7. 4. 2020
Odziv Ministrstva za zdravje
Najprej bi želeli pojasniti pravni okvir obveznosti plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (enega izmed prispevkov za socialno varnost), s katerim bi pobudnik lahko lažje razumel smiselnost in nujnost omenjenega plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K in 36/19; v nadaljevanju: ZZVZZ) v 13. členu določa, da obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Osebe, ki opravljajo kakršno koli dejavnost ali poklic, morajo biti iz tega naslova zavarovane tudi za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, saj opravljanje dejavnosti ali poklica poveča tveganja za omenjene poškodbe in bolezni. Iz omenjenega zavarovanja so zavarovane osebe upravičene do zdravstvenih storitev, nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo in povračilo potnih stroškov. Obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je odvisen od zavarovalne podlage – torej ali gre za zavarovanje iz naslova opravljanja osnovnega poklica ali dejavnosti kot edini ali glavni poklic (zavarovani za vse pravice) oziroma ali gre za opravljanje dejavnosti kot postranski poklic oziroma na podlagi pogodbe o delu, opravljanja študentskega dela ipd. (17. in 18. člen ZZVZZ – zavarovani le za zdravstvene storitve in povrnitev potnih stroškov).
Dodatno bi želeli pojasniti tudi, da so zavarovane osebe iz naslova zavarovanja za poškodbo pri delu in poklicno bolezen upravičene do drugačnega (ugodnejšega) odstotka kritja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, npr.:
- nadomestilo plače zaradi začasne nezmožnosti za delo se krije v polnem obsegu, torej 100 % osnove, in ne zgolj med 70 % in 90 % osnove;
- če zavarovancu med začasno nezmožnostjo od dela preneha delovno razmerje, in je razlog za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu ali poklicna bolezen, je zavarovanec upravičen do nadomestila vse dokler razlog za začasno nezmožnost od dela ne preneha, in ne zgolj 30 koledarskih dni po prenehanju delovnega razmerja;
- zdravljenje in rehabilitacija poškodb pri delu in poklicnih bolezni je v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, medtem ko je v drugih primerih zgolj v odstotku, ki ga določa 23. člen ZZVZZ, razliko pa krije zavarovana oseba sama ali dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Na navedbe pobudnika, da ima iz naslova opravljanja poklica že plačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, torej jih ni potrebno plačati še dodatno iz naslova opravljanja »popoldanskega s.p.«, odgovarjamo, da omenjeno ne drži. Pobudnik je res iz naslova pogodbe o zaposlitvi vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje za poškodbo in bolezen izven dela ter poškodbo pri delu in poklicno bolezen, a slednje le v okviru opravljanja tega konkretnega dela, torej dela, ki ga opravlja po pogodbi o zaposlitvi. Iz naslova dela, ki ga pobudnik opravlja na podlagi »popoldanskega s.p.« pa je ponovno izpostavljen dodatnem tveganju za nastanek poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar pomeni, da se je potrebno tudi iz naslova opravljanja te dejavnosti vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje in plačati prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Skladno s tem mu tudi v primeru poškodbe, ki bi se mu zgodila pri opravljanju »popoldanskega s.p.-ja«, pripada pravica do celotnega kritja zdravljenja in rehabilitacije poškodbe iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter povrnitve potnih stroškov, ki bi mu nastali pri zdravljenju oziroma rehabilitaciji te poškodbe.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 90/15 – ZIUPTD, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19 in 75/19; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) v prvi alineji prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2 določa, da se za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zavaruje oseba, ki samostojno opravlja pridobitno oziroma drugo dovoljeno dejavnost, pa iz tega naslova ni zavarovana. Prispevki za omenjene osebe se v skladu s 143. členom ZPIZ-2 plačujejo v pavšalnih zneskih, ki jih določi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zavezanci za plačilo prispevkov pa so v skladu z drugim odstavkom 154. člena zavarovanci sami.
