Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Razlaščanje ljudi, bi bilo možno samo ob res nujnih primerih!
 
Maj
Ogledov: 1165
Predlog poslan 18.01.2018
Z odzivom organa 12.03.2018
Zadnja sprememba 17.01.2018 22:55:12

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (13)   Popravki predloga  
moderator UKOM
Odziv objavljen: 12.03.2018

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

1. Ustava določa, da je razlastitev možna samo takrat, kadar je potrebna za dosego javne koristi. Kaj predstavlja javno korist, določajo zakoni. Zakon o urejanju prostora omogoča razlastitve v glavnem samo za namen gradnje in prevzema objektov gospodarske in družbene javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra in v ničemer ne daje podlage za razlaščanje v zasebne namene. Iz navedb pobudnika in komentarjev na forumu je razbrati, da je v tem primeru prišlo do razlastitve na podlagi zakonodaje, ki ureja ceste (razlastitveni nameni namreč niso nujno določeni samo z Zakonom o urejanju prostora, ampak tudi z drugimi predpisi). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B) namreč v 19. členu določa, da se lahko razlašča tudi zasebne nepremičnine, po katerih poteka obstoječa javna cesta, če po njej ob vložitvi zahteve za razlastitev poteka cestni promet. Tudi ta razlastitveni namen ni namenjen udejanjanju zasebnega interesa, temveč ureditvi lastniških razmerij na cestah, ki so bile v preteklosti zgrajene na zasebnih zemljiščih oziroma njihovemu prevzemu v javno last.

2. Navedena določba zakona je materialna podlaga za odločanje v razlastitvenih postopkih in jo je razlastitveni organ dolžen upoštevati pri vodenju in odločanju v razlastitvenem postopku. Kot taka je tudi predmet preverjanja v drugostopenjskih in sodnih postopkih. Ne gre torej za nekakšno programsko ali pa zgolj deklaratorno normo, temveč obvezen pogoj pri odločanju o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice. Razlastitveni organ se mora zato v obrazložitvi odločbe opredeliti tudi do teh pogojev.

3. V skladu z 99. členom Zakona o urejanju prostora ima razlastitveni zavezanec (razlaščenec) možnost podati zahtevo, da se zaradi izgube gospodarskega pomena preostale nepremičnine (torej tistega dela, ki ni potreben za razlastitev) razlasti celotno nepremičnino. O tej zahtevi mora razlastitveni organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi. Poudariti pa je treba, da je pri tem, kolikšen del zemljišča bo zahteval za razlastitev, razlastitveni upravičenec (v tem primeru občina) vezan na to, da lahko predlaga samo toliko, kot je nujno potrebno za dosego razlastitvenega namena in za kolikor je tudi možno izkazati javno korist. Občina tako ne more predlagati, da se odvzame več kot pa na primer obsega cestno telo ceste, ki jo želi prevzeti v javno last, ali pa kot po prostorskem aktu obsega gradnja objekta, za namen katere se razlašča. Občina torej dejansko nima ne podlage, ne potrebe, da odvzame več, po drugi strani pa je to tudi skladno s tem, da je razlastitev najtežji poseg v lastninsko pravico in jo je zato vedno treba izvesti samo v minimalnem obsegu. Ker pa zakon prepoznava možnost, da lahko tudi ob odvzemu najmanjšega potrebnega dela nepremičnine pride do izvotlitve gospodarskega pomena njenega preostalega dela, daje razlastitvenemu zavezancu možnost, da v razlastitvenem postopku zahteva, da se odvzame celotna nepremičnina, ne samo en del, kot sprva predlaga razlastitveni upravičenec (v tem primeru občina).

4. Cenitev nepremičnin ni pristojnost občine, temveč izvajalcev cenitev, ki so strokovnjaki in so pri svojem delu samostojni. Ker je pred uvedbo razlastitvenega postopka treba najprej oblikovati ponudbo za sporazumno pridobitev nepremičnin, je seveda razumljivo, da razlastitveni upravičenec najame izvajalca cenitev, ki ji pomaga pri oblikovanju ponudbe, vendar pa pravila postopka vsakomur omogočajo, da pridobi in predloži svojo cenitev. Ker je ravno odškodnina praviloma največji kamen spotike pri razlastitvah, zakon določa, da se odškodnina določi v posebnem postopku, ki sledi samemu razlastitvenemu postopku, in če tudi v tem postopku ne pride do sporazuma, stranki napotuje na sodišče. Država pa bo v prihodnje zaradi zagotavljanja metodološko enotnega izvajanja cenitev in zagotavljana enake ravni pravic vseh udeležencev teh postopkov predpisala metodologijo ocenjevanja odškodnin v razlastitvenih postopkih.

5. in 6. Zakon o urejanju prostora v 105. členu določa, da odškodnino in vse stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec, torej v tem primeru občina. Res pa je, da skladno z Zakonom o upravnem postopku, ki se uporablja tudi za razlastitveni postopek, pred izdajo odločbe vsaka stranka nosi svoje stroške, ti pa se nato povrnejo naknadno.