Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Jezik okolja in drugi tuji jezik

2998 OGLEDOV 11 KOMENTARJEV

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V tretjem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manjvredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo za celo Slovenijo predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina + angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo pozneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

27 glasov

24 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR G Giorgio Armani 1 predlog
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


28. 3. 2017

Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport

Vašemu predlogu, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah, ni mogoče ugoditi. Veljavna zakonodaja namreč določa, da se na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, in so opredeljena kot narodno mešana območja, v skladu s tem zakonom in posebnim zakonom ustanavljajo tudi vrtci oziroma šole, v katerih poteka vzgojno oziroma vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem oziroma madžarskem jeziku (vrtci in šole v jeziku narodne skupnosti). Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo pravico do enakopravne, javne in zasebne rabe svojega jezika na območjih občin v katerih živijo. Slovenska jezikovna politika na tem področju izhaja iz predpostavke, da je dobro razvita jezikovna zmožnost v prvem jeziku, ki pri ostalih manjšinah in priseljencih ni slovenščina, eden od temeljnih pogojev za razvoj jezikovne zmožnosti v slovenščini.

MIZŠ si prizadeva, da se pouk italijanščine in madžarščine kot jezikov okolja izboljša, saj se zavedamo, da je kakovost pouka zelo pomembna. V ta namen že vrsto let izvajamo projekte (financirane iz Evropskih strukturnih skladov), ki naj bi pripomogli tako k dvigu kakovosti narodnostnega šolstva za madžarsko narodno skupnost v Sloveniji ter slovensko narodno skupnost na Madžarskem kot dvigu kakovosti narodnostnega šolstva za italijansko narodno skupnost v Sloveniji ter slovensko narodno skupnost v Italiji. Oba projekta sta se kot nadaljevanje predhodnih začela izvajati junija 2016 in se bosta izvajala do leta 2020. Glede ukrepov in rezultatov na temo ohranjanja in spodbujanja dvojezičnega šolstva smo dolžni letno poročati tako Vladi RS kot Svetu Evrope.

