Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Ureditev dimnikarske službe

4313 OGLEDOV 7 KOMENTARJEV

1. Predlagam, da se ukine lokalni monopol državne gospodarske javne službe na področju dimnikarstva. Država naj omogoči uporabnikom, da izberejo katerega koli koncesionarja, ki ima državno koncesijo, in ne zgolj lokalnega. Mislim, da bi se na ta način sledilo evropski zakonodaji. Ni namreč nobene potrebe po lokalnem monopolu, glede na naravo dimnikarske dejavnosti (podobno kot to velja za tehnične preglede vozil, ki jih lahko opravimo kjerkoli).

2. Prav tako predlagam, da država spremeni Zakon o graditvi objektov, da naj postane dimnikarsko podjetje (koncesionar) soglasodajalec (če je to treba). Trenutno se namreč dogaja, da državljani zgradimo dimnike, kurilne in prezračevalne naprave v skladu z gradbenimi dovoljenji, pa nato dimnikar ob prvem pregledu očita, da te naprave niso bile zgrajene v skladu z določenimi standardi (čeprav bi jih moral projektant upoštevati). Ker pri izdaji gradbenega dovoljenja zaupamo upravnim enotam, smo tako prisiljeni odpravljati napake (če sploh gre za napake) naknadno, takšno odpravljanje napak pa je praviloma izredno drago, poleg tega pa gre za nove naprave. Če bi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bil dimnikar soglasodajalec, bi se investitor prej lahko pripravil na njegove zahteve, postavil dimnik in ostale naprave v skladu z njegovimi zahtevami in ne naknadno saniral nove naprave.

3. Država naj uvede tudi učinkovito varstvo zoper odločitve dimnikarske službe. Dimnikarsko podjetje namreč lahko izvede prvi pregled. Če se uporabnik z ugotovitvami ne strinja, se pritoži dimnikarskemu podjetju, ki seveda svojih ugotovitev ne bo spremenilo (pritožba na isti organ seveda ni smiselna). Sledil bo ponovni pregled, v katerem bo dimnikarsko podjetje ponovilo svoje ugotovitve iz prvega pregleda. Nato bo sledila prijava na inšpektorate, čeprav se kot uporabnik še nisi mogel pritožiti zoper delo dimnikarskega podjetja. Če na pritožbo pristojni organ ne odgovori v roku, naj se predvidi pravno varstvo (npr. upravni spor).

4. Država naj predpiše, da mora dimnikar v prvem pregledu jasno in nedvoumno opisati očitane pomanjkljivosti in podati navodilo za odpravo teh pomanjkljivosti, sicer jih bo zapisal šele po ponovnem pregledu, to pa mu bo omogočalo neutemeljen zaslužek (plačilo za ponovni pregled).

18 glasov

0 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR B Boco979 1 predlog
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


3. 10. 2012

Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje

1. Predlagam, da se ukine lokalni monopol državne gospodarske javne službe na področju dimnikarstva. Država naj omogoči uporabnikom, da izberejo katerega koli koncesionarja, ki ima državno koncesijo, in ne zgolj lokalnega. Mislim, da bi se na ta način sledilo evropski zakonodaji. Ni namreč nobene potrebe po lokalnem monopolu, glede na naravo dimnikarske dejavnosti (podobno kot to velja za tehnične preglede vozil, ki jih lahko opravimo kjerkoli).

Na področju dimnikarstva ne obstaja nikakršen lokalni monopol javne službe. Zaradi neurejenega in neenotnega organiziranja izvajanja te javne službe na lokalnem nivoju, ki je bila do leta 2004 opredeljena z Zakonom o varstvu okolja – ZVO iz leta 1993 in Zakonom o dimnikarski službi – ZdimS iz leta 1974, je bila dimnikarska služba prenesena iz lokalnega na državni nivo, da bi dosegli zastavljene cilje te javne službe: varstva okolja, varovanja človekovega življenja, zdravja in premoženja ter učinkovite rabe energije. To javno službi je bilo potrebno urediti na področju celotne Slovenije tudi zaradi zagotavljanja večje učinkovitosti varovanja človekovega zdravja in požarne varnosti.

Večina javnih služb na področju varstva okolja je organiziranih na koncesioniran način, ker je to najbolj učinkovit in transparenten način izvajanja javne službe. Izvajanje poteka z najmanj administrativnimi stroški, potrebno je manj nadzornih organov s strani koncedenta. To pa velja tudi za dimnikarsko službo, saj se koncedent izogne številnim opravilom kot je izvajanje neposrednega nadzora nad uporabniki storitev dimnikarske službe in s tem angažiranju dodatnih potrebnih kadrov za inšpekcijski nadzor in stroškov teh novih delovnih mest v državni upravi.

