16. 4. 2018
Odziv Ministrstva za zdravje
Področje ugotavljanja sposobnosti za vožnjo motornih vozil ureja Zakon o voznikih, bolj podrobno pa Pravilnik o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil (v nadaljnjem besedilu: pravilnik).
Varnost v prometu je za vsakega od nas, za naše svojce in najbližje, neposredno odvisna od zmožnosti za varno vožnjo udeleženca v cestnem prometu. Vožnja vozila je namreč zelo kompleksna dejavnost, verjetno ena najbolj kompleksnih, ki se je večina od nas vsakodnevno udeležuje. Razmere na cesti se lahko vsak trenutek spremenijo, zato od vsakega voznika ves čas vožnje zahtevajo zbranost, dobro pozornost, celovito oceno stanja ter hitre in premišljene reakcije. Sposobnost za vožnjo je torej odvisna od kopice dejavnikov, ki lahko pri vozniku prehodno ali za stalno spremenijo zmožnost za vožnjo.
Vid je za varnost vseh udeležencev v cestnem prometu najpomembnejše čutilo, saj voznik veliko večino vseh informacij, na podlagi katerih se v trenutni situaciji v prometu odloča, dobi ravno preko vida. Dober vid (nekorigiran ali korigiran) je zato ena najpomembnejših zahtev pri ugotavljanju sposobnosti za vožnjo posameznika. Pomembno za varno vožnjo pa je seveda tudi celovito zdravstveno stanje posameznika, saj ima voznik lahko tudi eno ali celo več bolezni naenkrat, ki vsaka zase ali v kombinaciji, pomenijo večji ali manjši vpliv na njegovo zmožnost za vožnjo. Zato mora biti ugotavljanje zmožnosti posameznika za vožnjo vedno celovito. Določen specialist lahko namreč presodi zmožnost za vožnjo voznika le glede patologije, ki jo on sledi, ne more pa podati celovite ocene, da je določena oseba telesno in duševno zmožna za vožnjo motornega vozila.
Specialist medicine dela, prometa in športa je zato tisti, ki na podlagi vseh izvidov vseh specialistov, ki osebo zdravijo, presodi ali je oseba zmožna za varno vožnjo. Glede na zgoraj omenjeno je torej pomembno, da mora vsako spremembo dravstvenega stanja voznika, ki bi kakorkoli vplivala na varno vožnjo glede nadaljnje zmožnosti za vožnjo, vedno oceniti specialist medicine dela, prometa in športa.
Osebo, pri kateri se tekom življenja pojavi dvom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo, na to opozori tako specialist, ki jo zdravi kot tudi izbrani osebni zdravnik, o čemer natančno piše 86. člen Zakona o voznikih. To pomeni, da je na osebo, ki zboli tekom življenja, pozoren tudi zdravstveni sistem. Hkrati pa bi moral vsakdo, ki je voznik in se pri njem razvije bolezen, ki bi lahko vplivala na varno vožnjo, tudi sam razmisliti, ali je še sposoben za vožnjo, se o tem posvetovati s svojim izbranim osebnim zdravnikom in morda opraviti presojo pri specialistu medicine dela prometa in športa.
Želeli pa bi poudariti, da pravilnik za osebe, ki imajo dioptrijo do +/-2 in nimajo drugih težav z vidom in seveda tudi ne drugih zdravstvenih težav, ponovne ocene zmožnosti za vožnjo zaradi vida že nekaj let ne predpisuje več. Tem osebam se izda zdravniško spričevalo brez omejitve veljavnosti, zato pri njih zdravstveni pregledi za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v prihodnje niso več potrebni. Seveda pa morajo same poskrbeti za redne kontrole vida pri oftalmologu in za redno uporabo predpisanih pripomočkov za vid. To pomeni, da nižje dioptrije niso več razlog za omejevanje veljavnosti zdravniškega spričevala in s tem vozniškega dovoljenja.
Voznike z dioptrijo večjo kot +/-2 in manjšo kot +/-5, ki nimajo drugih težav z vidom pa za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pregleda le specialist medicine dela, prometa in športa največ vsakih pet let oziroma v primeru stabilne refrakcijske motnje, vsakih deset let. Specialist medicine dela, prometa in športa se sicer lahko odloči tudi za pogostejšo oceno zmožnosti za vožnjo, vendar mora v tem primeru svojo odločitev pisno utemeljiti v medicinski dokumentaciji.
Pri dioptrijah večjih od +/-5 ali pri drugih težavah z vidom pa mora zmožnosti za vožnjo ugotoviti zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa na podlagi usmerjenega izvida oftalmologa, ki tudi določi rok naslednjega zdravstvenega pregleda. Najdaljše časovno obdobje, za katerega se zaradi takšnih motenj lahko izda zdravniško spričevalo je pet let. Seveda pa za odločanje v primeru drugih težav s strani vida (torej, če ne gre le za refrakcijske motnje) veljajo drugačna merila.
Hkrati bi omenili tudi, da se v skladu s pravilnikom pri voznikih iz prve skupine (torej amaterskih voznikih), ki jim je bilo na podlagi zdravniškega spričevala ugotovljeno, da zdravstveno stanje le v eni točki ni v skladu z Merili za ugotavljanje telesne in duševne zmožnosti za kandidate za voznike in voznike iz priloge pravilnika, opravi zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti predvsem v delu, ki se nanaša na oceno zdravstvenega stanja iz te točke. Ta pregled je tudi ovrednoten nižje kot zdravstveni pregled kandidata za voznika, kar pomeni, da je za voznika cenejši. To bi torej veljalo za vse voznike, ki so sicer slabovidni, nimajo pa drugih ali hujših težav z vidom ali drugih zdravstvenih težav, ki bi lahko pomenile tveganje za varno udeležbo v prometu.