Pozabljeno geslo? Registracija
Predlagam vladi

Odziv pristojnega organa

  naslednji ⟩     ⟨ prejšnji  

Pobuda za prenehanje državnega financiranja obnove in vzdrževanja sakralnih katoliških objekov

6315 OGLEDOV 4 KOMENTARJI

Na svetu je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih se veča. Tudi v Sloveniji je podobno. Gospodarska kriza je huda, število brezposelnih se veča, mnoga podjetja so že šla v stečaj, mnoga pa to še verjetno čaka. Vedno več ljudi je revnih in zato ne morejo zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Za reševanje krize oz. omilitev njenih posledic je potrebno mnogo sredstev, lahko bi rekli, da šteje vsak evro. Ker je virov vedno manj oz. se iz njih nabere premalo sredstev, je potrebno poiskati nove vire, predvsem tiste, ki ne ogrožajo revnih, oz. državnih sredstev. Sredstva je potrebno dobiti pri tistih, ki jih imajo. In ena izmed institucij, ki ima mnogo denarja oz. sredstev, je katoliška cerkev in njene institucije. Katoliška cerkev je neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko mnoge države samo sanjajo. Zelo bogata je katoliška cerkev tudi v Sloveniji. Njeno premoženje (nepremičnine, premičnine, vrednostni papirji, ...) se ceni na kakšno milijardo evrov. V okviru denacionalizacije je cerkev že dobila za slabih 200 milijonov evrov premoženja. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to katoliška cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje stavbe. V Sloveniji ima katoliška cerkev več kot 2500 nepremičnin, ki so opredeljene kot kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena. Predvsem gre za razne cerkve, samostane, kapele in druge objekte. Te nepremičnine so last katoliške cerkve oz. njenih inštitucij kot so župnije, samostani, nadškofije, škofije in drugo. Navedene objekte je potrebno vzdrževati in obnavljati. Čeprav gre za cerkvene objekte, mnogo denarja za njihovo obnovo in vzdrževanje prispeva slovenska država, tako preko raznih ministrstev kot tudi občin. V letu 2008 je šlo iz javnih sredstev v ta namen več kot 3 milijone evrov. Omenjeni denar slovenskih davkoplačevalcev se torej porabi za obnovo in vzdrževanje cerkvenih nepremičnin, torej nepremičnin, s katerimi upravlja super bogat tujec in so last pravnih oseb, ki so ustanovljena po tujem pravu. Katoliška cerkev ima namreč svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna oseba, je subjekt mednarodnega prava »sui generis«, v Sloveniji pa ima svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega prava. Slovenija zaradi svoje nerazumljive radodarnosti do katoliške cerkve vsako leto izgubi ogromno sredstev, tako tistih, ki jih ne pobere, pa bi jih lahko, npr. nadomestila za cerkvena stavbna zemljišča, ali pa tistih, ki jih direktno daje cerkvi kot pomoč za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov in drugih objektov. Če Slovenija v letu 2008 ne bi dala cerkvenim institucijam okoli 3 milijone evrov pomoči za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov, bi lahko s temi sredstvi bolj ali manj pokrila letno izgubo v tekstilnem gigantu Mura d.d. Če bi država ves denar, ki ga je npr. v zadnjih letih dala cerkvi za namene obnove oz. vzdrževanja sakralnih spomenikov, usmerila v podjetje Muro, bi le-to po vsej verjetnosti sedaj ne bi bilo pred stečajem. In za službo ne bi trepetalo več kot 3000 delavcev. V tem primeru raje cerkvi kot svojim ljudem, raje bogatim kot pa revnim. Zato Vladi RS predlagamo, da uredi vse potrebno, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti, brez izjem • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. Obrazložitev: 1. Republika Slovenije je nerazumljivo radodarna do katoliške cerkve in njenih institucij. Čeprav je ta cerkev neizmerno bogata, Slovenija financira oz. sofinancira razne projekte te cerkve, kot npr. kurate, katoliške gimnazije, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorij, vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi, miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji verjetno več kot 10 milijonov evrov, v letu 2008 pa je bilo teh sredstev kar približno 20 milijonov evrov. Gre za znesek, ki ga je cerkev dobila na kakršni koli pravni podlagi in za različne namene. 2. Republika Slovenija vsako leto izdatno podpre tudi obnovo in vzdrževanje katoliških sakralnih objektov, ki imajo status kulturnega spomenika državnega ali lokalnega pomena. Za te namene je država v letu 2008 namenila cerkvenim institucijam več kot 3 milijone evrov. Od tega so občine nakazale cerkvi okoli 1 milijon evrov, ostalo je šlo iz državnega proračuna. 3. Ministrstvo za okolje in prostor je cerkvenim institucijam nakazalo v letu 2008 okoli 900.000,00 evrov in sicer za popotresno obnovo sakralnih objektov za potresa v letu 1998 in 2004. V letih 2004-2008 pa je bilo cerkvi za omenjeno obnovo nakazano okoli 3 milijone. Veliko denarja, če vemo, da je dolg Mure d.d. v letu 2008 znašal dobre 3 milijone evrov. 4. Ministrstvo za kulturo je v letu 2008 odobrilo raznim cerkvenim institucijam za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturno varstvenih vsebin na kulturnih spomenikih okoli 470.000,00 evrov, za sofinanciranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih pa okoli 390.000,00, skupno torej slab 1 milijon. V letu 2009 pa je za iste namene odobreno okoli 800.000,00 evrov. V kolikor se bodo v letu 2008 in 2009 sprostila dodatna sredstva v te namene, lahko cerkvene institucije pričakujejo še dobre 3 milijone evrov. 