Prednosti koncesioniranega izvajanja storitev dimnikarske službe: Z vidika organiziranja in izvajanja dimnikarske službe je koncesioniran način preglednejši in bolj učinkovit - kar še posebej velja glede varstva okolja in izvrševanja javnega interesa dimnikarske službe. Storitve se uporabniku ponudijo in mu jih praviloma ni potrebno naročati, nadzornim organom ni potrebno poročati o stanju naprav, praviloma ni podvržen nadzoru inšpekcijskih služb, če ima storitve opravljene, ipd. Glede na to, da se storitve izvajajo organizirano in sistematično, so storitve praviloma cenejše za približno 30 % kot pri licenčnem ali tržnem sistemu zaradi stroškov prevoza, delovanja na trgu ipd., kar ugotavljajo tudi v drugih evropskih državah. Z vidika nadzora uporabnikov in izvajalcev s strani države je koncesioniran način veliko bolj enostaven in cenejši način, kar pomeni tudi cenejši sistem izvajanja te javne službe. Podatki iz drugih evropskih držav, kjer imajo urejeno izvajanje te javne službe na koncesioniran način, kažejo, da je v teh državah bistveno manj zastrupitev z dimnimi plini, manj je požarov in pomanjkljivosti na napravah, ob enem pa dosegajo bistveno boljše rezultate z vidika varstva okolja pri uporabi malih kurilnih naprav. Izvajalci v koncesioniranem načinu izvajajo storitve v obsegu in vsebini glede na predpise in cilje te javne službe, v primeru licenčnega sistema pa bi vsebino in obseg storitev prilagajali pričakovanju uporabnika, posebno še, če je s tem tudi nižja cena storitev. Tako bi bil poudarek predvsem na mehanskem čiščenju naprav – dimnikov, manj pa na storitvah varovanja človekovega zdravja in varstva okolja kot perspektivi te javne službe na sodobnih napravah. V sedanjem koncesioniranem načinu se storitve izvajajo pod enakimi pogoji in enaki ceni vsem uporabnikom ne glede na njihovo lokacijo, status, čas izvajanja storitev ipd. Izvajalci niso odvisni od tržnih storitev s tega področja, saj jih ne smejo izvajati, če je to v nasprotju z interesi in cilji dimnikarske službe. Trenutno stanje kurilnih naprav je takšno, da je koncesioniran način veliko bolj primeren in učinkovit sistem za doseganje ciljev z družbenega vidika. Podatki iz drugih evropskih držav, kjer imajo urejeno izvajanje te javne službe na koncesioniran način, kažejo, da je v teh državah bistveno manj zastrupitev z dimnimi plini. Manj je požarov in pomanjkljivosti na napravah, dosegajo pa tudi bistveno boljše rezultate z vidika varstva okolja z vidika uporabe malih kurilnih naprav.

Zavedamo pa se, da ima ta sistem tudi nekaj pomanjkljivosti. Uporabniku ne dopušča možnosti, da si sam izbere izvajalca dimnikarskih storitev. Zato na ministrstvu že izdelujemo osnutke drugih konceptov, ki jih bo mogoče uzakoniti po izteku trenutno veljavnih koncesij. Pogoj za uvedbo takšnega bolj odprtega sistema pa je v vsakem primeru vzpostavitev enotnih državnih evidenc o malih kurilnih napravah in storitvah dimnikarske službe. Slednje naj bi zaživele v prihodnjem letu, ko se bodo predvidoma začenjali spreminjati tudi predpisi.

2. Prav tako predlagam, da država spremeni Zakon o graditvi objektov, da naj postane dimnikarsko podjetje (koncesionar) soglasodajalec (če je to treba). Trenutno se namreč dogaja, da državljani zgradimo dimnike, kurilne in prezračevalne naprave v skladu z gradbenimi dovoljenji, pa nato dimnikar ob prvem pregledu očita, da te naprave niso bile zgrajene v skladu z določenimi standardi (čeprav bi jih moral projektant upoštevati). Ker pri izdaji gradbenega dovoljenja zaupamo upravnim enotam, smo tako prisiljeni odpravljati napake (če sploh gre za napake) naknadno, takšno odpravljanje napak pa je praviloma izredno drago, poleg tega pa gre za nove naprave. Če bi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bil dimnikar soglasodajalec, bi se investitor prej lahko pripravil na njegove zahteve, postavil dimnik in ostale naprave v skladu z njegovimi zahtevami in ne naknadno saniral nove naprave.

