20. 2. 2020
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Pes potrebuje kompleksno okolje, v katerem ima zagotovljene socialne stike s sovrstniki in ljudmi.
Z vidika dobrobiti psa je potrebno pri ocenjevanju načina bivanja psa presojati tri vidike bivalnega okolja: možnost nadzora, kompleksnost in fleksibilnost bivalnega okolja. Nadzor nad situacijo pomeni, da ima pes možnost izbire (na primer ali se želi socializirati, ali se lahko umakne), da je okolje glede vidne, zvočne in socialne simulacije dovolj kompleksno pa tudi fleksibilno.
Privezani psi oziroma psi, zaprti v pesjak, so lahko gibalno in socialno omejeni, kar seveda ni nujno. Praviloma gre za okrnjeno dobrobit psov, kadar gre za trajni privez ali trajno bivanje v pesjaku, ki je povezano tudi z siceršnjo slabo skrbjo za žival in za kršitev predpisov glede hranjenja, dostopa do pitne vode, higienskih razmer in zagotavljanja zdravja.
Gibalno in socialno omejenost privezanih ali v pesjake zaprtih psov je mogoče omiliti z rednimi pozitivnimi stiki z ljudmi, z gibanjem (sprehodi) in rednimi aktivnostmi, ki ponujajo živali mentalni in fizični izziv in ji omogočajo kontrolo nad dogodki, kar pozitivno prispeva k dobremu počutju psa. Seveda pa med različnimi pasmami kakor tudi med posameznimi psi znotraj pasme obstajajo izrazite individualne razlike v potrebah po količini ter intenzivnosti gibanja in količini ter intenzivnosti socialnega stika in mentalne zaposlitve.
Vse našteto velja tudi za pse, ki bivajo v stanovanjih in so dalj časa sami (na primer več kot 8 ur v dnevu).
Uprava nima podatkov koliko psov v Sloveniji biva na način, ki omejuje svobodo gibanja in socialne stike psu (na primer trajno privezani psi, psi, trajno zaprti v pesjake). Iz registra psov in s pomočjo podatkov dostopnih na spletu o številu prebivalstva v mestih v Sloveniji (SURS) je mogoče sklepati, da v urbanem okolju (v mestih) biva približno 40 % psov približno 235.000 registriranih psov. Tveganje, da bo pes trajno privezan ali trajno zaprt v pesjak, je večje v ruralnem okolju. V urbanem okolju je večje tveganje, da bo pes daljši del dneva sam, zaprt v stanovanju.
Razlogi za neprimernost/primernost predloga za nadaljnjo obravnavo:
Pravna podlaga za obveznosti skrbnika psa je 7. člen ZZŽiv in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o zaščiti hišnih živali. Ta v 30. členu ureja omejitve glede priveza (delna prepoved privezovanja psov in pogoji pod katerimi je pes lahko privezan) ter v 31. členu opredeljuje kakšen pesjak je primeren za namestitev psov.
Menimo, da sprememba zakona za prepoved privezovanja psov ni potrebna, saj se lahko pogoji za privezovanje in namestitev v pesjakih zaostrijo s spremembo navedenega pravilnika. Za vzpostavitev prepovedi trajnega privezovanja je potrebno zagotoviti prehodno obdobje za ureditev pesjakov, postavitev ograj oziroma zagotovitve alternativnih načinov bivanja psov. V ruralnih območjih je še vedno prisotno privezovanje psov ali zapiranje v pesjake predvsem zaradi zagotavljanja nadzora nad psi (domačije običajno niso ograjene, sploh če gre za večje površine), da se psi ne gibljejo nenadzorovano, ne ogrožajo divjadi in ne predstavljajo nevarnosti v prometu.
Pravilnik o zaščiti hišnih živali, ki opredeljuje bivalne pogoje za pse, je v postopku posodobitve. V postopke priprave predpisov bo vključena tudi javnost.