5. Iz občinskih proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo oz. vzdrževanje, nekatere celo več 10.000,00 evrov letno. Tako je npr. Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu 2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742 ,00 evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli 40.000,00 evrov. 6. Republika Slovenija torej daje mnogo sredstev cerkvi. Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve? 7. V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za cerkev, tudi za Rodeta? 8. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje Vatikan Sloveniji. 9. Še huje je to, da npr. Vatikan: • ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji • prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok • ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo • ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno) • želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče • še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju). Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! 10. Postavi se vprašanje, ali je takšen transfer državnih sredstev v žep tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z moralno-etičnimi načeli. 11. Po 7. členu ustave je država ločena od verskih skupnosti. 12. Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti, torej tudi do katoliške cerkve, zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno, da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti, še posebej pa katoliška cerkev, svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Zato uporabljajo, direktno ali indirektno, tudi svoje nepremičnine, tako tudi sakralne spomenike. Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. 13. Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S financiranjem katoliške cerkve država v bistvu podpira tudi katoliško odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebe. Financiranje katoliške cerkve, tako torej tudi njenih sakralnih spomenikov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi katoliške cerkve. 14. Ustava v 2. členu vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje, torej več 1000 milijard upravlja samo en človek, to je papež. To je zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira ustava. 15. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje objekte. 16. V letu 2008 se je v Sloveniji nabralo preko nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč približno 150 milijonov evrov. V tej vsoti je po vsej verjetnosti zelo malo sredstev, ki jih je prispevala katoliška cerkev oz. njene institucije, saj velja oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Če ne bi bilo te oprostitve, bi se vsota teh sredstev močno povečala, saj je cerkev največji privatni nepremičninski lastnik v Sloveniji. V lasti ima deset tisoče hektarjev gozdov in kmetijskih zemljišč, več 1.000 objektov, vključno s sakralnimi objekti, ki jih je več kot 2000. Če bi bil ta nepremičninski cerkveni fond obdavčen, kot to velja za druge lastnike, bi bili državni prihodki iz tega naslova, po mnenju predlagatelja, večji za nekaj 10 milijonov evrov. Seveda bi morala biti davčna stopnja primerna neizmernemu bogastvu katoliške cerkve. 17. Ob koncu še nekaj dejstev o sami katoliški cerkvi, predvsem o njenem položaju in vplivu na svetu. 18. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji. 19. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998). 20. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma« priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države, in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji. Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno. 21. Po »Vatikanskem sporazumu« (11. člen) pristojni slovenski državni organi in organi lokalnih skupnosti sodelujejo s cerkveno oblastjo pri ohranjanju in vzdrževanju kulturnih spomenikov in drugih kulturnih dobrin in arhivov, ki so v cerkveni lasti. Po tem sporazumu Republika Slovenija nima nobenih obvez financiranja ohranjanja in vzdrževanja cerkvenih kulturnih dobrin. Zato lahko takoj ukine to financiranje. 22. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: »Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998) »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) »Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) 23. Na podlagi navedenega torej predlagamo Vladi RS, da čim prej pripravi vse potrebno, predvsem, da se pripravijo ustrezne spremembe zakonov, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov ali drugih kulturnih dobrin, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. 24. Seveda bi bilo potrebno biti pri pripravi predpisov v smislu prejšnje točke dosleden, kar pomeni, da ni nobenih izjem. 25. Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost, torej da se spremembe iz 23. točke te pobude nanašajo na vse verske skupnosti in ne samo na katoliško cerkev. 26. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v roku, ki ga določajo predpisi. Lep pozdrav!

