31. 3. 2020
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
V predpisih s področja ravnanja z odpadki so že določbe glede nezakonitega ravnanja z odpadki, vključno s prepovedjo njihovega odmetavanja v okolje, in tudi dokaj visoke predpisane globe: od 100 do 300 evrov za posameznike ter od 6.000 do 30.000 evrov za samostojne podjetnike posameznike in pravne osebe. V kolikor se tekom inšpekcijskega nadzora ne ugotovi povzročitelja nezakonitega odmetavanja odpadkov v okolje, je za njihovo odstranitev odgovoren lastnik zemljišča.
Tako kot drugod po Evropi, pa je tudi pri nas prisoten problem smetenja – odmetavanja manjših količin odpadkov v okolje oz. namerno ali nenamerno puščanje ali odmetavnaje manjših odpadkov v okolje. Pomembno se je zavedati, da zlasti velik problem predstavlja smetenje morskega okolja, pri čemer večina odpadkov izvira iz dejavnosti na kopnem, v morje pa jih zanesejo veter ali reke. Zaradi tega so že bili sprejeti akti na nivoju EU, ki predstavljajo podlago za skupen boj vseh držav članic proti temu neželenemu pojavu. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) že pripravlja spremembe Zakona o varstvu okolja, v katerih bo prvič naslovljeno tudi smetenje in ukrepi zoper ta pojav. Ker gre za splošen družbeni problem, zgolj s prepovedmi in globami ni mogoče doseči učinkovitih rezultatov in trajnih sprememb. V takih primerih gre bolj za spremembe vedenjskih vzorcev in vrednot družbe kot celote. Zato je treba vsaj v prvi fazi dati večji poudarek komunikacijskim in izobraževalnim kampanjam, s ciljem povečati ozaveščenost splošne javnosti o vprašanjih v zvezi s smetenjem. V naslednji fazi pa so lahko učinkoviti tudi drugi ukrepi, kot so kavcije ali ustrezne ekonomske spodbude za proizvajalce izdelkov, s katerimi se najbolj pogosto smeti okolje. V tem okviru je bila lani sprejeta Direktiva (EU) 2019/904 Evropskega o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje, v skaldu s katero je treba do sredine prihodnjega leta sprejeti ustrezne ukrepe za omejevanje potrošnje in prepoved določenih plastičnih izdelkov – tistih, ki se najpogosteje znajdejo v okolju. Med možnimi ukrepi, ki jih v ta namen lahko sprejmejo države, so tudi kavcije za vračljivo emablažo. Gospodarsko interesno združenje distributerjev in proizvajalcev pijač je naročilo študijo analize (posnetek stanja) v kateri bo razvidno, koliko plastenk že zberemo s sedanjim sistemom in ali je potrebna uvedba kavcijskega sistema. Po rezultatih te analize se bomo v nadaljevanju odločili za nadaljnje ukrepe, da se bo dosegel cilj ločenega zbiranja plastenk 77 % do 2025 in 90 % do leta 2029.
Pomembno je ločiti med različnimi kavcijskimi sistemi – lahko so vzpostavljeni za vračljivo embalažo (embalaža za večkratno uporabo) ali pa za nevračljivo (odpadno) embalažo, ki se usmeri v sistem ravnanja z odpadki.
Kot je predlagatelj že sam ugotovil, uvedba kavcij za nevračljivo (odpadno) embalažo sama po sebi ne vpliva na to, da bi se manj odpadkov zavrglo v okolje, ampak zgolj aktivira določene družbene skupine za pobiranje odvrženih odpadkov. To pa nikoli ne sme in ne more biti cilj nobene politike ravnanja z odpadki.
V Sloveniji se nikoli nismo odločili za sistem kavcij, kot ga poznajo v Republiki Hrvaški. Hrvaški kavcijski sistem je vzpostavljen za nevračljivo (odpadno) embalažo, in je bil vpeljan zato, ker na Hrvaškem takrat še ni bil vzpostavljen sistem ločenega zbiranja odpadkov. V Sloveniji pa imamo vzpostavljen kavcijski sistem za vračljivo embalažo (embalažo za večkratno uporabo) in sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže (nevračljive embalaže – embalaže za enkratno uporabo).
