Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Prepoved nerazgradljivih vrečk za sadje in zelenjavo
 
MilenaM
Ogledov: 6526
Predlog ustvarjen 20.11.2017
Z odzivom organa 19.03.2018
Zadnja sprememba 16.11.2017 10:17:49

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (36)   Popravki predloga  
moderator UKOM
Odziv objavljen: 19.03.2018

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

1. Prepoved prodaje svežih živil v embalaži iz nerazgradljivih materialov, in obvezna uporaba embalaže iz biološko razgradljivih materialov

V zadnjem času se pogosto srečujemo z zahtevami, predlogi in pobudami za prepoved dajanja v promet določenih izdelkov, s čimer naj bi rešili probleme, povezane z ravnanjem z odpadki in s smetenjem okolja. Prepovedi, ki veljajo v eni sami državi, so manj učinkovite kot prepovedi, sprejete na nivoju EU, saj je dajanje izdelkov na trg urejeno na podlagi pravil o notranjem trgu in s tem povezanim prostim pretokom blaga, ter na podlagi pravil glede preprečevanja trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence. Predlagana prepoved posega na področje embalaže, ki je harmonizirano v EU.

Z namenom preprečevanja ali zmanjševanja kakršnega koli vpliva embalaže in odpadne embalaže na okolje ter za preprečevanje trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence je bila sprejeta Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, ki določa pravila ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, vendar ne posega v drugo relevantno zakonodajo EU o embalaži kot je npr. Uredba (ES) 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili. Izbira embalažnega materiala ter oblika in velikost embalaže igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti in neoporečnosti živil ter pri določanju pogojev, pod katerimi je treba določeno živilo hraniti, da ohrani svoje lastnosti in je neoporečno do konca roka uporabe, ki je naveden na embalaži.

Na podlagi Direktive 94/62/ES je bil že leta 2000 sprejet Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 104/00, 12/02, 41/04 – ZVO-1 in 84/06), ne velja od 23. 08. 2006), ki ga je leta 2006 nadomestila Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo; Ur.l. RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11, 68/11 – popr., 18/14, 57/15, 103/15, 2/16 – popr. in 35/17), ki določa pravila ravnanja v proizvodnji embalaže, pri dajanju embalaže v promet in pri uporabi embalaže, ter pravila ravnanja in druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže.

Prepoved dajanja izdelkov na trg je z vidika varstva okolja eden zadnjih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Vsaka prepoved dajanja določenih proizvodov na trg ima za posledico preusmeritev potrošnikov na druge proizvode, ki so v trenutku prepovedi na voljo na trgu. Zato je pomembno, da se pred uveljavitvijo take prepovedi načrtujejo in izvedejo tudi drugi ukrepi, kot je npr. ozaveščanje potrošnikov. Prepoved naj bi temeljila na analizi celotnega življenjskega kroga, s katero se preučijo vplivi, ki jih imajo na okolje snovi in materiali, ki se uporabljajo za proizvodnjo izdelkov, za katere se načrtuje prepoved, in alternativnih proizvodov, ki so na trgu ali bi se na trgu lahko pojavili kot zamenjava za prepovedane izdelke. Pri tem je treba upoštevati vse faze posameznega proizvoda, od faze njegovega načrtovanja, proizvodnje, distribucije, potrošnje in uporabe, vključno z njegovo trajnostjo in možnostjo ponovne uporabe, do faze, ko ta proizvod postane odpadek, in možnostmi za njegovo recikliranje ali druge postopke predelave.

V skladu z Direktivo 94/62/ES je embalaža lahko dana v promet le, če izpolnjuje vse predpisane bistvene zahteve, ki urejajo sestavo embalaže in možnosti njene ponovne uporabe in predelave (vključno z recikliranjem), da se čim bolj zmanjša vpliv embalaže in odpadne embalaže na okolje in ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence. Nova embalaža se lahko da v promet le, če je njen proizvajalec sprejel vse potrebne ukrepe za zmanjšanje vpliva te embalaže na okolje, ne da bi bile pri tem ogrožene osnovne funkcije embalaže.

V Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo so določene bistvene okoljske zahteve glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, kot jih določa Direktiva 94/62/ES, ter seznam harmoniziranih EU standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o okoljski skladnosti embalaže z vsemi predpisanimi bistvenimi zahtevami. V kolikor embalaža iz razgradljivih in embalaža iz nerazgradljivih embalažnih materialov izpolnjujeta predpisane bistvene zahteve za embalažo, ni mogoče dati prvi prednosti pred drugo, oz. druge ni mogoče prepovedati ali omejevati njene uporabe. 18. člen Direktive 94/62/ES namreč določa, da države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja v promet embalaže, ki izpolnjuje določbe te direktive. Zato je treba pri odločanju o nacionalnih ukrepih, ki bi se odražali v prepovedi določenih proizvodov na ozemlju države članice, posebno pozornost nameniti prav tej določbi. Prepoved embalaže za živila, ki je izdelana iz nerazgradljivih materialov, bi se nanašala na izdelke, ki jih Direktiva 94/62/ES izrecno dovoljuje, zato bi bila taka prepoved v nasprotju z 18. členom te direktive. V kolikor se država za to vseeno odloči, mora uporabiti postopek iz 114. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije. Pri tem pa mora upoštevati tudi 16. člen Direktive 94/62/ES, ki določa, da morajo države Evropski komisiji sporočiti ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti v okviru te direktive, podrobnosti v zvezi s postopkom obveščanja pa ureja Direktiva 2015/1535/EU o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe.

V zadnjem času je zaznati tudi želje po zamenjavi običajne plastike z bioplastiko, čeprav številne raziskave kažejo, da zgolj zamenjava običajne (nerazgradljive) plastike z (razgradljivo) bioplastiko ne bo rešila večjih okoljskih problemov, kot so smetenje morja in voda na splošno ter netrajnostna poraba virov. Tako ocenjuje tudi Deutsche Umwelthilfe, ena od vodilnih nemških nevladnih organizacij na področju varstva okolja. V nedavno objavljenem dokumentu »Bioplastics. Myths and facts«  navaja, da se v naravnem okolju mnogi tako imenovani "biorazgradljivi" plastični materiali ne razgrajujejo bistveno hitreje od običajnih plastičnih mas. Biorazgradljivi plastični materiali se ne razgradijo v celoti niti med postopki nadzorovanega kompostiranja v velikih kompostarnah. Osnovni surovini za proizvodnjo plastike sta nafta in zemeljski plin, ki ju sicer lahko nadomestimo z obnovljivimi viri, kot so škrob, sladkor in celuloza, vendar pa je največkrat spregledano dejstvo, da se tudi pri pretežno konvencionalni pridelavi in obdelavi pridelkov, iz katerih se pridobivajo škrob, sladkor in celuloza, uporabljajo velike količine fosilnih goriv. Bioplastika ima običajno večji negativni učinek na okolje v primerjavi s konvencionalno proizvedeno plastiko, vsaj kar zadeva rabo kmetijskih zemljišč, evtrofikacijo, zakisanje tal in vode ter izgubo biotske raznovrstnosti. Ocene življenjskega kroga kažejo, da biološka ali biološko razgradljiva plastika nima splošne okoljske prednosti pred običajno plastiko.

Lastnosti, ki jih mora imeti embalažni material, da bi štel kot biorazgradljiv - primeren za kompostiranje v kompostarnah ali za anaerobno razgradnjo v bioplinarnah, so določene s harmoniziranim evropskim standardom EN 13432. Embalažni materiali, proizvedeni v skladu s tem standardom, niso nujno ustrezni tudi za hišno kompostiranje. Evropska komisija je zato že zaprosila Evropski odbor za standardizacijo, naj razvije ločen standard za embalažo, primerno za hišno kompostiranje (16. uvodna izjava k Direktivi 2015/720/EU). Proizvajalci namreč določeno plastično embalažo, še zlasti plastične nosilne vrečke, označujejo kot „okso-biorazgradljivo“ ali „okso-razgradljivo“. V taki embalaži so običajni plastiki dodani posebni aditivi, zaradi katerih plastika sčasoma razpade na majhne delce, ki pa ostanejo nerazgrajeni v okolju. Označevanje tovrstne embalaže za „biološko razgradljivo“ je torej za potrošnike zavajajoče, saj ne rešuje vprašanja smetenja okolja, temveč se lahko onesnaževanje celo poveča (18. uvodna izjava k Direktivi 2015/720/EU). Ker potrošniki plastične nosilne vrečke pogosto uporabijo kot vrečke za smeti, Komisija pripravlja tudi izvedbeni akt, s katerim bo določila specifikacije za etikete ali oznake za biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke, tako da bo po vsej EU zagotovljeno prepoznavanje takih vrečk in da bodo potrošnikom na voljo točne informacije o lastnostih, ki omogočajo njihovo kompostiranje (17. uvodna izjava in 1. člen Direktive 2015/720/EU).