Link:

www.zrtve-cerkve.org/html/prenehanje_financiranja_cerkve.html

www.zrtve-cerkve.org/html/sakralni_spomeniki.html

20 glasov
4 glasovi
Kvorum vsaj 11 glasov ZA
AVTOR M mlad26 45 predlogov
STANJE
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


04.11.2010

Odziv Urada Vlade RS za verske skupnosti

Temeljna oblika državne podpore verskim skupnostim je področje neposrednega državnega financiranja registriranih verskih skupnosti, ki ga je zakonodajalec uredil v Zakonu o verski svobodi, ZVS (Uradni list RS, št. 14/07), in sicer v določbah 27., 28. in 29. člena ter določbi 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, ZPPVS (Uradni list SRS, št. 15/76 in spremembe), ki je ostala v veljavi. ZVS, kakor tudi 20. člen ZPPVS sta bila v ustavni presoji. Ustavno sodišče RS je v odločbi številka: U-I-92/07-23 (Uradni list RS, št. 46/10) odločilo, da 20. člen ZPPVS, peti odstavek 27. člena ZVS in tretji odstavek 29. člena ZVS niso v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve ustavne odločbe izhaja, da je pri razlagi vsebine tretjega odstavka 29. člena ZVS in 20. člena ZPPVS treba upoštevati tudi predpise, ki urejajo razpolaganje z javnimi sredstvi. »Temeljna določba za dodelitve državnih subvencij, pomoči ali drugih oblik financiranja je drugi odstavek 53. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99 in nasl. – v nadaljevanju ZJF). Ta določa, da se sredstva subvencij, posojil in drugih oblik državnih pomoči dodelijo na podlagi predhodno izvedenega javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije, pod pogoji in po postopku, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. Poleg ZJF je treba upoštevati tudi Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07 in 61/08 – v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja subsidiarno.« Iz obrazložitve ustavne odločbe nadalje izhaja, da država lahko gmotno podpira dejavnosti registriranih verskih skupnosti, ki sodijo na področje socialne države. Konkretni postopki za dodelitev sredstev pa se izvedejo v skladu z drugimi predpisi, ki urejajo ustrezna področja. Iz teh predpisov izhaja, da se javna sredstva dodeljujejo izključno prek javnih razpisov s posamičnim aktom. Na področju kulture je pravni temelj za financiranje naveden v Ustavi RS, in sicer v 5. členu, ki zagotavlja, da država na svojem ozemlju …. skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije; v 73. členu, ki določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike; in da država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo izvaja sofinanciranje ohranjanja, preučevanja in prezentacije nepremične, premične in nesnovne kulturne dediščine, med katero je sakralna kulturna dediščina močno zastopana, na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine, ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 in spremembe). Sofinanciranje se izvaja z vsakokratnimi javnimi razpisi za spomeniškovarstvene projekte in interventne posege in z izpolnjevanjem Dogovora med vlado in Slovensko škofovsko konferenco (sestavni del KC) o opravljanju arhivske dejavnosti Rimsko katoliške cerkve v RS iz leta 2003. Financiranje Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je urejeno z Ustanovitvenim aktom, ki ga je s Sklepom št. 01403-163/200/5 z dne 5.10.2006 ustanovila vlada. Ministrstvo za kulturo pri (so)financiranju ohranjanja, raziskovanja in prezentacije kulturne dediščine (tudi sakralne) spoštuje tudi vse mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija, te so: Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega napada, Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, Konvencija o varstvu stavbne dediščine Evrope, Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, Konvencija o varovanju podvodne kulturne dediščine, ter vsa priporočila UNESCA. Glede na navedeno Urad Vlade RS za verske skupnosti meni, da pobuda predlagatelja ni utemeljena.

