31. 7. 2018
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
V zadnjih letih se pogosto srečujemo z zahtevami, predlogi in pobudami, tudi preko spletnega orodja predlagam.vladi.si, za prepoved oz. stroge omejitve dajanja v promet določenih izdelkov, s čimer naj bi rešili probleme, povezane z ravnanjem z odpadki in s smetenjem okolja.
Prepoved dajanja izdelkov na trg je z vidika varstva okolja eden zadnjih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Vsaka prepoved dajanja določenih proizvodov na trg ima za posledico preusmeritev potrošnikov na druge proizvode, ki so v trenutku prepovedi na voljo na trgu. Zato je pomembno, da se pred uveljavitvijo take prepovedi načrtujejo in izvedejo tudi drugi ukrepi, kot je npr. ozaveščanje potrošnikov. Prepoved naj bi temeljila na analizi celotnega življenjskega kroga, s katero se preučijo vplivi, ki jih imajo na okolje snovi in materiali, ki se uporabljajo za proizvodnjo izdelkov, za katere se načrtuje prepoved, in alternativnih proizvodov, ki so na trgu ali bi se na trgu lahko pojavili kot zamenjava za prepovedane izdelke. Pri tem je treba upoštevati vse faze posameznega proizvoda, od faze njegovega načrtovanja, proizvodnje, distribucije, potrošnje in uporabe, vključno z njegovo trajnostjo in možnostjo ponovne uporabe, do faze, ko ta proizvod postane odpadek, in možnostmi za njegovo recikliranje ali druge postopke predelave. Prepovedi, ki veljajo v eni sami državi, so manj učinkovite kot prepovedi, sprejete na nivoju EU, saj je dajanje izdelkov na trg urejeno na podlagi pravil o notranjem trgu in s tem povezanim prostim pretokom blaga, ter na podlagi pravil glede preprečevanja trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence. Menimo, da parcialna prepoved dajanja proizvodov na slovenski trg, zaradi majhnosti, geografske lege in dobrih prometnih povezav s sosednjimi državami, ne bi predstavljala učinkovitega ukrepa, zato se Slovenija vedno zavzema in podpira ukrepe, usklajene na nivoju EU. Evropska Komisija je januarja 2018 objavila prvo vseevropsko strategijo za plastiko, ki je hkrati tudi del prehoda na bolj krožno gospodarstvo. Strategija se osredotoča na varovanje okolja pred onesnaževanjem s plastiko ter hkrati spodbujanje rasti in inovacij, pri čemer bo izzive preoblikovala v pozitivne ukrepe za prihodnost Evrope. Preoblikovanje načina zasnove, proizvodnje, uporabe in reciklaže proizvodov v EU ima velik poslovni potencial in s prevzemom vodilnega položaja pri tem prehodu se bo ustvarilo nove priložnosti za naložbe in delovna mesta. Po novih načrtih bo do leta 2030 vso plastično embalažo na trgu EU mogoče reciklirati, potrošnja plastike za enkratno uporabo bo manjša, namerna uporaba mikroplastike pa bo omejena. Na podlagi te strategije je Evropska komisija konec maja sprejela predlog direktive o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na okolje. Predlog prinaša nova EU pravila za deset izdelkov za enkratno uporabo iz plastike, ki jih najpogosteje najdemo na evropskih plažah in morjih, ter za izgubljeno in odvrženo ribolovno orodje, kar skupaj predstavlja kar 70% vseh predmetov, ki so najpogosteje med odpadki v morju. Na plažah najpogosteje najdejo plastični odpadki oz. odpadki, ki vsebujejo plastiko:, ki izvirajo od posod za živila, lončkov za pijačo, vatiranih palčk, jedilnega pribora, krožnikov, mešalnih palčk, slamic, palčk za balone in balonov, zavitkov in ovojev, vsebnikov za pijače, njihovih pokrovčkov in zamaškov (plastenke za pijače), filtrov za tobačne izdelke, higienskih izdelkov(vlažilni robčki, higienski vložki), lahkih plastičnih nosilnih vrečk in ribolovnega orodja, zato se predlagani ukrepi nanašajo zlasti na tovrstne proizvode. Ukrepi, ki jih Komisija predlaga se nanašajo na zmanjšanje potrošnje, omejitev dajanja na trg (samo za proizvode za katere že obstajajo alternative), zasnovo in označevanje proizvodov, razširjeno odgovornost proizvajalcev, ločeno zbiranje odpadkov