Zastaranje obveznosti

Odziv Ministrtsva za pravosodje

Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje pojasnjujemo, da je zastaranje obveznosti na splošno urejeno v Obligacijskem zakoniku (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631), in sicer v členih od 335 do 370. Na podlagi prvega odstavka 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. To pa ne pomeni, da z nastopom zastaranja preneha sama pravica (temeljno materialnopravno upravičenje). Pravica oziroma obveznost obstaja še naprej, vendar pa po poteku zastaralnega roka sodišče o zahtevku za plačilo denarnega zneska ne bo odločalo (seveda ob pogoju, da dolžnik pravočasno ugovarja zastaranje), ker je prenehala pravica zahtevati izpolnitev. V zvezi s tem drugi in tretji odstavek istega člena določata, da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti ter se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

Uvedba zastaranja se utemeljuje z neizvrševanjem pravice. Dejstvo, da nekdo pravico ima, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo, opravičuje zastaranje. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je s potekom časa oteženo dokazovanje dejanskega stanja. Zastaranje naj bi tudi preprečilo neskončne pravde, zato možnost zastaranja tudi pritiska na upnike, da pravočasno poskrbijo za realizacijo svojih pravic (Povzeto po Plavšak, Nina et al., Obligacijski zakonik (OZ) : (splošni del) : s komentarjem : 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 445 in 446).

Glede trajanja samih zastaralnih rokov OZ v 346. členu določa, da je splošni zastaralni rok 5 let, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Torej ta zastaralni rok velja za vse obveznosti, za katere ni določen poseben zastaralni rok. Nadalje pa OZ določa tudi krajše zastaralne roke (npr. občasne terjatve, terjatve iz gospodarskih pogodb, terjatve zakupnine, odškodninske terjatve idr.). Poleg tega pa OZ določa tudi daljše zastaralne roke od splošnega zastaralnega roka, in sicer 350. člen OZ določa 10 letni zastaralni rok za terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo. Za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem OZ v 353. členu določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Prav tako odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanji spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v 15 letih po polnoletnosti oškodovanca, kot to določa četrti odstavek 352. člena OZ. Daljši zastaralni rok je določen tudi za odškodninsko terjatev zaradi korupcije, v zvezi s tem 354. člen OZ določa, da če je bila škoda povzročena z dejanjem, na katerega je vplivalo neposredno ali posredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali obljuba le-teh, ali z opustitvijo ravnanj, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim dejanjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi pomeni korupcijo, zastara terjatev v petih letih od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih od kar je bilo dejanje storjeno. Poseben rok OZ določa tudi za terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, in sicer določa, da takšne terjatve zastarajo v desetih letih. To pravilo pa velja tudi za tiste terjatve, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.

V nadaljevanju želimo pojasniti, da kljub temu, da je potekel z zakonom določen zastaralni rok, dolžnik zastarano obveznost lahko izpolni. Glede tega OZ v 342. členu določa učinek izpolnitve zastarane obveznosti, in sicer v zvezi s tem predpisuje, da če dolžnik izpolni zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Iz navedenega izhaja, kot že povedano, da z zastaranjem ne preneha sama pravica, preneha pa pravica do sodnega uveljavljanja tega zahtevka.

Nadalje pa OZ v zvezi z zastaranjem v členih od 358 do 363 določa tudi institut zadržanja zastaranja ter v členih od 364 do 370 institut pretrganja zastaranja. V zvezi z zadržanjem zastaranja OZ določa, v katerih primerih zastaranje ne teče. Zadržanje zastaranja je določeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Dokler traja zadržanje zastaranja, zastaralni rok ne teče, ko pa prenehajo razlogi, zaradi katerih je nastopilo zadržanje zastaranja, pa zastaralni roki tečejo dalje. Čas, ki je potekel pred nastopom zadržanja zastaranja, se prišteje času, ki teče, ko prenehajo razlogi za zadržanje.

