19. 11. 2019
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) z določbo 20. člena ureja posebne primere zavarovanja za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Obvezno zavarovanje za posebni primer zavarovanja je tudi samostojno opravljanje pridobitne dejavnosti, če oseba ni zavarovana na podlagi 15. člena ZPIZ-2 (samozaposlene osebe).
Navedeno velja torej za osebe, ki so v obvezno zavarovanje vključene iz drugega naslova, za svojo popoldansko dejavnost pa so zavarovane s plačilom pavšalnega zneska na podlagi 20. člena ZPIZ-2 (posebni primeri zavarovanja). Poškodbe oziroma bolezni, ki nastanejo pri opravljanju predmetne dejavnosti, se tako štejejo za poškodbe/bolezni pri delu, zavarovanci pa imajo ob nastopu zavarovalnega primera več oziroma višje pravice, kot če takšnega zavarovanja ne bi imeli. Tako se plačuje povišan riziko za nastop invalidnosti in smrti, ker oseba opravlja dejavnost, za katero ni vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi. S tem, ko posameznik opravlja dodatno dejavnost, se namreč povečajo možnosti nastanka poškodb in bolezni pri delu, za katere posameznik ni in ne more biti zavarovan v okviru obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj ta vključitev krije zgolj riziko nastopa poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kadar ta nastane ob opravljanju dela, na podlagi katerega je zavarovan. To pomeni, da je posameznik, ki je v delovnem razmerju, zavarovan za primer nastopa invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni zgolj takrat, ko je taka poškodba oziroma bolezen posledica opravljanja dela v okviru pogodbe o zaposlitvi oziroma redne poti na delo ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec oziroma na službeni poti. V kolikor bi se ta posameznik poškodoval ali bi zbolel v okviru opravljanja samostojne dejavnosti, taka poškodba oziroma bolezen ne bi bila priznana kot poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen, vse pravice, ki bi taki osebi morebiti šle iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa bi šle na račun solidarnosti drugih zavarovancev.
V zvezi s samimi pravicami pa še pojasnjujemo, da so pravice na podlagi invalidnosti in smrti odvisne tudi od tega, ali se poškodba oziroma bolezen, ki je vzrok na nastanek invalidnosti posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali pa posledica bolezni, poškodbe zunaj dela. Invalidsko pokojnino lahko npr. pridobi zavarovanec, pri katerem je podana poškodba pri delu/poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo, ki jo je dosegel do časa nastanka invalidnosti, v kolikor pa je invalidnost posledica poškodbe/bolezni zunaj dela, pa se lahko pridobi invalidska pokojnina pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. V določenih primerih tako vključenost v posebne primere zavarovanja lahko pomeni, da je posameznik upravičen do pravice, do katere sicer ne bi bil upravičen. Na drugi strani pojasnjujemo, da je tudi sama odmera pravic odvisna od vzroka za nastanek poškodbe/bolezni, saj se invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki je predpisan za moškega za 40 let pokojninske dobe (57,25%), ne glede na to, da ima morebiti tak posameznik zgolj 1, 2, ali pa 10 let pokojninske dobe. Invalidska pokojnina za posameznika, pri katerem je invalidnost posledica poškodbe/bolezni zunaj dela se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, vendar najmanj v višini 36% (moški) oziroma 39% (ženske). Podobno velja tudi v primeru nastopa smrti, ki je posledica poškodbe/bolezni, katere vzrok je v opravljanju predmetne dejavnosti. Tudi v tem primeru so lahko vdova, potomci oziroma drugi družinski člani upravičeni do vdovske/družinske pokojnine ravno zato, ker je bil tak posameznik vključen v predmetni sistem za posebne primere zavarovanja, ravno tako je lahko odmerjena višja pravica.
Pojasnjujemo vam, da sicer na podlagi zavarovanja za posebne primere zavarovanja tako posameznik ni upravičen do pokojninske dobe in se prejemki ne štejejo v pokojninsko osnovo, vendar pa to ne pomeni, da na tej podlagi posamezniki ne morejo biti upravičeni do nobenih pravic. Osnovni namen zavarovanja je ravno zagotavljanje pravic v primeru nastanka zavarovalnega primera.
Z uvedbo vašega predloga, bi dosedanja oblika zavarovanja za posebne primere ne bila več potrebna, obenem pa menimo, da korelacija z beneficirano dobo za navedene primere ni ustrezna. Beneficirana doba, oziroma sedaj veljavno poklicno pokojninsko zavarovanje, je vezano na samo naravo dela, ki zaradi svoje stopnje rizika nastanka poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zahteva posebno ureditev.
Zavarovanje na različnih zavarovalnih podlagah za isto časovno obdobje ne bi bilo skladno z določili veljavne zakonodaje, saj se zavarovalne dobe seštevajo le, če se časovno ne prekrivajo. Kljub temu pa menimo, da bi vaš predlog lahko približali ideji o morebitnem obveznem plačevanju prispevkov od vseh dohodkov posameznika (npr. iz delovnega razmerja in samostojne dejavnosti), ne glede na zavarovalno podlagi, ki je podlaga za njegovo vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšna ureditev sicer ne bi vplivala na dolžino delovne dobe, vendar pa bi ob ustreznem ovrednotenju prispevkov od vseh dohodkov, to pomenilo višjo osnovo in posledično višjo pravico.