Navedeno velja torej za osebe, ki so v obvezno zavarovanje vključene iz drugega naslova, za svojo popoldansko dejavnost pa so zavarovane s plačilom pavšalnega zneska na podlagi 20. člena ZPIZ-2 (posebni primeri zavarovanja). Poškodbe oziroma bolezni, ki nastanejo pri opravljanju predmetne dejavnosti, se tako štejejo za poškodbe/bolezni pri delu, zavarovanci pa imajo ob nastopu zavarovalnega primera več oziroma višje pravice, kot če takšnega zavarovanja ne bi imeli. Tako se plačuje povišan riziko za nastop invalidnosti in smrti, ker oseba opravlja dejavnost, za katero ni vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi. S tem, ko posameznik opravlja dodatno dejavnost, se namreč povečajo možnosti nastanka poškodb in bolezni pri delu, za katere posameznik ni in ne more biti zavarovan v okviru obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj ta vključitev krije zgolj riziko nastopa poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kadar ta nastane ob opravljanju dela, na podlagi katerega je zavarovan. To pomeni, da je posameznik, ki je v delovnem razmerju, zavarovan za primer nastopa invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni zgolj takrat, ko je taka poškodba oziroma bolezen posledica opravljanja dela v okviru pogodbe o zaposlitvi oziroma redne poti na delo ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec oziroma na službeni poti. V kolikor bi se ta posameznik poškodoval ali bi zbolel v okviru opravljanja samostojne dejavnosti, taka poškodba oziroma bolezen ne bi bila priznana kot poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen, vse pravice, ki bi taki osebi morebiti šle iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa bi šle na račun solidarnosti drugih zavarovancev.
V zvezi s samimi pravicami pa še pojasnjujemo, da so pravice na podlagi invalidnosti in smrti odvisne tudi od tega, ali se poškodba oziroma bolezen, ki je vzrok na nastanek invalidnosti posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali pa posledica bolezni, poškodbe zunaj dela. Invalidsko pokojnino lahko npr. pridobi zavarovanec, pri katerem je podana poškodba pri delu/poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo, ki jo je dosegel do časa nastanka invalidnosti, v kolikor pa je invalidnost posledica poškodbe/bolezni zunaj dela, pa se lahko pridobi invalidska pokojnina pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. V določenih primerih tako vključenost v posebne primere zavarovanja lahko pomeni, da je posameznik upravičen do pravice, do katere sicer ne bi bil upravičen. Na drugi strani pojasnjujemo, da je tudi sama odmera pravic odvisna od vzroka za nastanek poškodbe/bolezni, saj se invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki je predpisan za moškega za 40 let pokojninske dobe skladno s 37. členom ZPIZ-2 ne glede na to, da ima morebiti tak posameznik zgolj 1, 2, ali pa 10 let pokojninske dobe. Invalidska pokojnina za posameznika, pri katerem je invalidnost posledica poškodbe/bolezni zunaj dela se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, vendar v letu 2020 najmanj v višini 37 % (moški) oziroma 39 % (ženske). Podobno velja tudi v primeru nastopa smrti, ki je posledica poškodbe/bolezni, katere vzrok je v opravljanju predmetne dejavnosti. Tudi v tem primeru so lahko vdova, potomci oziroma drugi družinski člani upravičeni do vdovske/družinske pokojnine ravno zato, ker je bil tak posameznik vključen v predmetni sistem za posebne primere zavarovanja, ravno tako je lahko odmerjena višja pravica.
Pojasnjujemo vam, da sicer na podlagi zavarovanja za posebne primere zavarovanja tako posameznik ni upravičen do pokojninske dobe in se prejemki ne štejejo v pokojninsko osnovo, vendar pa to ne pomeni, da na tej podlagi posamezniki ne morejo biti upravičeni do nobenih pravic. Osnovni namen zavarovanja je ravno zagotavljanje pravic v primeru nastanka zavarovalnega primera.
Na podlagi zgoraj navedenega ocenjujemo, da je zakonodaja, ki ureja obvezno zavarovanje za invalidnost in smrt za zavarovance, ki opravljajo samostojno dejavnost, vendar niso zavarovani po 15. členu ZPIZ-2, ustrezna in primerna, saj temelji na varnosti teh oseb pri opravljanju njihovih aktivnosti, s čimer se jim ob nastanku zavarovanega primera z sorazmerno nizkimi pavšalnimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavlja višji standard socialne zaščite, kot bi bila v primeru ureditve, če ne bi bilo obveznosti zavarovanja po 20. členu ZPIZ-2.