Država lahko spodbuja proizvajalce k uporabi razgradljivih embalažnih materialov z uvedbo ustreznih ekonomskih instrumentov. Tak ekonomski instrument predstavlja okoljska dajatev (Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže; Ur.l. RS, št. 32/06, 65/06, 78/08, 19/10 in 68/17), ki jo embalerji in pridobitelji embaliranega blaga ter proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže (embalaža, ki se napolni na prodajnem mestu) plačujejo ob dajanju te embalaže v promet. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže na kilogram embalaže. Enota obremenitve za servisno embalažo iz biološko razgradljivih materialov (V skladu s standardi SIST EN 13432, ASTM 6954-04 ali ASTM 6400-04) je desetkrat nižja od enote obremenitve za servisno embalažo iz materialov, ki niso biološko razgradljivi, in tritisočkrat nižja od enote obremenitve za servisno embalažo iz PVC.

Na podlagi navedenega zaključujemo, da so ukrepi za spodbujanje proizvajalcev za uporabo biološko razgradljivih embalažnih materialov že sprejeti, predloga za prepoved prodaje svežih živil v embalaži iz nerazgradljivih materialov pa ni mogoče implementirati. Velja pa na tem mestu omeniti, da tudi v primeru embalaže ponudba sledi povpraševanju. Okoljsko ozaveščeni potrošniki predstavljamo pomembne deležnike tako pri izbiri embalaže kot pri ravnanju z odpadno embalažo. Proizvajalci se namreč zelo hitro prilagodijo zahtevam potrošnikov in ponujajo take izdelke in v taki embalaži, kot jih potrošniki najraje izbiramo.


2. Prepoved brezplačnih nerazgradljivih vrečk

Predlagana prepoved posega na področje embalaže, ki je harmonizirano v EU. Leta 2015 je bila sprejeta Direktiva 2015/720/EU o spremembi Direktive 94/62/ES glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki določa okoljski cilj zmanjšanja njihove potrošnje (90 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2019 ter 40 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2025). Za dosego tega cilja je treba sprejeti ukrepe za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in instrumente za zagotovitev, da lahke plastične nosilne vrečke od 1. januarja 2019 dalje ne bodo več brezplačno na voljo na prodajnem mestu blaga ali izdelkov (Rok za sprejem teh instrumentov je 31. december 2018). Zelo lahke plastične nosilne vrečke (Plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov) se lahko izključijo iz teh ukrepov, če je to potrebno iz higienskih razlogov ali če njihova uporaba prispeva k temu, da se zavrže manj hrane. Zmanjšanje količin zavržene hrane je namreč prav tako ena od prioritet EU.

Ukrepi za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk lahko vključujejo uporabo nacionalnih ciljev za zmanjšanje njihove potrošnje ter ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov in tržnih omejitev z odstopanjem od 18. člena Direktive 94/62/ES, če so izbrane tržne omejitve sorazmerne in nediskriminatorne.

Prenos Direktive 2015/720/EU v notranji pravni red je bil izveden s sprejemom novele Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.l. RS, št. 35/17). Predpis določa prepoved brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk od 1. januarja 2019 dalje, ne glede na vrsto in (bio)razgradljivost plastičnega materiala. Ta prepoved pa ne bo veljala za zelo lahke plastične nosilne vrečke, ki so namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil. V kolikor bo potrošnik izbral enako vrečko zato, da jo bo uporabil kot nosilno vrečko za predpakirana živila ali za neživilske izdelke, mu vrečka ne bo več na voljo brezplačno.

Ob pripravi predpisa je bilo ocenjeno, da je uvedena izjema od obveznega plačila za zelo lahke plastične nosilne vrečke z okoljskega vidika upravičena in sprejemljiva, ker v prodaji na drobno sadje in zelenjava, pogosto pa tudi sveži mesni izdelki in delikatese, pogosto niso predpakirani, na oddelkih svežih nepredpakiranih živil pa so potrošnikom brezplačno na voljo zelo lahke plastične nosilne vrečke manjšega volumna kot primarna embalaža za ta živila. To izhaja iz navad slovenskih potrošnikov, da želijo sami izbirati posamezne kose svežih živil. Ker lahko potrošnik na prodajnem mestu sam izbere toliko kosov oziroma takšno količino živila, kot ga dejansko potrebuje, se s tem prispeva k temu, da se zavrže manj hrane, obenem pa se zagotavlja tudi uveljavljanje načela varne hrane glede omejevanja prenosa škodljivih snovi med živili. Vsaka druga embalaža (npr. plastične škatle, papirnate vrečke), ki bi jo uporabili za ta namen, je težja od zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, zato bi se povečale skupne količine embalaže. Ker taka embalaža ni vračljiva, bi se povečale tudi količine odpadne embalaže, kar pa je v nasprotju s splošnim ciljem Direktive 94/62/ES in Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

