27. 8. 2019
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V zvezi s posredovanim predlogom bi uvodoma želeli izpostaviti, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniških principih, kar v osnovi pomeni, da se pravica do pokojnine in druge pravice iz naslova minulega dela priznavajo na temelju prispevkov, vplačanih v času aktivne dobe zavarovanca. Po veljavni zakonodaji morata biti za pridobitev pravice do starostne pokojnine kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer pogoj starosti ter pogoj pokojninske dobe brez dokupa / zavarovalne dobe / pokojninske dobe. Obstoječi pokojninski sistem tako določa različne pogoje za upokojitev po pravilu, da se oseba lahko upokoji pri nižji starosti, če dopolni daljšo pokojninsko dobo in obratno - da se zahteva nižja pokojninska doba, če oseba dopolni višjo starost. Daljša pokojninska doba je kriterij, ki pri posamezniku zvišuje višino pokojnine.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) v 27. členu tako določa, da se starostno lahko upokoji zavarovanec (moški in ženska) pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Ne glede zapisano, pa pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec (moški in ženska), ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. 28. člen ZPIZ-2 nadalje omogoča zniževanje starostne meje pri starostni upokojitvi zaradi skrbi za otroke, dela pred 18 letom starosti ter služenja vojaškega roka. Zavarovanci z daljšo pokojninsko dobo oziroma s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa se lahko torej že po veljavni zakonodaji izjemoma upokojijo pred dopolnitvijo polne starosti 65 let.
Če bi upoštevali podani predlog, da bi zavarovanci lahko uveljavili pravico do starostne pokojnine zgolj z izpolnitvijo pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa, bi razširjali možnost pridobitve pravice do starostne pokojnine, kar pa je v nasprotju z osnovnim ciljem modernizacije pokojninskega sistema – t.j. z ohranjanjem vzdržnega pokojninskega sistema, ki bo posameznikom po upokojitvi zagotavljal primerne in zadostne prejemke ter s tem varno starost.
Zaradi pričakovanih demografskih gibanj, ki zaradi trenda staranja prebivalstva napovedujejo zmanjševanje trga dela, bo sistem obveznega zavarovanja potrebno prilagoditi na način, da se vanj vključi čim več delovno sposobnega prebivalstva, po drugi strani pa mora biti pokojninski sistem pravičen do vseh generacij, med drugim tudi do bodočih prejemnikov pokojnin, ki s prispevki zagotavljajo pokojnine sedanjim upokojencem. Samo vzdržen pokojninski sistem bo namreč lahko zagotovil, da bo aktivna zaposlena generacija, ki s prispevki zagotavlja pokojnine sedanjim upokojencem, ravno tako lahko pričakovala, da bo generacija njenih otrok po istem načelu plačevala za njihove pokojnine. Eden od glavnih ciljev bo tako morala biti ohranitev oz. povečanje stopnje zaposlenosti starejših zaposlenih.
Pojasnjujemo še, da je pravica do starostne pokojnine primarno vezana na zavarovalni rizik starosti, to je na predpostavki, da se ob nastopu določene starosti in ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev, zavarovancu zagotovi materialna in socialna varnost, ker si je sam z delom ne zmore več. Glede na podaljševanje življenjske dobe ter izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja se z zvišanjem pogoja starosti na 65 let predpostavlja, da se za to osebo ne zahteva več delovne aktivnosti. Glede na splošni starostni pogoj, ki je določen pri starosti 65 let, se torej posamezniki z daljšo pokojninsko dobo brez dokupa že sedaj lahko upokojijo bistveno bolj zgodaj, saj je zanje predpisana starostna meja 60 let starosti, ki se lahko, zaradi zakonsko predpisanih okoliščin, še zniža. Vezanost pogoja starosti na pridobitev pravice do pokojnine je povezana s predpostavko, da je prav starost tista, ki onemogoča normalno vključitev zavarovanca v organizirano in produktivno delo, da bi se lahko sam zagotavljal socialno in materialno varnost. Medgeneracijska solidarnost kot temeljni element pokojninskega zavarovanja zahteva pravičnost do vseh generacij ter odgovornost vseh deležnikov sistema. Ker se povečuje obdobje prejemanja pokojnine, je zato smiselno in pravično do vseh generacij, da vsak posameznik za ta del tudi nekaj prispeva. Življenjska doba se v povprečju dviguje za vse, zato je pravilno, da se tudi posledice takega dviga porazdelijo med vse generacije.