in ozaveščanje potrošnikov. Poleg tega se predlaga še 90% cilj za ločeno zbiranje plastenk do leta 2025. Ribolovno orodje je vključeno v predlog direktive kljub temu, da ne gre za plastiko za enkratno uporabo, vendar ta oprema vključuje veliko elementov iz take plastike. Več informacij je na voljo na spletni strani Evropske komisije. Kot rečeno, se Slovenija glede prepovedi dajanja na trg določenih proizvodov bolj kot za aktivnosti na nivoju posamezne države članice zavzema za prepovedi na nivoju celotne EU, zato vedno podpiramo tovrstne aktivnosti in ukrepe. Z namenom preprečevanja ali zmanjševanja kakršnega koli vpliva embalaže in odpadne embalaže na okolje ter za preprečevanje trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence pa je bila že leta 1994 sprejeta Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, ki določa pravila ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, vendar ne posega v drugo relevantno zakonodajo EU o embalaži kot je npr. Uredba (ES) 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili. Izbira embalažnega materiala ter oblika in velikost embalaže igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti in neoporečnosti živil ter pri določanju pogojev, pod katerimi je treba določeno živilo hraniti, da ohrani svoje lastnosti in je neoporečno do konca roka uporabe, ki je naveden na embalaži. Na podlagi Direktive 94/62/ES je bil že leta 2000 sprejet Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki ga je leta 2006 nadomestila Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki določa pravila ravnanja v proizvodnji embalaže, pri dajanju embalaže v promet in pri uporabi embalaže, ter pravila ravnanja in druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže. Sprejeti so ukrepi za ločeno zbiranje vse odpadne embalaže, ukrepi za obvezno izločanje odpadne embalaže iz mešanih komunalnih odpadkov v postopku njihove mehansko biološke obdelave, ukrepi za prepoved odlaganja ločeno zbrane odpadne embalaže na odlagališčih odpadkov ter ukrepi za prepoved odmetavanja odpadkov v okolje. Po uradnih podatkih je leta 2015 v Sloveniji nastalo 45.090 t odpadne plastične embalaže. Predelanih je bilo 79 % teh odpadkov, od tega 63 % recikliranih. V skladu z Direktivo 94/62/ES je embalaža lahko dana v promet le, če izpolnjuje vse predpisane bistvene zahteve, ki urejajo sestavo embalaže in možnosti njene ponovne uporabe in predelave (vključno z recikliranjem), da se čim bolj zmanjša vpliv embalaže in odpadne embalaže na okolje in ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence. Nova embalaža se lahko da v promet le, če je njen proizvajalec sprejel vse potrebne ukrepe za zmanjšanje vpliva te embalaže na okolje, ne da bi bile pri tem ogrožene osnovne funkcije embalaže. V Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo so določene bistvene okoljske zahteve glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, kot jih določa Direktiva 94/62/ES, ter seznam harmoniziranih EU standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o okoljski skladnosti embalaže z vsemi predpisanimi bistvenimi zahtevami. V kolikor embalaža izpolnjuje predpisane bistvene zahteve za embalažo, je ni mogoče prepovedati ali omejevati njene uporabe. 18. člen Direktive 94/62/ES namreč določa, da države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja v promet embalaže, ki izpolnjuje določbe te direktive. Zato je treba pri odločanju o nacionalnih ukrepih, ki bi se odražali v prepovedi določenih proizvodov na ozemlju države članice, posebno pozornost nameniti prav tej določbi. Prepoved embalaže za živila (npr. plastenke) bi se nanašala na izdelke, ki jih Direktiva 94/62/ES izrecno dovoljuje, zato bi bila taka prepoved v nasprotju z 18. členom te direktive. V kolikor se država za to vseeno odloči, mora uporabiti postopek iz 114. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije. Pri tem pa mora upoštevati tudi 16. člen Direktive 94/62/ES, ki določa, da morajo države Evropski komisiji sporočiti ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti v okviru te direktive, podrobnosti v zvezi s postopkom obveščanja pa ureja Direktiva 2015/1535/EU o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe. Država lahko spodbuja proizvajalce k uporabi okoljsko bolj sprejemljivih embalažnih materialov z uvedbo ustreznih ekonomskih instrumentov. Tak ekonomski instrument predstavlja okoljska dajatev, ki jo embalerji in pridobitelji embaliranega blaga ter proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže (embalaža, ki se napolni na prodajnem mestu) plačujejo ob dajanju te embalaže v promet. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže na kilogram embalaže. Enota obremenitve za embalažo iz biološko razgradljivih materialov je desetkrat nižja od enote obremenitve za embalažo iz materialov, ki niso biološko razgradljivi, in tritisočkrat nižja od enote obremenitve za embalažo iz PVC. Velja pa na tem mestu tudi omeniti, da v primeru embalaže ponudba sledi povpraševanju. Okoljsko ozaveščeni potrošniki predstavljamo pomembne deležnike tako pri izbiri embalaže kot pri ravnanju z odpadno embalažo. Proizvajalci se namreč zelo hitro prilagodijo zahtevam potrošnikov in ponujajo take izdelke in v taki embalaži, kot jih potrošniki najraje izbiramo. Poleg tega ukrepi, s katerimi se omeji (ali prepove) prodaja določenih izdelkov, ne vplivajo na odločitev posameznika za ločeno zbiranje odpadkov in posledično na povečanje deleža njihovega recikliranja in predelave. Zato menimo, da samo z uvedbo restriktivnih ukrepov na področju potrošnje, brez sodelovanja okoljsko ozaveščenih potrošnikov, ki zlasti samoiniciativno ravnajo na trajnosten in okolju prijazen način, ni mogoče doseči cilja preprečevanja ali zmanjševanja škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na okolje. Zato ob naslednjem nakupu npr. zavrnimo plastično nosilno vrečko, ki je ne potrebujemo, čeprav nam jo trgovec ponudi brezplačno. Platneno nakupovalno vrečko ali nakupovalno košaro si lahko omislimo tudi brez prepovedi prodaje plastičnih nosilnih vrečk. Za že predpakirano sadje in zelenjavo ne potrebujemo ločevalne vrečke, čeprav je (brezplačno) na voljo. Med enakovrednimi izdelki uporabimo tistega, ki je pakiran v reciklabilno embalažo. Predvsem pa izdelke, ki jih več ne potrebujemo in niso primerni za ponovno uporabo, odvrzimo v ustrezen zabojnik za odpadke ali odnesimo v zbirni center. Tako bomo sami prispevali k manj odpadkom v okolju. Zavedajmo se, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji prispeva svoj delež k varovanju okolja. Če namreč vsak posameznik naredi majhno dejanje, skupaj za varovanje okolja naredimo veliko. Ni nujno, da nas k temu silijo zakonsko določena pravila in prepovedi.
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Preprečevanje nevarnosti onesnaženja podzemnih voda z nitrati iz kmetijstva zaradi gnojenja z dušikom iz živinskih gnojil je na nivoju EU urejeno z Direktivo Sveta 91/676/EEC o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov t.i. nitratno direktivo. Določbe nitratne direktive so v slovenski pravni red prenesene z Uredbo o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/09, 5/13, 22/15 in 12/17). Zaradi varstva voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov je celotno območje Republike Slovenije že od leta 2001 opredeljeno kot ranljivo območje. S tem je bila sprejeta odločitev, da se bodo ukrepi za varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov izvajali na vseh kmetijskih zemljiščih v Sloveniji. Z nitratno uredbo so tako določene mejne vrednosti vnosa dušika v tla ali na tla ter ukrepi za zmanjšanje in preprečevanje onesnaževanja voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov. Gre za obveznosti, ki jih morajo dosledno spoštovati in izvajati vsa kmetijska gospodarstva, ki izvajajo gnojenje oziroma kmetijska gospodarstva, kjer pri