Od ukrepov za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastilčnih nosilnih vrečk iz Direktive 2015/720/EU je bil ob njenem prenosu izbran ekonomski instrument – uvedba okoljske dajatve za vse plastične nosilne vrečke, ki jo morajo ob njihovem dajanju na trg obvezno plačati proizvajalci in pridobitelji plastičnih nosilnih vrečk. Ta ukrep je bil izveden s sprejemom zadnje novele Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (Ur.l. RS, št. 68/17), ki se uporablja od 1. januarja 2018. Hkrati s tem je bil z novelo Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.l. RS, št. 35/17) za plastične nosilne vrečke črtan količinski prag (15.000 kg embalaže, dane letno v promet), nad katerim morajo za proizvajalci in pridobitelji plastičnih nosilnih vrečk plačati predpisane stroške za ravnanje z odpadno embalažo (Načelo razširjene odgovornosti proizvajalca).

Izbira ukrepa je temeljila na dejstvu, da do sedaj noben organ ni vodil evidence o številu plastičnih nosilnih vrečk, danih v promet. Ker pa so ti podatki ključni pri odločanju o uvedbi tržnih omejitev kot ukrepov za trajno zmanjšanje lahih plastičnih nosilnih vrečk, saj je le tako mogoče oceniti sorazmernost in nediskriminatornost izbranih ukrepov, je s prej navedeno novelo Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže uvedeno poročanje teh podatkov. Podatke bodo od letošnjega leta dalje morali štirikrat letno sporočati proizvajalci in pridobitelji plastičnih vrečk ob vložitvi obračuna okoljske dajatve. Na podlagi teh podatkov bo ministrstvo spremljalo doseganje predpisanega okoljskega cilja zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. V kolikor cilj ne bo dosežen, bo ministrstvo vladi predlagalo dodatne ukrepe, po potrebi tudi tržne omejitve. Pri pripravi kateregakoli restriktivnega ukrepa je treba poleg že omenjenih načel sorazmernosti in nediskriminatornosti upoštevati tudi vplive izbranega ukrepa na okolje, gospodarstvo in socialano področje.

Na podlagi navedenega zaključujemo, da je prepoved brezplačnih nerazgradljivih vrečk, ob upoštevanju zakonodaje EU, že ustrezno urejena v obstoječih predpisih.

 

Na koncu naj dodamo še to, da je v predlogu navedena trditev, da »se v Sloveniji reciklira le okrog 10 % plastike, kar pomeni, da vse drugo pristane v naravi«, napačna in zavajajoča. Predpisi o odpadkih namreč določajo, da je treba odpadke iz plastike ločeno zbirati, vse zbrane odpadke pa predelati, pri čemer mora biti predelava izvedena v skladu s predpisano hierarhijo ravnanja z odpadki. Predelava mora biti izvedena tako, da ni ogroženo zdravje ljudi in se ne škodi okolje. V skladu s tem imata priprava odpadkov za ponovno uporabo in njihovo recikliranje prednost pred termično predelavo. Odpadke, ki jih ni mogoče predelati, je treba odstraniti na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne predstavlja tveganja za okolje. Odlaganje odpadkov na odlagališčih je zadnje od dovoljenih postopkov odstranjevanja odpadkov. Izpolnjevanje predpisanih okoljevarstvenih zahtev se preverja v upravnem postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov. Izdano okoljevarstveno dovoljenje pa je pogoj za to, da izvajalec obdelave odpadkov sploh lahko predeluje ali odstranjuje odpadke.

V povezavi z odpadno embalažo so sprejeti ukrepi za ločeno zbiranje vse odpadne embalaže, ukrepi za obvezno izločanje odpadne embalaže iz mešanih komunalnih odpadkov v postopku njihove mehansko biološke obdelave, ukrepi za prepoved odlaganja ločeno zbrane odpadne embalaže na odlagališčih odpadkov ter ukrepi za prepoved odmetavanja odpadkov v okolje.

Po zadnjih uradnih podatkih je leta 2015 v Sloveniji nastalo 45.090 t odpadne plastične embalaže. Predelanih je bilo 79 % teh odpadkov, od tega 63 % recikliranih.