Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


nomotehnik
 
verso verso
Ogledov: 911
Predlog ustvarjen 25.09.2018
Z odzivom organa 27.11.2018
Zadnja sprememba 25.09.2018 06:34:51

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (1)  
Predpisi, ki jih prebiram so za moj pravniški okus napisani zelo neposrečeno in nomotehnično slabo.
Vsak stavek v kateremkoli členu slehernega predpisa ki prvi stavek nameni prepovedi določenega ravnanja, že naslednji stavek pa je mišljen kot izjema od te prepovedi. Slaba nomotehnična rešitev. Vidi se, da so predpisi pripravljeni brez nomotehnikov in posledično predpisi padajo na ustavnem sodišču. 
Vlada naj zaposli nomotehnike, pri pripravi slehernega predpisa, ki ga sprejma Vlada  RS ali Državni zbor RS.
Nomotehnik se bo pod vsakim predlogom predpisa podpisal in izjavil, da je predpis v skladu z nomotehniko in ustavo.

Ključne besede nomotehnik
Kategorija: Pravosodje


Zadnji komentarji:

1koala | 16.10.2018 | 08:11
Res je. Predpise nam pišejo taki, ki se ne spoznajo na vsebine in jih ne razumejo, nato taki, ki ne obvladajo logične skladnje predpisov, ali pa taki, ki ne znajo pisati. Ko so se v osnovni šoli učili o ločilih, so pouk najbrž prespali ali prešpricali. Zato pa imamo tako obupno zakonodajo. Ljudem se ne zaupa in se jim ne omogoči, da bi v zakonsko nepredvidenih situacijah presojali po zdravi kmečki pameti, kolikor je je še, zato poskušajo vse življenjske situacije predvideti vnaprej, v predpisih. Z našo kratkovidnostjo to seveda ni mogoče, zato se znajdemo kljub vsej prereguliranosti v situacijah, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Modno je bilo in je še vedno, govoriti o poenostavitvah postopkov in o premagovanju ali odstranjevanju birokratskih ovir, v praksi pa je narejenega malo ali nič. V resnici ni politične volje za spremembe, korenite spremembe. Če kaj, se v zakonodaji delajo kozmetični popravki na 3. decimalki, cele nam pa ne gredo skupaj. Zdaj se spet na veliko govori o digitalizaciji v javni upravi, za resen preboj pa ni ne kadrov in ne denarja. In še predpisi niso ustrezni. Če želimo, da bo informacijski sistem pregledno in po vnaprej določenih pravilih pravično in pri enakih vhodnih podatkih enako odločal o pravicah in obveznostih državljanov, morajo biti vse situacije predvidene in odgovori na vsako vprašanje da ali ne, črno ali belo. Sivo odpade. Mi pa imamo v predpisih pogosto zapisano, da je nekaj, o čemer se nista mogla dogovoriti zakonodajalec na eni strani in neka interesna skupina na drugi, če bo črno ali belo, da je sivo. Kompromisna rešitev, mislijo. Eni si domišljajo, da je svetlo sivo, skoraj belo, drugi, da je temno sivo, skoraj črno. Uradnik pa naj se v upravnem postopku odloča, če se more. Informacijski sistem se v takem položaju zagotovo ne bo mogel odločiti. Uradniki nato prepričujejo sebe in državljane, da se nič ne da, taki da so pač predpisi, namesto da bi dajali pobude za njihove spremembe, ko so neživljenjski. Morda so kdaj celo dajali pobude, a niso uspeli ali pa so jih dobili celo po prstih. Zdaj so pasivni, vdani v usodo, hodijo v službo in so postali birokrati. Predpisi prepogosto so neživljenjski, togi, preobsežni, nerazumljivi, podobne so posledično tudi odločbe, s katerimi država ureja pravice in obveznosti državljanov. Zakona z manj kot 300 členi skorajda ne znajo več napisati, kar pa ne čudi, ker so se rodovi jugoslovanskih in slovenskih pravnikov učili od Edvarda Kardelja, ki je napisal vse štiri povojne jugoslovanske ustave, zadnjo iz leta 1974 s preko 400 členi (ustava!) in nato še slavni Zakon o združenem delu s 778 členi, in ki sploh ni bil pravnik. Še pomnite, tovariši?
Ubogi mladi, če bodo morali v tako nespodbudnem okolju delati in živeti še desetletja. Zaupam v njihov razum in voljo, da prevzamejo vajeti v družbi, in si zgradijo boljši svet, tak, ki bo po njihovi meri.