izvajanju njihove dejavnosti nastajajo živinska gnojila, kompost ali digestat, četudi slednja ne vsebujeta živinskih gnojil. Pri prizadevanjih, da ne prihaja do onesnaževanja okolja in da se ohrani in izboljša biotska raznovrstnost, ima ključno vlogo skupna kmetijska politika (SKP) v povezavi z ustreznimi okoljskimi politikami. K zmanjševanju potencialnega onesnaževanja okolja iz kmetijskih virov pa prispevajo tudi finančne podpore MKGP, s katerimi v okviru ukrepa kmetijsko okoljskih plačil že od leta 2000 dalje, to je še pred vstopom Slovenije v EU, spodbuja izvajanje kmetijskih praks, ki prispevajo k varovanju okolja. Izvajanje tega ukrepa se je nadaljevalo tudi po vstopu Slovenije v EU, in sicer v okviru Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2004–2006 in 2007–2013. V obdobju 2014–2020 so se kmetijsko okoljskim vsebinam pridružile še podnebne in se združile v ukrep KOPOP. Ta ukrep podpira kmetijstvo v njegovi okoljski funkciji in je namenjen ohranjanju in spodbujanju nadstandardnih sonaravnih kmetijskih praks, ki so usmerjene v ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine, ustrezno gospodarjenje z vodami in upravljanje s tlemi ter blaženje in prilagajanje kmetovanja podnebnim spremembam. Plačila spodbujajo izvajanje kmetijskih praks, ki presegajo obvezne standarde, to je običajno kmetijsko prakso. To niso dohodkovna plačila, ampak plačila za kritje dodatnih stroškov in izgube prihodka zaradi izvajanja nadstandardnih zahtev ukrepa KOPOP. S temi plačili se kmetu plačata delo in trud, ko kot skrbnik okolja s svojimi aktivnostmi poleg pridelave hrane, ohranja naravo, varuje vode in tla, vzdržuje krajino, zagotavlja pa tudi izvajanje družbeno pomembnih storitev in neblagovnih javnih dobrin. Ukrep KOPOP sestoji iz 19 operacij z obveznimi in izbirnimi zahtevami, ki vključujejo nadstandardne sonaravne kmetijske prakse v poljedelstvu in zelenjadarstvu, hmeljarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, za gospodarjenje s trajnim travinjem in naravovarstveno pomembnimi travišči, za upravljanje z vodami in tlemi ter za ohranjanje krajine in genskih virov. Eden od pogojev za vstop v ukrep KOPOP je izdelana analiza tal in gnojilni načrt, v katerem so ovrednotena uporabljena hranila iz mineralnih in živinskih gnojil, kar prispeva k nadzorovani in strokovno utemeljeni rabi gnojil, ki se posledično odraža tudi v njihovi zmanjšani porabi. Ukrep KOPOP pa podpira tudi alternativne metode varstva rastlin (npr. mehansko zatiranje plevelov, uporaba feromonskih vab in dispenzorjev ipd.), ki prav tako prispevajo k manjši porabi ali celo neuporabi FFS. V okviru ukrepa KOPOP je varovanju voda neposredno namenjena operacija Vodni viri. Namen te operacije je ohranjanje ali izboljšanje kakovosti vodnih virov in ohranjanje ter izboljšanje lastnosti in rodovitnosti tal. Izvaja se na prispevnih območjih vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemne vode iz Načrta upravljanja voda. Posredno pa na ohranjanje vodnih virov pozitivno vplivajo tudi druge operacije ukrepa KOPOP (nadzorovana in omejena uporaba gnojil in sredstev za varstvo rastlin v poljedelstvu in zelenjadarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu ipd.). Da bi se ukrep KOPOP izvajal čim bolj učinkovito in v skladu z zastavljenimi cilji, morajo kmeti pred vstopom v ukrep KOPOP opraviti tudi program predhodnega usposabljanja s področja kmetijsko okoljskih in kmetijsko podnebnih vsebin, kjer se seznanijo z namenom ukrepa KOPOP, pridobijo pa tudi informacije, ki so pomembne za izvajanje tega ukrepa. Znanje, ki ga pridobijo na predhodnem usposabljanju, pa nadgradijo v okviru vsakoletnega rednega usposabljanja s področja izpolnjevanja zahtev pri izvajanju ukrepa KOPOP in kmetovanja v povezavi z ohranjanjem narave, varstvom voda in tal ter podnebnimi spremembami. K varovanju okolja pa prispeva tudi ukrep Ekološko kmetovanje (EK), ki pridobiva vse večji pomen v slovenskem