Primeri ko javni funkcionar ne more podaljšati mandata svoji funkciji
Funkcionarji oziroma nosilci javnih pooblastil so imenovani za določeno obdobje, praviloma štirih ali petih let z možnostjo podaljšanja oziroma ponovne izvolitve. Tipičen primer so direktorji direktoratov, javnih zavodov, agencij, skladov, pa tudi ministri, državni sekretarji itd.
Mnogo je primerov, ko v času mandata taka oseba povzroči večje neupravičene finančne obveznosti, ki jih pokrije proračun. V realnem sektorju bi to imenpvali gospodarska škoda. V javnem sektorju pa takšne "napake" pokrije proračun.
Najbolj eklatantni primer je, ko funkcionar odpusti delavca iz krivdnih razlogov. V sodnem postopku pa sodišče kasneje presodi, da za to ni bilo pravih razlogov in tega delavca s pravnomočno sodbo vrne nazaj v institucijo z upravičenjem po povrnitvi izgubljene plače za čas, ko dela zaradi zahteve predstojnika ni smel opravljati. Zaradi počasnosti sodnih postopkov se skupaj z obrestmi nabere od 10.000 do 50.000 evrov, kar je (ali pa ni) velik znesek, a vedeti je potrebno, da je ta oseba morala ta čas preživeti in ni ji bilo lahko. Nosilec javnih pooblastil, ki je procesiral to dejanje ni nič izgubil. Zaostalo plačo povrne proračun, sodne stroške in odvetniške storitve plača institucija, čeprav gre v večini primerov za slabo presojo posameznika ali celo maščevanje in izživljanje nad svojimi delavci. Tega kot beremo po medijih je precej. Zato predlagam, da tak nosilec javnih pooblastil vsaj moralno odgovarja tako, da ne more podaljšati mandata-biti ponovno imenovan.