Osebna odgovornost

Odziv Ministrstva za javno upravo

V zvezi s posredovanim predlogom uvodoma ugotavljamo, da ne ločuje med javnim in zasebnim sektorjem. V okviru pristojnosti Ministrstva za javno upravo pojasnjujemo, da je glede delovnih razmerij javnih uslužbencev v javnem sektorju treba upoštevati predvsem dva sistemska zakona, in sicer Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07–UPB3, 65/08, 69/08-ZTFI-A, 69/08-ZZavar-E, 74/09 Odl.US: U-I-136/07-13 in 40/12-ZUJF, v nadaljevanju: ZJU), ki ureja delovna razmerja v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS in 81/19, v nadaljevanju: ZDR-1), ki ureja delovna razmerja v ostalih subjektih javnega sektorja. Tolmačenje ZDR-1 ne sodi v pristojnost našega ministrstva, temveč v pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tako v državnih organih in občinah, kot tudi v drugih subjektih javnega sektorja (javni zavodi, javne agencije, javni skladi) pa obenem veljajo kolektivne pogodbe in posebni področni zakoni, ki prav tako urejajo delovna razmerja javnih uslužbencev, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi morebitna posebna pravila ravnanja v določenih službah (na primer v policiji, vojski, …), ki so določena v teh področnih zakonih in podzakonskih predpisih. Tolmačenje navedenih predpisov je v pristojnosti posameznih resornih ministrstev.

V okviru pristojnosti Ministrstva za javno upravo nadalje pojasnjujemo, da ZJU v zvezi z obveznostmi javnih uslužbencev poudarja njihovo strokovnost, pravilnost, etičnost in smotrnost dela. Temeljna obveznost vsakega javnega uslužbenca je opravljanje njegovega dela, ki ga mora opravljati skladno s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike javnih uslužbencev (93. člen ZJU).

Odgovornost za zakonito in smotrno delovanje javnih uslužbencev je v naši pravni ureditvi že urejena (disciplinsko, kazensko in materialno), tako na ravni najvišjih javnih uslužbencev oziroma javnih uslužbencev na položajih, kot tudi pri delu vseh ostalih javnih uslužbencev. Vsi javni uslužbenci so v skladu z veljavno ureditvijo za slabo delo že sedaj lahko poklicani na odgovornost oziroma so ustrezno sankcionirani. Zakonodaja omogoča, da se ob ugotovljenih kršitvah pri opravljanju dela javnih uslužbencev uveljavijo tudi sankcije, ki jih zakonodaja daje za te primere na voljo, in sicer uveljavljanje disciplinske, odškodninske in kazenske odgovornosti.

Glede disciplinske odgovornosti se za javne uslužbence uporabljajo določbe ZJU (Uradni list RS, št. 35/05 – uradno prečiščeno besedilo) o disciplinski odgovornosti (XVII. Poglavje), kjer so med drugim kot težje disciplinske kršitve na primer opredeljeni nezakonito ravnanje pri opravljanju dela; nezakonito ali nenamensko razpolaganje z javnimi sredstvi; prekoračitev, opustitev ali drugačna zloraba pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja;  kršitev delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ki ima težje posledice za stranke ali za poslovanje organa. Disciplinska ukrepa, s katerima je možno sankcionirati javne uslužbence za disciplinske kršitve, sta opomin in denarna kazen.

Javni uslužbenec lahko poleg disciplinske odgovornosti odgovarja tudi za prekršek in kaznivo dejanje. Vse te odgovornosti ne izključujejo disciplinske odgovornosti. Kazenski zakonik (KZ-1) v šestindvajsetem poglavju določa »Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva« [*1]. Kazenska odgovornost se ugotavlja pred kazenskim sodiščem. Kazensko sodišče mora oškodovancu omogočiti uveljavitev tudi civilnopravnega odškodninskega zahtevka znotraj kazenskega postopka oziroma ga napotiti na pravdo, kjer uveljavlja odškodnino po OZ in Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pred civilnim sodiščem.

Če ima kršitev delovnih obveznosti javnega uslužbenca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko javnemu uslužbencu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nadalje delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto. Javni uslužbenec je na podlagi 159. člena ZJU nesposoben za svoje delovno mesto, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Šteje se, da javni uslužbenec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, če ne opravlja dela v določenih ali dogovorjenih rokih oziroma naloženega dela ne opravlja strokovno in kakovostno. Prav tako se v primeru, da je ugotovljena nesposobnost [*2] uradnika za opravljanje nalog na enem izmed najvišjih položajev v javni upravi, javnega uslužbenca razreši s položaja (83. člen ZJU).

Odškodninska odgovornost javnih uslužbencev, zaposlenih v državnih organih in upravah samoupravnih lokalnih skupnosti je posebej urejena v ZJU (od 135. do 140. člena). Za izplačano odškodnino za škodo, ki jo je javni uslužbenec na delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti povzročil tretji osebi, uveljavlja delodajalec, ki je škodo izplačal, regresni zahtevek za poplačilo celotne izplačane odškodnine. Za javne uslužbence, ki so zaposleni v javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih in javnih gospodarskih zavodih, drugih osebah javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, pa se uporabljajo določila ZDR-1 o odškodninski odgovornosti.

V zvezi s predlogom torej ugotavljamo, da je osebna odgovornost v javni upravi že urejena. Obstoječa zakonodaja v primeru neprimernega, nevestnega ali nezakonitega dela javnih uslužbencev predvideva različne vrste odgovornosti javnih uslužbencev, tako na ravni javnih uslužbencev na položajih kot tudi pri delu vseh ostalih javnih uslužbencev. Omogočena je uvedba ustreznega postopka (disciplinskega, odškodninskega ali celo kazenskega) in ustrezno ukrepanje predstojnikov. Skladno z ZJU o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca iz delovnega razmerja namreč odloča predstojnik organa, ki skladno s predpisi vodi delo organa in odloča o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, prav tako pa je predstojnik tisti, ki ugotavlja morebitne kršitve ter ustrezno ukrepa zoper kršitelje.

[1] Gre za naslednja kazniva dejanja uradnih oseb oziroma javnih uslužbencev: Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen); Oškodovanje javnih sredstev (257.a člen); Nevestno delo v službi (258. člen); Ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (259. člen); Izdaja tajnih podatkov (260. člen); Jemanje podkupnine (261. člen); Dajanje podkupnine (262. člen); Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje (263. člen); Dajanje daril za nezakonito posredovanje (264. člen); Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (266. člen); Izsiljevanje izjave (267. člen) in Protipravna prilastitev stvari ob preiskavi ali izvršbi (268. člen).

[2] V skladu s četrtim odstavkom 159. člena ZJU je uradnik nesposoben za položaj, če: organ oziroma organizacijska enota, ki jo vodi, ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ki bi zagotavljali kakovostno in učinkovito delovanje organa oziroma organizacijske enote v skladu s programom dela organa; na delovnem področju organa oziroma organizacijske enote, ki jo vodi, prihaja do ponavljajočih napak pri poslovanju oziroma če pride do težje napake pri poslovanju.