere krvav karakter je opisan v nadaljevanju. 18. Vendar pa RKC ne posega v duševnost otrok samo z neizbrisnim znamenjem pri krstu, temveč tudi na drug način. Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja npr. s krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in biblijske zgodbe oz. slike gredo v otrokovo duševnost oz. podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in krvavi napotki tako imenovanega Svetega pisma vse do danes vplivajo na otroke oz. odgovorne v državi in družbi. Nespametno bi bilo misliti, da nas “knjiga knjig”, na katero so nas navajali od mladih nog in na katero nas “obvezuje” RKC, ne oblikuje do globin naše duše. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za “kraljestvo zla” in govoril o atomarnem Harmagedonu. 19. Za Biblijo bi bilo mogoče tudi reči, da je to knjiga, ki vsaj v določenih delih moralno ogroža mladino, saj deluje surovo, vzbuja nasilje ali zločine ter rasno sovraštvo. K moralnemu ogrožanju se prištevajo predvsem nemoralni, surovo delujoči, k nasilju, hudodelstvom in rasnemu sovraštvu vzpodbujajoči spisi, ki poveličujejo vojno. V nadaljevanju še nekaj definicij omenjenih pojmov, da si je mogoče lažje predstavljati vsebino spornih delov Biblije, ki je bila v prejšnjih točkah samo malo navedena, pri čemer je potrebno še navesti, da je Biblija prepletena z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, z množičnim pobijanjem žensk, otrok in starcev, z genocidom, mučenjem in najgrozovitejšimi metodami ubijanja. Za moralno ogrožanje so primerni takšni teksti, ki so po človeški izkušnji sposobni, da škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta. To velja takrat, ko se je bati, da bi zaradi branja spornih vsebin moralno vedenje otroka ali mladostnika v mišljenju, čutenju, govorjenju in ravnanju bistveno odstopalo od norm vzgoje. Vzgojni cilj v naši pluralni družbi so predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v ustavnih oz. drugih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo. Kot surovi veljajo predvsem takšni teksti, ki so primerni, da vzbudijo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenje drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo (npr. posebno brutalne predstave o Divjem zahodu ...). Teksti, ki vzbujajo nasilje ali zločine so tisti, ki po objektivnem premisleku dopuščajo bojazen, da bodo mladi bralci zaradi sprejemanja zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim dejanjem, ker se jim zdi takšno vedenje čudovito, zgledno in vredno posnemanja. Teksti, ki vzbujajo rasno sovraštvo so tisti, ki z vplivanjem na strasti, zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, javne izjave, kampanje ali celo izgrede proti prizadetim krogom. K tekstom, ki poveličujejo vojne, gotovo štejejo tudi prikazi množičnih umorov oziroma genocidi iz Biblije, kot da so ta ravnanja po volji Boga. Biblija oz. njeni deli torej otroke moralno ogroža, ker: • drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih ustave • posurovlja, saj prebuja surove instinkte in je primerna, da ob usodi in trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelo, osebno mišljenje, ali ga intenzivira. To je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu • podpihuje sovraštvo do drugovercev, prav posebno do Judov. V zastrašujoči meri vedno znova krši človeško dostojanstvo • poziva k pobojem drugače mislečih, drugače delujočih, nepokornih otrok, celo narodov, ... • ... Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo še krepi. Če "Sveta knjiga" priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje prag za izvajanje podobnih grozodejstvev. Kdor to dovoljuje, ta naj potem tudi prizna, da jemlje v zakup, da se bodo nekega dne, ko bodo politične razmere to spet dovoljevale, ponovno delalo nasilja v imenu Biblije. Z ustavo je to popolnoma nezdružljivo - razen, če hočemo Biblijo postaviti nad ustavo. A to bi morali potem povedati, če protislovja vrednot nočemo soočiti s prepovedjo, ki varuje mladino pred knjigo, ki nasprotuje človeškim pravicam in ustavi. Tudi morebitni ugovor, da se citiranih okrutnosti danes ne potrjuje več odpade spričo že navedenega, da je Biblija božja beseda, seveda po nauku RKC, ki jo je potrebno dobesedno izpolnjevati, kar pomeni, da ima RKC Biblijo še danes brez pridržka za obvezujočo sestavino svoje verske dobrine. 20. RKC pa s krstom dojenčkov oz. otrok ne krši samo slovenske ustave in drugih predpisov ter Konvencije o otrokovih pravicah, temveč tudi svoj lastni nauk. Čeprav po eni strani uči, da mora čim prej po rojstvu priti do krsta novorojenčka, RKC po drugi strani uči, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere." Uči pa tudi Jezusove besede, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Oboje skupaj logično pomeni, da je potrebno, da se o krstu in o nauku cerkve otroke sprva pouči in šele nato se jih krsti, seveda če se otroci s tem strinjajo. Po katoliškem nauku sta torej dva pogoja za krst otrok: predhodno poučevanje in soglasje samih otrok. Ker RKC tega sama ne izpolnjuje, krstov otrok ne bi smelo biti. To pomeni, da krst dojenčkov kot tudi ostalih otrok, ki niso dali soglasja in niso bili predhodno poučeni, kršitev samega nauka RKC. Posebej je to kritično, saj ta cerkev deluje v tem primeru v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, kot že navedeno, da je potrebno prvo učiti in šele na to krstiti. RKC tako pri krstih dojenčkov oz. otrok ne krši samo Ustave Republike Slovenije, temveč celo lasten nauk oz. nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj, tako ta cerkev namreč trdi, Jezus Kristus. 21. Stvar je jasna. Da se preprečijo spolne zlorabe otrok, ki se dogajajo v RKC, glede katerih pa je verjetno odkrit samo vrh ledene gore, in tako zaščitijo otroci, je potrebno, da se prepove oz. opusti krst dojenčkov in otrok. Na ta način se bo število spolnih zlorab otrok s strani klerikov bolj ali manj približalo številu 0. Seveda prepoved krsta otrok oz. dojenčkov pomeni tudi zaščito drugih otrokovih pravic kot tudi otrokove duševnosti. 22. Ker je delovanje v korist otrok dolžnost vseh državnih organov, torej tudi naslovnega organa, pozivamo Varuha človekovih pravic, kot že uvodoma navedeno, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se opusti krst dojenčkov tako, da ne bo prihajalo do kršitve ene izmed temeljnih pravic otrok, to je svobode vesti iz 41. člena ustave in seveda drugih njihovih pravic in da stori vse, da se zaščiti otroke pred spolnimi zlorabami s strani katoliških klerikov. 23. Ta pobuda je pobuda v smislu 45. člena ustave. Lep pozdrav.