Zakon o graditvi objektov je v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo in prostor. Dimnikar po t.i. Dimnikarski uredbi pri prvem pregledu ugotavlja morebitne pomanjkljivosti pri kurilni napravi ali dimnih vodih, zračnikih ali pomožnih napravah, ki so z njo povezane, oz. druge okoliščine, zaradi katerih je zmanjšano varstvo pred požarom, ali je zaradi preseganja emisij v zrak pri zgorevanju goriv dana možnost zastrupitve z CO, in na to opozarja uporabnika storitev dimnikarske službe oziroma investitorja.

3. Država naj uvede tudi učinkovito varstvo zoper odločitve dimnikarske službe. Dimnikarsko podjetje namreč lahko izvede prvi pregled. Če se uporabnik z ugotovitvami ne strinja, se pritoži dimnikarskemu podjetju, ki seveda svojih ugotovitev ne bo spremenilo (pritožba na isti organ seveda ni smiselna). Sledil bo ponovni pregled, v katerem bo dimnikarsko podjetje ponovilo svoje ugotovitve iz prvega pregleda. Nato bo sledila prijava na inšpektorate, čeprav se kot uporabnik še nisi mogel pritožiti zoper delo dimnikarskega podjetja. Če na pritožbo pristojni organ ne odgovori v roku, naj se predvidi pravno varstvo (npr. upravni spor).

Varstvo potrošnika je v »Dimnikarski uredbi« predvideno.

Uporabnik storitev dimnikarske službe se lahko v zvezi z izvajanjem dimnikarske službe pritoži koncesionarju, če meni, da je bila storitev dimnikarske službe opravljena v nasprotju z Uredbo, drugimi predpisi ali pravili stroke.

Koncesionar se mora na pritožbo uporabnika odzvati v 14 dneh po njenem prejemu tako, da pisno sporoči uporabniku razloge, zaradi katerih meni, da pritožba ni utemeljena, ali odpravi zatrjevane pomanjkljivosti opravljene storitve, ali pisno sporoči uporabniku način in rok, v katerem bo te pomanjkljivosti odpravil. O prejetih pritožbah in odzivih nanje mora koncesionar v letnem poročilu poročati koncedentu, pri čemer mora v poročilo navesti podatke o posamezni pritožbi, razlogih zanjo in svojem odzivu nanjo.

Če uporabnik dimnikarskih storitev ni zadovoljen z odzivom koncesionarja na svojo pritožbo ali z njegovim ravnanjem glede odprave zatrjevane pomanjkljivosti opravljene storitve, lahko v 30 dneh od poteka roka za odziv koncesionarja ali od prejema odgovora koncesionarja ali od ravnanja koncesionarja glede odprave zatrjevane pomanjkljivosti opravljene storitve vloži na ministrstvo zahtevo, da koncesionarju naloži ustrezno ravnanje. V zahtevi ni mogoče uveljavljati denarnih ali odškodninskih zahtevkov.

Ministrstvo po opravljenem postopku z odločbo naloži koncesionarju, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti opravljene dimnikarske storitve. Če ministrstvo v postopku ugotovi, da je koncesionar pri opravljanju dimnikarske službe ravnal v nasprotju s to uredbo ali drugimi predpisi, ki urejajo način izvajanja dimnikarske službe, ali pravili stroke glede izvajanja dimnikarskih storitev, mu z odločbo naloži, da uskladi z njimi svoje ravnanje.

4. Država naj predpiše, da mora dimnikar v prvem pregledu jasno in nedvoumno opisati očitane pomanjkljivosti in podati navodilo za odpravo teh pomanjkljivosti, sicer jih bo zapisal šele po ponovnem pregledu, to pa mu bo omogočalo neutemeljen zaslužek (plačilo za ponovni pregled).

Predpisi s področja izvajanja dimnikarske javne službe že sedaj določajo, da mora dimnikar jasno zapisati ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti ter določiti tako rok kot način odprave le teh. Tako dimnikarju ni dovoljeno novih pomanjkljivosti ugotavljati pri ponovnem pregledu. V kolikor se to dogaja, pomeni, da dimnikar storitev ne izvaja v skladu s pravili stroke.

Priloge:

Komentarji