11. 7. 2019
Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za zdravje
Šolska prehrana v Sloveniji je urejena tako, da je lahko za zgled marsikateri razviti državi. Po umeščenosti v šolski sistem, dostopnosti glede na socialni položaj, predvsem pa po kakovosti ponujenih obrokov in živil je sistem zagotavljanja šolske prehrane zagotovo v svetovnem vrhu.
Vse to je bilo doseženo z grajenjem sistema od leta 1992/1993 dalje, ko je bilo uvedeno subvencioniranje šolskih malic na nivoju države, z uvedbo sistematičnih zakonskih podlag, vključevanjem stroke s področja zdravega prehranjevanja, normativnim urejanjem kadrovskih pogojev in zaposlovanjem strokovnega kadra v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Število učencev, prijavljenih na malico, je sicer že vrsto let relativno konstantno (nad 98 %), uvedba in širjenje subvencij za kosila v zadnjih letih pa je povzročilo tudi precejšen porast števila prijavljenih učencev na kosilo (82 % učencev).
Sočasno se je zaostroval higienski režim, zahteve na področju javnega naročanja in pri tem obveza zagotavljati vse večje deleže lokalnih, ekološko pridelanih živil ali živil iz shem kakovosti. Obenem je hitro začelo izredno naraščati število otrok, ki se morajo strogo držati posebnih diet zaradi svojega zdravstvenega stanja in jih je šola dolžna zagotoviti pri malici, predvsem pa je začelo naraščati število zahtev po posebni prehranski obravnavi otrok, pri katerih za to z zdravstvenega vidika ni nobene potrebe.
Pomembna je tudi raznolikost šol - glede na velikost, organizacijsko obliko (podružnice z razdelilno kuhinjo), velikost in opremljenost kuhinj in dostavne zmožnosti (npr. oddaljene podružnice, podružnice z majhnim številom učencev itd.). Vzgojno-izobraževalni zavodi imajo pri organiziranju prehrane zahtevno nalogo, saj se soočajo s problemi in omejitvami na finančnem, logističnem in organizacijskem nivoju. Organizirani šolski prehrani morajo vodstvo, učitelji in tehnično - administrativno osebje, poleg za ta namen zaposlenega strokovnega kadra, posvetiti velik del svojega časa. Ob tem ni nepomembno, da se priprava in ponudba obrokov izvaja v šolskih kuhinjah in jedilnicah, ki so bile pretežno zgrajene v času, ko večji del navedene problematike še ni bil aktualen. V tem smislu šole postajajo vse bolj gostinski obrati.
Po navedbah šol največjo težavo predstavlja prav naraščajoče število medicinsko indiciranih (zdravniško predpisanih) diet in posebnih prehranskih zahtev staršev. Šole so sicer dolžne zagotavljati zgolj medicinsko indicirane diete za malico; pri pripravi kosil te zakonske obveze ni, saj so nekatere diete tako zahtevne, da jih šole ne zmorejo zagotoviti; terjajo namreč nabavo živil, ki so na trgu težko dostopna, priprava pa je izjemno zahtevna. Priprava raznih drugih dietnih kosil je časovno zamudna in pretežno terja popolnoma ločena območja, česar šole ne morejo zagotoviti; ponudniki se zaradi majhnih količin ne javljajo na javne razpise ipd. Dietna kosila šole sicer zagotavljajo v skladu s svojimi zmožnostmi, vendar starši želijo obvezno pripravo kosil za vse vrste diet.
Obenem se šole srečujejo z zahtevami staršev po zagotoviti obrokov glede na njihova prepričanja in želje. S tem je povezana tudi problematika uvedbe obveznih brezmesnih in veganskih menijev. Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki so jih šole dolžne upoštevati pri šolski prehrani, določajo, da naj bodo pripravljeni obroki sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh skupin živil, kar bo ob ustreznem energijskem vnosu zagotovilo zadosten vnos vseh hranil, potrebnih za normalno rast, razvoj in delovanje organizma.
Tako smernice kot Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah za otroka sicer navajajo, da za optimalno rast in razvoj otroka še zadošča oblika vegetarijanske prehrane, ki vključuje jajca in mleko ter izdelke iz njih (lakto-ovo-vegetarijanska prehrana). Pri tem poudarjamo, da omenjeno dejstvo ne predstavlja priporočila Ministrstva za zdravje, temveč še sprejemljivo obliko prehranjevanja, ki pri strokovnem poznavanju področja prehrane in načrtovanju uravnoteženih obrokov zadosti fiziološkim potrebam otroka po vnosu esencialnih hranil in energije.
Glede na pritiske in težnje posameznih skupin, da se otrokom v vzgojno-izobraževalnih zavodih omogočijo tudi drugi načini prehranjevanja, denimo veganska prehrana, je Ministrstvo za zdravje zaprosilo za strokovno mnenje Razširjen strokovni kolegij za pediatrijo (v nadaljevanju, RSK). RSK je na temo veganstva odgovarjal večkrat; na svoji 1. redni seji dne 15. 4. 2015 je sprejel sklep: »Glede na vse navedbe in podrobnejše opise pomanjkanj posameznih hranil ter zdravstvene posledice pomanjkanj (članek; Zdrav Vestn 2014;83:167-79), se RSK za pediatrijo ne strinja z vegansko prehrano pri otrocih, mladostnikih in mladostnicah ter ne podpira njene uvedbe v vrtce in šole.«
Ministrstvo za zdravje je ponovno zaprosilo RSK za stališče do uvedbe veganske prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih 23. 5. 2019. RSK za pediatrijo jih je obvestil, da se bo problematike lotil prednostno. Kljub temu bo, zaradi izjemno kompleksne problematike, za oblikovanje stališča RSK potreben daljši čas.
Šole so torej dolžne učencem zagotavljati mešane obroke, sestavljene iz vseh skupin živil. Morebitna uvedba brezmesnega ali veganskega menija kot obveznega dodatnega menija v šole je najbolj problematična z vidika zagotavljanja takega menija za kosila. Obenem menimo, da ni nobene razlike med pravico otroka do brezmesnega ali veganskega obroka in pravico otroka do obroka, skladnega z njegovim verskim ali drugim prepričanjem. Še več, v primeru širjenja obvezne ponudbe šol bi morali prioritetno najprej zagotoviti dietno kosilo otrokom z medicinsko indiciranimi dietami, kar pa bi šolam izredno otežilo zagotavljanje šolske prehrane.
Ob vseh obstoječih in zgoraj navedenih omejitvah in obremenitvah šol se bojimo kolapsa posameznih šolskih kuhinj, kljub pripravljenosti po zagotovitvi dodatnih finančnih sredstev in kadrov. Problematika uvedbe obveznega dodatnega menija je tako bistveno bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled, in bi terjala premislek o spremembi celotnega sistema šolske prehrane.
Zato menimo, da nalaganje dodatnih obveznosti šolam ni ustrezna rešitev. Podpiramo šole, ki zmorejo ponujati več, vendar mora biti naša skupna osnovna skrb ohranitev sistema, ki omogoča, da otroci v šolah dobijo kakovosten obrok ne glede na svoj socialni položaj, oziroma sistema, ki je tudi v Evropi prepoznan kot eden najboljših.