27. 6. 2024
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika veljavne delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) ureja polni delovni čas v 143. členu, kjer v prvem odstavku določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. V skladu s 65. členom ZDR-1 pa se lahko pogodba o zaposlitvi sklene tudi za delovni čas, ki je krajši od polnega delovnega časa, pri čemer gre za zaposlitev s krajšim delovnim časom kot izraz pogodbene volje delavca in delodajalca. ZDR-1 v takšnih primerih določa, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače.
V tem primeru gre za »klasično« pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega je lahko bodisi na strani delodajalca bodisi na strani delavca. Takšna atipična oblika zaposlitve na eni strani omogoča fleksibilnost zaposlovanja delodajalcem, v skladu s potrebami delovnega ali proizvodnega procesa, na drugi strani pa lahko delavcem zagotavlja uresničitev osebnih interesov, boljše in lažje usklajevanje osebnega, družinskega in poklicnega življenja.
Določilo o tem, ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom, je v skladu s šesto alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje pogodbeni koncept delovnega razmerja, delavec in delodajalec, razen v primerih z zakonom določenih izjem, ne moreta enostransko posegati v pogodbo o zaposlitvi in spreminjati dogovorjenih sestavin. Če se spremeni določilo o tem, ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom, morata pogodbeni stranki v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Predlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi lahko v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZDR-1 poda katerakoli stranka, pri čemer nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka, kar ima podlago v tretjem odstavku 49. člena ZDR-1.
Odstop od načela soglasja obeh strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom predstavlja določba 67. člena ZDR-1, ki se nanaša na delavce, ki delajo krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju, starševskem varstvu ali drugimi predpisi, ki tako določajo. V teh primerih gre za pravico delavca, da trajno ali začasno začne delati s krajšim delovnim časom na podlagi posebnih predpisov, delodajalec pa je delavcu dolžan omogočiti takšno obliko dela. Gre torej za primere zaposlitve s krajšim delovnim časom, ki temeljijo na upravičenjih, ki jih dajejo delavcem predpisi s področja socialnih zavarovanj. V skladu s 67. členom ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s posebnimi predpisi, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Takšen delavec ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa mu pripadajo tako kot delavcu, ki dela polni delovni čas, če ni z zakonom drugače določeno.
Od obsega (polnega) delovnega časa pa je treba ločiti razporeditev delovnega časa, ki predstavlja enega od elementov organiziranja delovnega procesa pri delodajalcu. Določbe v zvezi z razporejanjem delovnega časa vsebuje prvenstveno 148. člen ZDR-1. Kot bistveno pa velja izpostaviti, da je delovni čas pri določenem delodajalcu lahko razporejen enakomerno, zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov pa tudi neenakomerno. Delavci, ki imajo polni delovni čas določen v dolžini oz. obsegu 40 ur na teden (četrti odstavek 143. člena ZDR-1), imajo že sedaj lahko tudi pri enakomerni razporeditvi delovni čas določen na zgolj 4 dni v tednu (tj. 4 dni po 10 ur).
V nadaljevanju pojasnjujemo, da določene kategorije delavcev v skladu z ZDR-1 uživajo posebno varstvo v povezavi z delovnim časom, in sicer ZDR-1 v 197. členu določa, da delavci, starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo. Nadalje ZDR-1 v 199. členu določa, da delodajalec starejšemu delavcu ne sme brez delavčevega pisnega soglasja odrediti nadurnega dela ali nočnega dela. V skladu z osmim odstavkom 148. člena ZDR-1 velja prepoved tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa. Ker se starost pri starejših delavcih v posameznih primerih kaže različno, v ZDR-1 ni določena absolutna prepoved opravljanja nadurnega oziroma nočnega dela, temveč relativna, kar pomeni, da sta obe obliki dela dopustni z delavčevim pisnim soglasjem.[1]
Vsebinsko posebno varstvo starejših delavcev v ZDR-1 je posredno ali neposredno urejeno še v naslednjih členih:
- 6. člen – prepoved diskriminacije;
- 90. člen – neutemeljeni odpovedni razlogi;
- 159. člen – dodatni dnevi letnega dopusta.
Ob tem velja izpostaviti tudi 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11; v nadaljnjem besedilu: ZVZD-1), ki v okviru temeljnih načel poudarja tudi posebno skrb, ki jo mora delodajalec nameniti zagotavljanju varnosti in zdravja starejših delavcev.
V zvezi s krajšim delovnim časom v nadaljevanju pojasnjujemo, da lahko starejši delavec v skladu s 198. členom ZDR-1 sklene pogodbo o zaposlitvi oz. ima pravico, da začne delati s krajšim delovnim časom od polnega na istem ali drugem ustreznem delovnem mestu, če se delno upokoji. Poudarjamo, da je določba 198. člena ZDR-1 izjema od pravila, da se lahko delovni čas, ki je eden od bistvenih pogojev dela in kot tak ena od obveznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, spremeni samo s soglasjem volj obeh pogodbenih strank, saj ima v skladu s tem členom starejši delavec pravico, da enostransko spremeni ta pogoj.
V skladu s 198. členom ZDR-1 ima torej starejši delavec pravico:
- da po polni starostni upokojitvi sklene z delodajalcem, če je takšna tudi volja delodajalca, pogodbo o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa, ki velja pri delodajalcu, v skladu s 65. členom ZDR-1;
- da v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom po tem členu ter sklene novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto v skladu s 65. členom ZDR-1, hkrati pa uveljavi pravico do delne pokojnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo, 40/23 – ZČmIS-1, 78/23 – ZORR, 84/23 – ZDOsk-1, 125/23 – odl. US in 133/23; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) v 40. členu;
- da v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom po tem členu, sklene novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto v skladu s 65. členom ZDR-1 ter uveljavi pravico do delne pokojnine pod pogoji, kot jih določa 40. člen ZPIZ-2.
Upoštevaje izpostavljeno zakonsko ureditev menimo, da veljavna zakonska ureditev že ustrezno ureja položaj starejšega delavca z vidika posebnega varstva, ki izhaja iz morebitnih potencialnih težav v okviru zaposlitve oz. pri opravljanju svojega dela zaradi starosti. Predlogu določitve dela s krajšim delovnim časom delavca, ko le-ta dopolni 40 let pokojninske dobe, zaradi nasprotovanja pogodbenemu konceptu delovnega razmerja ni mogoče slediti in je kot takšen ob upoštevanju že veljavne zakonodaje neutemeljen.
[1] Belopavlovič, N. v: Bečan, et al., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1): s komentarjem, GV Založba, 2016, str. 1050