V zvezi s pretrganjem zastaranja OZ določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (kar lahko stori tako, da da upniku izjavo, ali pa da kaj plača upniku ali mu da zavarovanje). Prav tako se skladno s 365. členom OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po pretrganju zastaranja pa (za razliko od zadržanja zastaranja) začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Posebno situacijo pa OZ določa v 370. členu, in sicer ko gre za prenovitev (novacijo). Za takšne primere, ko je bilo zastaranje pretrgano z dolžnikovo pripoznavo dolga, upnik in dolžnik pa sta se sporazumela, da bosta spremenila podlago ali predmet obveznosti, zastara nova terjatev v času, ki je določen za njeno zastaranje.

Glede na zapisano ocenjujemo, da je področje zastaranja v trenutno veljavni zakonodaji, ki sodi v delovno področje Ministrstva za pravosodje, ustrezno sistemsko urejeno tako z vidika varovanja pravic upnikov, kot tudi z vidika načela hitrosti in smotrnosti postopkov, nenazadnje pa tudi z vidika varovanja dolžnika, saj ta po poteku zastaralnega roka, v kolikor bo pravočasno ugovarjal zastaranje, ne bo celo življenje živel pod pretnjo, da bo zoper njega izdana sodna odločba, po kateri bo dolžan plačati določen dolg.

Glede na to, da je bilo predlagano, da se ukine zastaranje v primerih, ko je upnik država, pa menimo da pri uporabi instituta zastaranja države ni moč postaviti v boljši položaj od ostalih upnikov in za dolgove, ki jih posamezniki dolgujejo državi iz naslova civilnopravnih razmerij z državo, določiti daljših zastaralnih rokov oziroma celo, kot je predlagano, da takšne obveznosti nikoli ne bi zastarale. S takšnim ravnanjem bi namreč dolžnike in upnike v primeru civilnopravnih razmerij postavili v neenakopraven položaj.

Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da je področje zastaranja v OZ ustrezno normirano in predlogi sprememb na tem področju trenutno niso predvideni, niti po mnenju ministrstva niso potrebni.

Ker bi se lahko predlog državljana nanašal na izterjavo drugih vrst terjatev države do posameznikov (in ne tistih, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij), kot npr. glob, izrečenih v prekrškovnih postopkih, pojasnjujemo, da v tem primeru velja posebna ureditev, kot jo določa Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US in 73/19 – odl. US). Ta v 44. členu določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati (drugi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije; pri tem po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek). Globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo (četrti odstavek). Tudi glede te ureditve na Ministrstvu za pravosodje ocenjujemo, da je ustrezna.

Odziv Ministrstva za finance

Preko spletnega portala Predlagam.vladi.si smo prejeli predlog, ki se deloma nanaša tudi na ureditev zastaranja na davčnem področju, kar je urejeno v Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19 in 66/19; v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2), v 125. členu. Ta določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati.

V ZDavP-2 je urejeno tudi pretrganje in zadržanje zastaranja. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ZDavP-2. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do vračila davka, za davčni organ obveznost za vračilo davka preneha, ko poteče deset let od dneva, ko bi moral biti davek vrnjen, razen v primeru, ko je tožnik s tožbo uspel. V tem primeru se čas sodnih postopkov ne šteje v čas zastaralnega roka.

Ocenjujemo, da je je institut zastaranja na davčnem področju celovito in ustrezno urejen.

Namen zastaranja je v tem, da upniki učinkovito in pravočasno poskrbijo za uveljavitev svoje pravice, kar zagotavlja urejenost pravnih razmerij in s tem pravno varnost. Urejenost in gotovost pravnega položaja je ena izmed prvin pravne varnosti, ki se zagotavlja tudi z institutom zastaranja. To pa je potrebno zagotoviti tudi v razmerjih, v katerih je kot upnik udeležena država, saj bi sicer drugačna ureditev ali celo ukinitev zastaranja obveznosti pomenilo neenak položaj teh dolžnikov nasproti drugim, oziroma, bi državo kot upnika postavljalo v boljši položaj v primerjavi z drugimi upniki, za kar pa ni utemeljenega razloga. Glede na navedeno menimo, da predlog o ukinitvi zastaranja obveznosti do države ni primeren.