kmetijskem prostoru, saj število KMG, vključenih v kontrolo z leti narašča (število KMG, vključenih v kontrolo: 1998 – 41, 2006 – 1.876, 2013 – 3.049 in 2015 – 3.417). S plačili za ukrep EK, ki ne pomeni le prepovedi uporabe kemično sintetiziranih FFS in mineralnih gnojil, MKGP spodbuja KMG k izvajanju naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh. K ozaveščanju kmetov o pomenu ohranjanja okolja prispevajo tudi aktivnosti Mreže za podeželje v okviru PRP 2014–2020 in razna informativna gradiva MKGP za kmete in širšo javnost. K odgovornejšemu kmetovanju prispevajo tudi pravila o navzkrižni skladnosti. To so predpisane zahteve ravnanja in standardi za ohranjanje dobrega kmetijskega in okoljskega stanja zemljišč. Predstavljajo minimalne zahteve s področij okolja, podnebnih sprememb, dobrega kmetijskega stanja zemljišč, javnega zdravja, zdravja živali in rastlin ter dobrobiti živali, ki jih morajo izpolnjevati vsi nosilci KMG, ki vlagajo vloge in zahtevke za ukrepe kmetijske politike, torej 57.000 KMG, ki uveljavljajo neposredna plačila in/ali nekatere ukrepe iz programa razvoja podeželja (KOPOP, ekološko kmetovanje, OMD plačila, dobrobit živali) in/ali plačila za prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov iz programa v vinskem sektorju. MKGP in Ministrstvo za okolje in prostor tvorno sodelujeta in usklajujeta mnenja in predloge pri pripravi dokumentov, ki zadevajo kmetijstvo in z njim povezano okoljsko problematiko. Tako je kmetijstvo vključeno tudi v t.i. okoljske ukrepe, s katerimi si država prizadeva ohranjati naravo in okolje. Prej omenjeni ukrep KOPOP je tudi eden od instrumentov za usmerjanje kmetijske dejavnosti v trajnostne oblike kmetovanja in je kot t.i. okoljski ukrep – ukrep prilagojene kmetijske prakse vključen v Program upravljanja območij Natura 2000 (2015–2020), ki je namenjen doseganju varstvenih ciljev teh območij. Na področju varovanja voda sta pomembna dokumenta Načrta upravljanja voda na vodnem območju Donave in Jadranskega morja, katerih glavni namen je opredelitev ciljev doseganja dobrega stanja površinskih in podzemnih voda, preprečevanje nadaljnjega slabšanja stanja vodnih ekosistemov, spodbujanje trajnostne rabe vode ter zagotavljanje večjega varstva in izboljševanje vodnega okolja. Ti cilji se uresničujejo prek Programa ukrepov upravljanja voda, v katerega je vključeno tudi kmetijstvo. Ta program določa temeljne ukrepe, ki se nanašajo na upravljanje voda (t.i. temeljni ukrepi »a«) in ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju izvajanja temeljnih ukrepov (t.i. temeljni ukrepi »b«) ter dopolnilne ukrepe za izboljšanje stanja vodnih teles, za katera je ocenjeno, da do konca leta 2021 ne bodo dosegla zanje predpisanih ciljev iz načrtov. Med dopolnilne ukrepe sodijo tudi ukrepi za zmanjšanje razpršenega onesnaževanja voda s hranili v kmetijstvu, kamor se uvrščata tudi ukrepa KOPOP in EK. Opisano zmanjšanje porabe mineralnih gnojil v Sloveniji je posledica veliko bolj skrbne, racionalne in strokovno utemeljene uporabe mineralnih gnojil v kmetijstvu, k čemur so prispevali številni ukrepi kmetijske politike (kot je npr. ukrep KOPOP, v okviru katerega se z mineralnimi gnojili gnoji v skladu z gnojilnim načrtom, izdelanim na podlagi veljavne analize tal, ob upoštevanju založenosti tal z gnojili in potrebami rastlin po hranilih) in navsezadnje tudi cena teh gnojil. Kmetijska inšpekcija redno opravlja tudi preglede na področju mineralnih gnojil na podlagi veljavne zakonodaje. Poročila o teh pregledih so dostopna na spletni strani Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Seveda pa kmetijstvo ni edini »onesnaževalec« podzemnih in nadzemnih voda z nitrati. Poleg kmetijstva imajo pomembno vlogo tudi »nekmetijski dejavniki«, med katerimi je v prvi vrsti treba omeniti neurejeno komunalno infrastrukturo, ki predvsem na območjih, kjer je v podzemnih vodah preveč nitratov, še ni povsem urejena v skladu z zahtevami EU.