25. 2. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
V skladu s 25. členom Zakona o dedovanju (ZD) so nujni dediči pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec (absolutni nujni dediči). Če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje, so nujni dediči tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika (relativni nujni dediči, saj so nujni dediči le ob izpolnjenih opisanih pogojih). Vse naštete osebe so nujni dediči, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati – nujni delež. Nujni delež potomcev, posvojenca in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.
Ustanova nujnega deleža je v tesni zvezi z ustanovo oporoke, saj pomeni omejitev oporočne svobode, kljub temu pa dedovanje nujnih dedičev ni oporočno dedovanje. Dedovanje nujnih dedičev je namreč zakonito dedovanje posebne vrste, in sicer iz dveh razlogov: (1) ker imajo osebe, ki pridejo v poštev kot nujni dediči (prvi in tretji odstavek 25. člena ZD) pravico do nujnega deleža samo, če so po zakonitem dednem redu upravičene dedovati, in (2) ker se velikost nujnega deleža določa v razmerju do zakonitega dednega deleža (drugi odstavek 26. člena ZD). Zato ne more biti nujni dedič nekdo, ki ni poklican k dedovanju po zakonitem dednem redu.
Otrok zapustnikovega brata ali sestre (zapustnikov nečak ali nečakinja) ni zapustnikov nujni dedič (po določbi 25. člena ZD). Je pa je njegov zakoniti dedič. Deduje v drugem dednem redu. V drugi dedni red spadajo zapustnikovi starši in njegov zakonec. Starši pridejo v poštev kot dediči samo, če ni zapustnikovih potomcev ali če ti ne dedujejo. Zakonec deduje v drugem dednem redu samo, če ni zapustnikovih potomcev. Če ni zakonca ali če ta ne deduje, gre celotna zapuščina staršem po enakih delih. Če eden od zapustnikovih staršev ne deduje, gre njegov delež na podlagi vstopne pravice njegovim potomcem, zapustnikovim bratom ali sestram in njihovim potomcem. Vstopna pravica (12. člen ZD) pomeni, da del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil živ ob zapustnikovi smrti, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.
Navedeno pomeni, da že po veljavni ureditvi pravzaprav velja, kar predlaga državljan. Če namreč pokojnik ni zapustil potomcev (ti sodijo v krog absolutnih nujnih dedičev), dedujejo (v drugem dednem redu) njegovi starši in njegov zakonec. Če so ti (tako pokojnikov zakonec kot njegovi starši sodijo v krog absolutnih nujnih dedičev) že umrli, dedujejo zapustnikovi bratje in sestre (ti sodijo v krog relativnih nujnih dedičev); če so tudi ti že umrli, pa dedujejo otroci bratov in sester, kot določa 15. člen ZD.
Četudi torej otrok zapustnikovega brata ali sestre ne spada v krog privilegiranih oseb, ki ne smejo biti prikrajšane ne mortis causae (to je z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačanimi razpolaganji zapustnika v času življenja - Sklep Višjega sodišče v Celju, VSC sklep Cp 1168/2007), deduje na podlagi vstopne pravice v drugem dednem redu, kot opisano zgoraj, že po veljavni ureditvi.