Odziv Ministrstva za kulturo

Ministrstvo za kulturo je na podobno pobudo odvetnika Vladka Began v imenu Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve že odgovorilo natanko pred letom dni, in sicer z dopisom št. 6225-25/2009/2 z dne 2.11.2009. Direktorat za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo strokovnih stališč, ki temeljijo na slovenski ustavi, veljavni področni zakonodaji in spoštovanju obče civilizacijskih pravil in norm, v letu dni svojih strokovnih stališč ni spreminjal in tudi v prihodnje ne bo zagovarjal diskriminatornega pristopa samo do dela kulturne dediščine, ki ne glede na poreklo in lastništvo v veliki meri tvori nacionalni patrimoniji; zato kot odgovor in stališče Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo na posredovano pobudo »predlog 1074« v priponki še enkrat isti odgovor. Direktorat za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo razpolaga s primerjalno študijo o financiranju Cerkve v Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Italiji in Nemčiji, ki pokaže, da je Slovenija pri (so)financiranju obnove sakralnih kulturnih spomenikov, gledano proporcionalno, daleč na zadnjem mestu, zato je omenjena pobuda s stališča sodobne demokratične družbe, pa tudi civilizacijsko, nesprejemljiva.

Iz priponke:

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije s sofinanciranjem obnove, preučevanja in prezentacije tudi sakralnih spomenikov kot tudi sakralne premične in nesnovne dediščine, ne glede na njihovo poreklo in lastništvo, izpolnjuje temeljno obče civilizacijsko poslanstvo na temelju Ustave RS, področne zakonodaje in mednarodnih konvenciji. Na področju kulture je pravni temelj za financiranje naveden v ustavi, in sicer v 5. členu, ki zagotavlja, da država na svojem ozemlju…. skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski razvoj Slovenije; v 73. členu, ki določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike; in da država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo izvaja sofinanciranje ohranjanja, preučevanja in prezentacije nepremične, premične in nesnovne kulturne dediščine, med katero je sakralna kulturna dediščina močno zastopana, na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine ZVKD-1, (Uradni list RS, št. 16/2008 in spremembe). Sofinanciranje se izvaja z vsakokratnimi javnimi razpisi za spomeniškovarstvene projekte in interventne posege. Ministrstvo za kulturo pri (so)financiranju ohranjanju, raziskovanju in prezentaciji kulturne dediščine (tudi sakralne) spoštuje tudi vse Mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija, te so: Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega napada, Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, Konvencija o varstvu stavbne dediščine Evrope, Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, Konvencija o varovanju podvodne kulturne dediščine, ter vsa priporočila UNESCA. Vsa kulturna dediščina in kulturni spomeniki, vključno sakralni, so nepogrešljiv del v celovitosti slovenske istovetnosti; le kakšen bi bil 'obraz domovine' brez stotine cerkvic in cerkva po naših hribih, vaseh, trgih in mestih, ki skupaj s kozolci, gradovi, znamenji, ljudsko in meščansko arhitekturo oblikujejo njene najbolj prepoznavne poteze, zato bi uresničevanje pobude prenehanja državnega financiranja obnove in vzdrževanja sakralnih (tudi katoliških) spomenikov pomenilo odreči se kulturi in zgodovini lastnega naroda.

Odziv Ministrstva za finance

Ker smo vam dne 11. 10. 2010 z dopisom št. 092-181/2010/1 že odgovarjali na pobudo: Predlagam.vladi.si predlog 1012: naj tudi cerkev plačuje davke, v katerem so natančno obrazložena stališča z vidika davka na dohodek pravnih oseb, dohodnine, davka na dodano vrednost in obdavčevanja nepremičnin, vas prosimo, da tudi pri tej pobudi uporabite prej omenjena stališča. V zvezi s financiranjem obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika in seveda tudi drugih nepremičnin, pa vam odgovarjamo: Tako z vidika proračuna kot z vidika Ministrstva za finance kot proračunskega uporabnika ne moremo dati konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja oziroma pobude glede financiranja obnove in vzdrževanja katoliških objektov. Ministrstvo za finance v svojem finančnem načrtu nima sredstev za namene vzdrževanja in obnove cerkvenih objektov, za te podatke so pristojna ostala ministrstva in organi, ki v okviru svojih finančnih načrtov planirajo sredstva za ta namen kot na primer Urad za verske skupnosti, Ministrstvo za kulturo in druge pristojne institucije.