Slovenski kavcijski sistem za vračljivo embalažo je bil vpeljan že pred mnogimi leti. Kavcijske vrednosti so določene na podlagi Uzanc pri vračanju in prevzemanju vračljive embalaže, ki so jih na prostovoljni osnovi sprejeli Združenje za trgovino, Združenje za turizem in gostinstvo ter Združenje za agroživilstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Nobene ovire ni, da uzance ne bi bile sklenjene tudi za drugo embalažo. Nasprotno, proizvajalcem je tudi v zakonodaji dana spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni potrebno ob vsakokratnem dajanju v promet plačevati sicer predpisane okoljske dajatve in embalažnine, ki predstavlja plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Kljub temu, da je mnoge izdelke mogoče kupiti v kavcijski embalaži, pa občani še vedno raje posegamo po enakih izdelkih v nekavcijski embalaži, pri čemer je odločilni dejavnik nižja prodajna cena teh izdelkov. Verjetno pa k takšni odločitvi potrošnikov prispeva tudi dejstvo, da je treba »kavcijsko« embalažo vrniti v trgovino, »nekavcijsko« pa se zavrže v zabojnik pred domačim pragom. Po drugi strani pomeni več vračljive embalaže večjo porabo goriva (prevoz prazne embalaže k proizvajalcu), pitne vode, energije in pralnih sredstev, saj morajo proizvajalci zagotoviti, da je vsa embalaža, ki se vrne v sistem za ponovno uporabo, čista in primerna za ponovno polnjenje. Zaradi vseh teh dejstev in nizkih cen nove embalaže tudi proizvajalci niso pretirano zainteresirani za pakiranje blaga v kavcijsko embalažo, čeprav je sistem zastavljen tako, da se vanj lahko vključijo nove vrste embalaže.
Hrvaški kavcijski sistem je v očeh slovenskih potrošnikov videti kot nagrajevalni sistem, saj lahko v njihovih trgovinah vrnemo tudi odpadno embalažo tistih izdelkov, ki smo jih kupili v Sloveniji, izplačano pa dobimo kavcijo. Takšen sistem,v katerega se vnaša tudi odpadna embalaža izdelkov, ki so bili kupljeni drugje (v sosednjih državah), pa ni pravičen za hrvaške potrošnike. Ker vsak kupec, ki prinese odpadno embalažo, dobi povrnjeno kavcijo (ne glede na to, kje je kupil izdelek), so izdelki, embalirani v embalažo, za katero se ob nakupu plačuje kavcija, ki se prodajajo v hrvaških trgovinah, posledično dražji, saj hrvaški potrošniki financirajo tudi izplačilo kavcije za vse izdelke, kupljene v sosednjih državah, katerih odpadna embalaža prihaja v hrvaški sistem. Le malokdo v Sloveniji tudi ve, da hrvaški potrošniki ne morejo vrniti praznih plastenk in pločevink v vseh trgovinah, kljub temu, da ob vsakem nakupu tovrstnih izdelkov plačajo kavcijo. V številnih manjših hrvaških krajih sploh ni trgovine, v kateri bi lahko vrnili prazno embalažo, saj mora biti trgovina dovolj velika, da lahko zagotovi ustrezen prostor za skladiščenje teh odpadkov. To predstavlja zlasti problem za vedno številčnejšo starejšo popolacijo z nizkimi pokojninami in brez lastnega prevoznega sredstva. Trgovci, ki sprejemajo odpadno embalažo, pa se zlasti v toplejših mesecih soočajo s sanitarno-higienskimi problemi zaradi razkroja ostankov pijač v vrnjeni odpadni embalaži ter ukrepi za preprečevanje samovžiga plastične odpadne embalaže.