Ukinitev cerkvenega zvonjenja na vsakih 15 min v cerkvi v Dravljah

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

Skladno z <link http: www.pisrs.si pis.web external-link-new-window internal link in current>Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju je hrup definiran kot v okolju nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območju z industrijsko dejavnostjo.

Mejne vrednosti hrupa določa <link http: www.pisrs.si pis.web external-link-new-window internal link in current>Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Določbe te uredbe se uporabljajo za vire hrupa, kot so cesta, železniška proga, letališče ali naprave katere obratovanje zaradi izvajanja obrtne, proizvodne ali storitvene dejavnosti povzročajo v okolju stalen ali občasen hrup.

Zvonjenje cerkvenih zvonov ni vir hrupa iz predhodno navedene uredbe. Zvok cerkvenih zvonov praviloma obremenjuje okolje kratkotrajno, saj običajno zvonjenje traja nekaj minut. Skladno z ugotovitvami Svetovne zdravstvene organizacije se fiziološki vplivi na zdravje pojavijo pri dolgotrajnem in kontinuiranem hrupu LAeq,24h višjim od 65-70 dB (A). Zvonjenje cerkvenih zvonov zato ni hrup, ki bi mu lahko pripisali škodljive učinke na zdravje ljudi.

Menimo, da naj se primere zvonjenja, ki so moteči za okoliške prebivalce, obravnava v lokalni skupnosti na način, da se najde kompromisna rešitev z dogovorom med s hrupom obremenjenimi prebivalci, ki živijo v okolici sakralnega objekta, in cerkvenim predstojnikom. Predlagamo, da se o prilagoditvi glasnosti in pogostosti zvonjenja dogovorite s predmetnim župniščem oziroma znotraj krajevnih ter četrtnih skupnosti oziroma občine.

Odziv Ministrstva za kulturo

Po vpogledu v imenovani predlog Ministrstvo za kulturo ugotavlja, da je poimenovanje navedenega predloga nepravilno, saj se dejanska problematika nanaša na bitje cerkvene ure. MK ne razpolaga z informacijami, na podlagi katerih bi bilo mogoče bitje cerkvene ure opredeliti kot človeško ravnanje, ki je izraz manifestacije verske svobode. Hkrati ugotavlja, da ni stvarno pristojno za zakonsko reševanje problematike cerkvenega zvonjenja.

Kljub navedeni stvarni nepristojnosti, vam Ministrstvo za kulturo v nadaljevanju posreduje splošno informacijo o uresničevanju človekove pravice do verske svobode iz 41. člena Ustave Republike Slovenije, iz katere je razviden tudi sistemski pristop zakonskega urejanja področja verske svobode s temeljnim, sistemskim zakonom in obstoječa praksa, da se človeška ravnanja, ki so manifestacija verske svobode, praviloma omejujejo zaradi drugih človekovih pravic ali javnega interesa, in sicer z zakoni, ki so v stvarni pristojnosti drugih ministrstev.

Zvonjenje cerkvenih zvonov je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice mogoče šteti za manifestacijo verske svobode. Verska svoboda iz  41. člena Ustave Republike Slovenije je v prvi vrsti obrambna pravica oziroma pravica negativnega statusa, zato država ne sme nedopustno posegati v razmerja, varovana v prvem in drugem odstavku 41. člena Ustave Republike Slovenije. Verska svoboda se praviloma uresničuje neposredno na podlagi ustave.

Navedenim ugotovitvam pritrjuje tudi s prevladujočo evropsko prakso skladen način zakonskega urejanja področja verske svobode s temeljnim, sistemskim zakonom - v Republiki Sloveniji z <link http: www.pisrs.si pis.web external-link-new-window internal link in current>Zakonom o verski svobodi (v nadaljnjem besedilu: ZVS). ZVS ni zakon, ki bi celovito uredil področje verske svobode (in posledično tudi načelo ločitve države in verskih skupnosti) oziroma »popoln sistemski zakon« kot so npr. zakoniki, ki celovito urejajo nekatera področja človekovega družbenega življenja (npr. Kazenski zakonik, Obligacijski zakonik …). ZVS je »temeljni sistemski zakon«, ki vsebuje pravna pravila, ki zaradi temeljne lastnosti verske svobode (verska svoboda je v prvi vrsti obrambna pravica  oziroma t.i. pravica negativnega statusa) in zagotovitve spoštovanja mednarodnih standardov varstva verske svobode, opredeljujejo versko svobodo na zelo abstraktni in splošni ravni in pravna pravila, ki opredeljujejo versko svobodo na zakonsko bolj konkretizirani ravni (npr. glede »dolžnosti države pri zagotavljanju verske svobode« kot je pridobitev pravne subjektivitete za verske skupnosti in zagotovitev verske svobode v obliki posebne zakonske pravice do verske duhovne oskrbe vojakov, zapornikov …).

Pristojni državni organi/resorna ministrstva v obstoječi praksi normativnega urejanja svojih, z <link http: www.pisrs.si pis.web external-link-new-window internal link in current>ZDU-1 določenih področij dela posegajo tudi na področje verske svobode kot pravice negativnega statusa, ki se uresničuje neposredno na podlagi ustave oziroma zelo abstraktne in splošne zakonske določbe o verski svobodi iz 2. člena ZVS. Tako je npr. Državni zbor Republike Slovenije na predlog vlade oziroma Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je v skladu z 32. členom ZDU-1 pristojno za področje zootehnike (reje živali) oziroma »zaščite živali«, z določbo 25. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali – ZZZiv-C (Uradni list RS, št. 23/13) »predpisal, da se omamljanje živali izvede tudi pri obrednem zakolu«, čeprav je obredni zakol nesporna manifestacija verske svobode in verska pravila (npr. islamska in judovska) ne dovoljujejo omamljanja.