Priloge:

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 10.09.2010 | 09:36:29

Pobuda za prenehanje državnega financiranja obnove in vzdrževanja sakralnih katoliških objekov ter z

Na svetu je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih se veča. Tudi v Sloveniji je podobno. Gospodarska kriza je huda, število brezposelnih se veča, mnoga podjetja so že šla v stečaj, mnoga pa to še verjetno čaka. Vedno več ljudi je revnih in zato ne morejo zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Za reševanje krize oz. omilitev njenih posledic je potrebno mnogo sredstev, lahko bi rekli, da šteje vsak evro. Ker je virov vedno manj oz. se iz njih nabere premalo sredstev, je potrebno poiskati nove vire, predvsem tiste, ki ne ogrožajo revnih, oz. državnih sredstev. Sredstva je potrebno dobiti pri tistih, ki jih imajo. In ena izmed institucij, ki ima mnogo denarja oz. sredstev, je katoliška cerkev in njene institucije. Katoliška cerkev je neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko mnoge države samo sanjajo. Zelo bogata je katoliška cerkev tudi v Sloveniji. Njeno premoženje (nepremičnine, premičnine, vrednostni papirji, ...) se ceni na kakšno milijardo evrov. V okviru denacionalizacije je cerkev že dobila za slabih 200 milijonov evrov premoženja. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to katoliška cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje stavbe. V Sloveniji ima katoliška cerkev več kot 2500 nepremičnin, ki so opredeljene kot kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena. Predvsem gre za razne cerkve, samostane, kapele in druge objekte. Te nepremičnine so last katoliške cerkve oz. njenih inštitucij kot so župnije, samostani, nadškofije, škofije in drugo. Navedene objekte je potrebno vzdrževati in obnavljati. Čeprav gre za cerkvene objekte, mnogo denarja za njihovo obnovo in vzdrževanje prispeva slovenska država, tako preko raznih ministrstev kot tudi občin. V letu 2008 je šlo iz javnih sredstev v ta namen več kot 3 milijone evrov. Omenjeni denar slovenskih davkoplačevalcev se torej porabi za obnovo in vzdrževanje cerkvenih nepremičnin, torej nepremičnin, s katerimi upravlja super bogat tujec in so last pravnih oseb, ki so ustanovljena po tujem pravu. Katoliška cerkev ima namreč svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna oseba, je subjekt mednarodnega prava »sui generis«, v Sloveniji pa ima svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega prava. Slovenija zaradi svoje nerazumljive radodarnosti do katoliške cerkve vsako leto izgubi ogromno sredstev, tako tistih, ki jih ne pobere, pa bi jih lahko, npr. nadomestila za cerkvena stavbna zemljišča, ali pa tistih, ki jih direktno daje cerkvi kot pomoč za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov in drugih objektov. Če Slovenija v letu 2008 ne bi dala cerkvenim institucijam okoli 3 milijone evrov pomoči za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov, bi lahko s temi sredstvi bolj ali manj pokrila letno izgubo v tekstilnem gigantu Mura d.d. Če bi država ves denar, ki ga je npr. v zadnjih letih dala cerkvi za namene obnove oz. vzdrževanja sakralnih spomenikov, usmerila v podjetje Muro, bi le-to po vsej verjetnosti sedaj ne bi bilo pred stečajem. In za službo ne bi trepetalo več kot 3000 delavcev. V tem primeru raje cerkvi kot svojim ljudem, raje bogatim kot pa revnim. Zato Vladi RS predlagamo, da uredi vse potrebno, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti, brez izjem • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. Obrazložitev: 1. Republika Slovenije je nerazumljivo radodarna do katoliške cerkve in njenih institucij. Čeprav je ta cerkev neizmerno bogata, Slovenija financira oz. sofinancira razne projekte te cerkve, kot npr. kurate, katoliške gimnazije, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorij, vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi, miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji verjetno več kot 10 milijonov evrov, v letu 2008 pa je bilo teh sredstev kar približno 20 milijonov evrov. Gre za znesek, ki ga je cerkev dobila na kakršni koli pravni podlagi in za različne namene. 2. Republika Slovenija vsako leto izdatno podpre tudi obnovo in vzdrževanje katoliških sakralnih objektov, ki imajo status kulturnega spomenika državnega ali lokalnega pomena. Za te namene je država v letu 2008 namenila cerkvenim institucijam več kot 3 milijone evrov. Od tega so občine nakazale cerkvi okoli 1 milijon evrov, ostalo je šlo iz državnega proračuna. 3. Ministrstvo za okolje in prostor je cerkvenim institucijam nakazalo v letu 2008 okoli 900.000,00 evrov in sicer za popotresno obnovo sakralnih objektov za potresa v letu 1998 in 2004. V letih 2004-2008 pa je bilo cerkvi za omenjeno obnovo nakazano okoli 3 milijone. Veliko denarja, če vemo, da je dolg Mure d.d. v letu 2008 znašal dobre 3 milijone evrov. 4. Ministrstvo za kulturo je v letu 2008 odobrilo raznim cerkvenim institucijam za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturno varstvenih vsebin na kulturnih spomenikih okoli 470.000,00 evrov, za sofinanciranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih pa okoli 390.000,00, skupno torej slab 1 milijon. V letu 2009 pa je za iste namene odobreno okoli 800.000,00 evrov. V kolikor se bodo v letu 2008 in 2009 sprostila dodatna sredstva v te namene, lahko cerkvene institucije pričakujejo še dobre 3 milijone evrov. 