Sicer pa smo sredi oktobra lani zaključili javno razpravo o ureditvi položaja drugega tujega jezika v osnovni šoli. Ohranjanje in razvijanje jezikovne in kulturne raznolikosti sta dve izmed temeljnih načel in zavez, na katerih sloni delovanje tako Evropske skupnosti in Sveta Evrope kot Unesca in OZN. Tudi Vlada RS se je zavezala k spoštovanju in upoštevanju teh načel. To je razvidno v njenem programu delovanja na področju izobraževanja. Zaveza o znanju več jezikov se odraža tudi v izobraževalnem sistemu. Le-ta predpisuje obvezno učenje vsaj enega tujega jezika vsem učencem v osnovni šoli, poleg tega predpisuje in spodbuja učenje manjšinskih jezikov na narodno mešanih področjih, ponuja učenje drugega tujega jezika trenutno za tiste, ki si to želijo, učenje slovenščine kot drugega jezika ter učenje maternih jezikov otrok priseljencev. Prav tako je posebna skrb namenjena tudi učenju latinščine, ki prispeva k ozaveščanju o trajnosti skupne evropske dediščine in lahko omogoči tudi uspešnejše učenje drugih jezikov. Izkušnje poučevanja več jezikov so pokazale, da ima znanje jezikov pomembno vlogo pri razumevanju in zavedanju pomena slovenščine kot državnega, uradnega in učnega jezika. Znanje več jezikov učencu oz. učenki omogoča različne poglede na realnost in prispeva k večji medkulturni odprtosti šole kot prostora javnega delovanja. Načrti za delovanje na področju jezikovnega izobraževanja so zapisani tudi v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se zaveda pomembnosti zgodnjega in kontinuiranega poučevanja več tujih jezikov. Zato je v zadnjih letih naredilo pomembne korake pri zagotavljanju in spodbujanju večjezičnosti v osnovni šoli, da bi učencu in učenki omogočili sporazumevanje v dveh tujih jezikih po končani devetletki: devetošolec in devetošolka naj bosta s prvim tujim jezikom usposobljena za samostojna uporabnika jezika in s tem za nadaljnje izobraževanje ali poklicno pot. Znanje drugega tujega jezika jima omogoča osnovno sporazumevanje v tem jeziku, ju usposobi za učenje nadaljnjih jezikov, za učinkovito mobilnost ter pridobivanje medkulturnih izkušenj. Poleg praktične vrednosti znanje več jezikov prispeva k njuni splošni izobrazbi in večji razgledanosti. Izobraževalni sistem trenutno omogoča učenje prvega tujega jezika od prvega razreda naprej. Pomemben korak naprej je bil narejen tudi pri zgodnejšem uvajanju drugega tujega jezika, ki se lahko kot neobvezni izbirni predmet poučuje od 4. razreda dalje. Pred tem je kot obvezni izbirni predmet obstajal samo od 7. razreda dalje ali kot interesna dejavnost. Raznolikost jezikov in pestrost ponujenih oblik učenja ter s tem povezana trenutna ureditev učenja in poučevanja tujih jezikov v osnovni šoli pa so tudi vir nezadovoljstva in razlog za razmislek o boljši sistemski ureditvi položaja učenja drugega tujega jezika v OŠ in pričujočo javno razpravo. Drugi tuji jezik kot osrednji predmet razprave, ki je bila na to temo odprta minule mesece, je zaradi zapletenosti ponujenih oblik učenja in zaradi izbirne narave v praksi pokazal, da se tujih jezikov ne morejo učiti vsi tisti, ki si to želijo in zmorejo, kar je bil cilj umestitve drugega tujega jezika v predmetnik osnovne šole. Pozivi deležnikov vzgojno-izobraževalnega procesa, naj se opravi razmislek o obstoječi jezikovni politiki ter preuči možnosti za izboljšanje sistemske ureditve položaja drugega tujega jezika v osnovni šoli, so spodbudili ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič, da je novembra 2015 imenovala Delovno skupino za ureditev položaj drugega tujega jezika v osnovni šoli. V delovni skupini, ki ji predseduje državna sekretarka dr. Andreja Barle Lakota, poleg predstavnikov Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Zavoda Republike Slovenije za šolstvo sodelujejo še predstavniki Iniciative za ohranitev obveznega tujega jezika v osnovni šoli, predstavniki vseh slovenskih filozofskih in pedagoških fakultet, Pedagoškega inštituta, Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva in Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. Pripombe, ki so prispele na javno razpravo, je delovna skupina preučila. Z vidika predlogov rešitev se je največ razpravljavcev opredelilo za ponovno uvedbo obveznega učenja drugega tujega jezika oziroma za umestitev pouka drugega tujega jezika v urnik obveznega dela programa, pri tem pa se predlogi razlikujejo glede začetka poučevanja. Daleč največ jih zagovarja obvezo za poučevanje drugega tujega jezika v tretjem triletju. To je tudi podlaga razmišljanju pri pripravi sprememb Zakona o osnovni šoli. Razpravljavci nadalje predlagajo pospešeno delovanje skupine, intenziviranje analiz sedanjih “pilotskih” projektov ter preteklih pozitivnih izkušenj v Sloveniji in tujini. Obenem se zavzemajo za čimprejšnjo pripravo nabora sistemskih rešitev za vsa metodično-didaktična, kadrovska, finančna in organizacijska vprašanja. Glavno besedo pri spremembah v šolstvu pa naj imajo najboljši praktiki, so še predlagali.

Priloge:

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 24. 1. 2014 | 20:51:52

Italijanščina in madžarščina kot jezik okolja

Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Kot alternativo predlagam to: – 1.–3. razreda: samo slovenščina – 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina – 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto: na vsaki šoli bi se razpisali določeni jeziki (odvisno od kadra). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bodo obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 2 oz. 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato znova navedli 2 ali 3 jezike, ki

Verzija predloga z dne, 24. 1. 2014 | 21:09:59

Italijanščina in madžarščina kot jezik okolja

Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Kot alternativo predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...) . Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi?

Verzija predloga z dne, 24. 1. 2014 | 21:18:00

Jezik okolja in 2. tuji jezik

1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...) . Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi. Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 11:26:00

Jezik okolja in 2. tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 14:45:08

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 14:45:43

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 15:07:20

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 23:47:13

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manj vredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 25. 1. 2014 | 23:52:26

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V tretjem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manj vredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Verzija predloga z dne, 26. 1. 2014 | 00:02:04

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V tretjem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manjvredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Komentarji