Zakon o osebni asistenci

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

V zvezi z navedenim pojasnjujemo, da je osebna asistenca po Zakonu o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17, 31/18 in 172/21, v nadaljevanju ZOA) pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo.

Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen.

Drugi odstavek 6. člena ZOA določa, da je do osebne asistence upravičen uporabnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

• da zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev;
• da je državljan Republike Slovenije s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali tujec, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji;
• da je star od 18 do 65 let;
• da živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe;
• da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.

Če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, je lahko ne glede na zgoraj navedeno starostno omejitev, upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici. Prav tako so do pravice do osebne asistence upravičene osebe, starejše od 65 let starosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZOA kot uporabniki vključeni v program osebne asistence.

Zgornji razpon starosti od 18 do 65 let nakazuje na človekovo aktivno življenje v družbi. Pri definiranju zgornje starostne meje upravičenosti do pravice do osebne asistence je  zakonodajalec zasledoval cilj aktivnega udejstvovanja posameznika v družbi.

Veljavna slovenska pokojninska zakonodaja prav tako kot zgornjo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa starost 65 let. Z upokojitvijo posameznik zaključuje svoje aktivno življenjsko obdobje v smislu družbenega udejstvovanja, zato je tudi pri pravici do osebne asistence zgornja meja aktivnega življenja definirana s starostjo 65 let.

Glavni namen pravice do osebne asistence je samostojno in aktivno življenje uporabnika, ki je najbolj izrazito do 65 leta starosti. Določitev zgornje meje starosti predstavlja ločnico med pravicami, ki pripadajo posamezniku v času aktivnega življenja, in pravicami po njem. To dokazuje tudi na primer starostni pogoj za pridobitev pravice do pomoči na domu, ki je ravno tako opredeljena s starostjo 65 let. Poleg osebne asistence pa je zagotovljena pomoč starejšim z zakonom, ki ureja dolgotrajno oskrbo, v okviru katerega lahko pridobijo pravico tudi starejši od 65 let.