5. Iz občinskih proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo oz. vzdrževanje, nekatere celo več 10.000,00 evrov letno. Tako je npr. Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu 2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742 ,00 evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli 40.000,00 evrov. 6. Republika Slovenija torej daje mnogo sredstev cerkvi. Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve? 7. V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za cerkev, tudi za Rodeta? 8. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje Vatikan Sloveniji. 9. Še huje je to, da npr. Vatikan: • ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji • prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok • ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo • ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno) • želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče • še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju). Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! 10. Postavi se vprašanje, ali je takšen transfer državnih sredstev v žep tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z moralno-etičnimi načeli. 11. Po 7. členu ustave je država ločena od verskih skupnosti. 12. Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti, torej tudi do katoliške cerkve, zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno, da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti, še posebej pa katoliška cerkev, svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Zato uporabljajo, direktno ali indirektno, tudi svoje nepremičnine, tako tudi sakralne spomenike. Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. 13. Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S financiranjem katoliške cerkve država v bistvu podpira tudi katoliško odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebe. Financiranje katoliške cerkve, tako torej tudi njenih sakralnih spomenikov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi katoliške cerkve. 14. Ustava v 2. členu vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje, torej več 1000 milijard upravlja samo en človek, to je papež. To je zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira ustava. 15. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje objekte. 16. V letu 2008 se je v Sloveniji nabralo preko nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč približno 150 milijonov evrov. V tej vsoti je po vsej verjetnosti zelo malo sredstev, ki jih je prispevala katoliška cerkev oz. njene institucije, saj velja oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Če ne bi bilo te oprostitve, bi se vsota teh sredstev močno povečala, saj je cerkev največji privatni nepremičninski lastnik v Sloveniji. V lasti ima deset tisoče hektarjev gozdov in kmetijskih zemljišč, več 1.000 objektov, vključno s sakralnimi objekti, ki jih je več kot 2000. Če bi bil ta nepremičninski cerkveni fond obdavčen, kot to velja za druge lastnike, bi bili državni prihodki iz tega naslova, po mnenju predlagatelja, večji za nekaj 10 milijonov evrov. Seveda bi morala biti davčna stopnja primerna neizmernemu bogastvu katoliške cerkve. 17. Ob koncu še nekaj dejstev o sami katoliški cerkvi, predvsem o njenem položaju in vplivu na svetu. 18. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji. 19. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998). 20. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma« priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države, in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji. Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno. 21. Po »Vatikanskem sporazumu« (11. člen) pristojni slovenski državni organi in organi lokalnih skupnosti sodelujejo s cerkveno oblastjo pri ohranjanju in vzdrževanju kulturnih spomenikov in drugih kulturnih dobrin in arhivov, ki so v cerkveni lasti. Po tem sporazumu Republika Slovenija nima nobenih obvez financiranja ohranjanja in vzdrževanja cerkvenih kulturnih dobrin. Zato lahko takoj ukine to financiranje. 22. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: »Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998) »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) »Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) 23. Na podlagi navedenega torej predlagamo Vladi RS, da čim prej pripravi vse potrebno, predvsem, da se pripravijo ustrezne spremembe zakonov, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov ali drugih kulturnih dobrin, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. 24. Seveda bi bilo potrebno biti pri pripravi predpisov v smislu prejšnje točke dosleden, kar pomeni, da ni nobenih izjem. 25. Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost, torej da se spremembe iz 23. točke te pobude nanašajo na vse verske skupnosti in ne samo na katoliško cerkev. 26. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v roku, ki ga določajo predpisi. Lep pozdrav!

Verzija predloga z dne, 15.09.2010 | 13:52:30

Pobuda za prenehanje državnega financiranja obnove in vzdrževanja sakralnih katoliških objekov

Na svetu je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih se veča. Tudi v Sloveniji je podobno. Gospodarska kriza je huda, število brezposelnih se veča, mnoga podjetja so že šla v stečaj, mnoga pa to še verjetno čaka. Vedno več ljudi je revnih in zato ne morejo zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Za reševanje krize oz. omilitev njenih posledic je potrebno mnogo sredstev, lahko bi rekli, da šteje vsak evro. Ker je virov vedno manj oz. se iz njih nabere premalo sredstev, je potrebno poiskati nove vire, predvsem tiste, ki ne ogrožajo revnih, oz. državnih sredstev. Sredstva je potrebno dobiti pri tistih, ki jih imajo. In ena izmed institucij, ki ima mnogo denarja oz. sredstev, je katoliška cerkev in njene institucije. Katoliška cerkev je neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko mnoge države samo sanjajo. Zelo bogata je katoliška cerkev tudi v Sloveniji. Njeno premoženje (nepremičnine, premičnine, vrednostni papirji, ...) se ceni na kakšno milijardo evrov. V okviru denacionalizacije je cerkev že dobila za slabih 200 milijonov evrov premoženja. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to katoliška cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje stavbe. V Sloveniji ima katoliška cerkev več kot 2500 nepremičnin, ki so opredeljene kot kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena. Predvsem gre za razne cerkve, samostane, kapele in druge objekte. Te nepremičnine so last katoliške cerkve oz. njenih inštitucij kot so župnije, samostani, nadškofije, škofije in drugo. Navedene objekte je potrebno vzdrževati in obnavljati. Čeprav gre za cerkvene objekte, mnogo denarja za njihovo obnovo in vzdrževanje prispeva slovenska država, tako preko raznih ministrstev kot tudi občin. V letu 2008 je šlo iz javnih sredstev v ta namen več kot 3 milijone evrov. Omenjeni denar slovenskih davkoplačevalcev se torej porabi za obnovo in vzdrževanje cerkvenih nepremičnin, torej nepremičnin, s katerimi upravlja super bogat tujec in so last pravnih oseb, ki so ustanovljena po tujem pravu. Katoliška cerkev ima namreč svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna oseba, je subjekt mednarodnega prava »sui generis«, v Sloveniji pa ima svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega prava. Slovenija zaradi svoje nerazumljive radodarnosti do katoliške cerkve vsako leto izgubi ogromno sredstev, tako tistih, ki jih ne pobere, pa bi jih lahko, npr. nadomestila za cerkvena stavbna zemljišča, ali pa tistih, ki jih direktno daje cerkvi kot pomoč za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov in drugih objektov. Če Slovenija v letu 2008 ne bi dala cerkvenim institucijam okoli 3 milijone evrov pomoči za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov, bi lahko s temi sredstvi bolj ali manj pokrila letno izgubo v tekstilnem gigantu Mura d.d. Če bi država ves denar, ki ga je npr. v zadnjih letih dala cerkvi za namene obnove oz. vzdrževanja sakralnih spomenikov, usmerila v podjetje Muro, bi le-to po vsej verjetnosti sedaj ne bi bilo pred stečajem. In za službo ne bi trepetalo več kot 3000 delavcev. V tem primeru raje cerkvi kot svojim ljudem, raje bogatim kot pa revnim. Zato Vladi RS predlagamo, da uredi vse potrebno, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti, brez izjem • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. Obrazložitev: 1. Republika Slovenije je nerazumljivo radodarna do katoliške cerkve in njenih institucij. Čeprav je ta cerkev neizmerno bogata, Slovenija financira oz. sofinancira razne projekte te cerkve, kot npr. kurate, katoliške gimnazije, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorij, vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi, miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji verjetno več kot 10 milijonov evrov, v letu 2008 pa je bilo teh sredstev kar približno 20 milijonov evrov. Gre za znesek, ki ga je cerkev dobila na kakršni koli pravni podlagi in za različne namene. 2. Republika Slovenija vsako leto izdatno podpre tudi obnovo in vzdrževanje katoliških sakralnih objektov, ki imajo status kulturnega spomenika državnega ali lokalnega pomena. Za te namene je država v letu 2008 namenila cerkvenim institucijam več kot 3 milijone evrov. Od tega so občine nakazale cerkvi okoli 1 milijon evrov, ostalo je šlo iz državnega proračuna. 3. Ministrstvo za okolje in prostor je cerkvenim institucijam nakazalo v letu 2008 okoli 900.000,00 evrov in sicer za popotresno obnovo sakralnih objektov za potresa v letu 1998 in 2004. V letih 2004-2008 pa je bilo cerkvi za omenjeno obnovo nakazano okoli 3 milijone. Veliko denarja, če vemo, da je dolg Mure d.d. v letu 2008 znašal dobre 3 milijone evrov. 4. Ministrstvo za kulturo je v letu 2008 odobrilo raznim cerkvenim institucijam za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturno varstvenih vsebin na kulturnih spomenikih okoli 470.000,00 evrov, za sofinanciranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih pa okoli 390.000,00, skupno torej slab 1 milijon. V letu 2009 pa je za iste namene odobreno okoli 800.000,00 evrov. V kolikor se bodo v letu 2008 in 2009 sprostila dodatna sredstva v te namene, lahko cerkvene institucije pričakujejo še dobre 3 milijone evrov. 5. Iz občinskih proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo oz. vzdrževanje, nekatere celo več 10.000,00 evrov letno. Tako je npr. Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu 2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742 ,00 evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli 40.000,00 evrov. 6. Republika Slovenija torej daje mnogo sredstev cerkvi. Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve? 7. V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za cerkev, tudi za Rodeta? 8. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje Vatikan Sloveniji. 9. Še huje je to, da npr. Vatikan: • ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji • prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok • ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo • ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno) • želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče • še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju). Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! 10. Postavi se vprašanje, ali je takšen transfer državnih sredstev v žep tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z moralno-etičnimi načeli. 11. Po 7. členu ustave je država ločena od verskih skupnosti. 12. Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti, torej tudi do katoliške cerkve, zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno, da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti, še posebej pa katoliška cerkev, svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Zato uporabljajo, direktno ali indirektno, tudi svoje nepremičnine, tako tudi sakralne spomenike. Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. 13. Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S financiranjem katoliške cerkve država v bistvu podpira tudi katoliško odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebe. Financiranje katoliške cerkve, tako torej tudi njenih sakralnih spomenikov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi katoliške cerkve. 14. Ustava v 2. členu vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje, torej več 1000 milijard upravlja samo en človek, to je papež. To je zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira ustava. 15. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje objekte. 16. V letu 2008 se je v Sloveniji nabralo preko nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč približno 150 milijonov evrov. V tej vsoti je po vsej verjetnosti zelo malo sredstev, ki jih je prispevala katoliška cerkev oz. njene institucije, saj velja oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Če ne bi bilo te oprostitve, bi se vsota teh sredstev močno povečala, saj je cerkev največji privatni nepremičninski lastnik v Sloveniji. V lasti ima deset tisoče hektarjev gozdov in kmetijskih zemljišč, več 1.000 objektov, vključno s sakralnimi objekti, ki jih je več kot 2000. Če bi bil ta nepremičninski cerkveni fond obdavčen, kot to velja za druge lastnike, bi bili državni prihodki iz tega naslova, po mnenju predlagatelja, večji za nekaj 10 milijonov evrov. Seveda bi morala biti davčna stopnja primerna neizmernemu bogastvu katoliške cerkve. 17. Ob koncu še nekaj dejstev o sami katoliški cerkvi, predvsem o njenem položaju in vplivu na svetu. 18. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji. 19. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998). 20. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma« priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države, in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji. Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno. 21. Po »Vatikanskem sporazumu« (11. člen) pristojni slovenski državni organi in organi lokalnih skupnosti sodelujejo s cerkveno oblastjo pri ohranjanju in vzdrževanju kulturnih spomenikov in drugih kulturnih dobrin in arhivov, ki so v cerkveni lasti. Po tem sporazumu Republika Slovenija nima nobenih obvez financiranja ohranjanja in vzdrževanja cerkvenih kulturnih dobrin. Zato lahko takoj ukine to financiranje. 22. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: »Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998) »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) »Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) 23. Na podlagi navedenega torej predlagamo Vladi RS, da čim prej pripravi vse potrebno, predvsem, da se pripravijo ustrezne spremembe zakonov, da se: • obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti • preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov ali drugih kulturnih dobrin, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. 24. Seveda bi bilo potrebno biti pri pripravi predpisov v smislu prejšnje točke dosleden, kar pomeni, da ni nobenih izjem. 25. Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost, torej da se spremembe iz 23. točke te pobude nanašajo na vse verske skupnosti in ne samo na katoliško cerkev. 26. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v roku, ki ga določajo predpisi. Lep pozdrav!

Komentarji