Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Sprememba posestnega varstva

4074 OGLEDOV 7 KOMENTARJEV

Vladi RS predlagam:

  • bodisi ukinitev posestnega varstva (32.-36. člen Stvarnopravnega zakonika in 424.-430. člena Zakona o pravdnem postopku),
  • bodisi določitev možnosti vložitve odškodninske tožbe zoper posestnika, ki je uspel s posestno tožbo, v primeru, da potem lastnik v lastninski tožbi dokaže svojo izključno pravico nad stvarjo, in neupravičenost posestnika do posedovanja stvari.
  • Obrazložitev:

    Institut posestnega varstva v Republiki Sloveniji se je v zadnjem času povsem izrodil, kar potrjujejo številni primeri na sodišču, neprimernost ureditve pa sta zaznali tudi pravna praksa in teorija. Gre za materijo, ki je nepravnikom povsem nerazumljiva in nelogična, tudi pravniki pa se strinjajo, da obstoječa ureditev pogosto pripelje do povsem nepravičnih in neživljenjskih zaključkov.

    32. člen SPZ določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva.

    Pomembna je torej okoliščina, da se pri posestnem sporu ne upošteva kdo je lastnik stvari, temveč zgolj to, kdo jo je pred nastankom spora uporabljal (tudi če tujo stvar uporablja na nedobroveren način), kar v praksi povzroča nemalo sporov in zlorab.

    Navedeno določbo močno izrabljajo osebe, ki nimajo nobene pravice na stvari (npr. nepremičnini) in se tega tudi zavedajo, vendar lahko kljub temu vložijo tožbo zoper lastnika stvari in mu začasno onemogočijo uporabo stvari in tudi znatne stroške v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in sodne stroške.

    V praksi so znani zlasti naslednji primeri:

    • lastnik na svojem vrtu postavi ograjo, in prejme tožbo za njeno odstranitev s strani osebe, ki trdi, da je skozi ta vrt poprej neovirano hodila po bližnjici do trgovine. Sodišče bi takšnemu zahtevku ugodilo, lastnik pa bi moral vložiti nasprotno tožbo, po kateri bi šele po več letih in odstranitvi ograje dokazal svojo izključno lastninsko pravico na vrtu;
    • Lastniki večstanovanjske stavbe na svojem parkirišču, katerega izključni lastniki so, postavijo zapornico, ki onemogoča drugim voznikom, da na njihovem zemljišču parkirajo vozilo. Ostali vozniki so vložili posestno tožbo, zaradi katere so morali lastniki iz svojega zemljišča na lastne stroške odstraniti zapornico in vložiti novo tožbo, s katero so šele po več letih dokazali svojo izključno lastninsko pravico;
    • Najemnik ne plačuje najemnine, zato je lastnik odpovedal najemno pogodbo in po poteku odpovednega roka zamenjal ključavnico. Nepošteni najemnik je vložil posestno tožbo in dosegel, da mu mora lastnik vrniti stanovanje (za katerega ne plačuje najemnine) v posest in mu plačati vse sodne stroške. Lastnik je bil primoran vložiti lastninsko tožbo, v skladu s katero je šele po več letih dosegel izselitev najemnika.

    Gre zgolj za nekaj nazornih primerov, kako osebe, ki nimajo nobene pravice do uporabe stvari (niso npr. solastniki, najemniki, zakupniki,…) uporabljajo ta institut za preprečitev izvrševanja upravičenj lastnikov. Ena od najpomembnejših lastnosti lastninske pravice namreč je, da lahko lastnik izključi od uporabe stvari vse druge nepooblaščene osebe. Lastnik, ki tako na svoji nepremičnini postavi ograjo, jo mora potem po nalogu sodišča odstraniti in nositi vse stroške v zvezi s tem, nato pa mora v ločeni lastninski pravdi (ki traja več let) na svoje stroške dokazovati, da je stvar njegova in da posestnik nima nobene pravice na njegovi stvari.

    Da je stanje še bolj absurdno, Zakon o pravdnem postopku določa, da se posestne pravde rešujejo prednostno, medtem ko se lastninske pravde (ki s pravnomočnostjo prevladajo nad posestnimi odločitvami) rešujejo po rednem postopku. Sodišča so tako dvakratno obremenjena, saj hkrati rešujejo posestne in lastninske spore, pri čemer je nerazumljiva ureditev, da je posestniku zagotovljeno hitrejše in bolj učinkovito sodno varstvo kot lastniku.

    Glede na to, da sodba v lastninski pravdi naknadno »prevlada« in izniči posestni sklep, je posebno posestno varstvo povsem nepotrebno. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi namreč lahko tudi sam vložil negatorno tožbo, ki bi temeljila na njegovi pravici do uporabe stvari, spor pa bi bil dokončno zaključen v enem postopku.

    Menim, da bi se začasno posestno stanje (do pravnomočne rešitve lastninske pravde) lahko primerno in tudi hitreje uredilo z institutom začasnih in predhodnih odredb, zato je obstoječe posestno varstvo povsem nepotrebno oziroma z njegovo zlorabo, ki postaja pravilo, prihaja do hudih anomalij in kršitev lastninske pravice.

    Zato predlagam popolno ukinitev posestnega varstva. Posestnik, ki upravičeno izvršuje posest (npr. najemnik, zakupnik, solastnik,…) se bo pred neupravičenimi ravnanji lastnika lahko uspešno ubranil tudi v lastninskih pravdah (oz. pravdah ki temeljijo na pravici do uporabe stvari), zato ni nobene potrebe po dajanju varstva osebam, ki na tuji stvari nimajo nobene pravice. S tem bi hkrati razbremenili delo sodišč, ki sedaj glede istega dejanskega stanja vodijo dva postopka.

    2. V kolikor Vlada RS presodi, da ukinitev posestnega varstva zaradi določenega razloga (ki naj bo ustrezno obrazložen, saj trenutno s kolegi v praksi ne vidimo smisla takšne ureditve) ni primeren ukrep, pa podredno predlagam Vladi RS, da določi možnost vložitve odškodninske tožbe zoper nepoštenega posestnika.

    Moj predlog torej je, da v kolikor oseba uspe s posestno tožbo, nato pa lastnik v lastninski tožbi (actio negatoria, rei vindicatio,...) dokaže, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari (torej, da posestnik ni imel najemne, zakupne pravice ali druge pravice uporabe na podlagi katere bi lahko izključil lastnika od posesti in uživanja stvari), potem bi bil lastnik upravičen do vložitve tožbe, s katero bi lahko od nepoštenega posestnika zahteval povračilo:

    • vseh stroškov posestne pravde, ki jih je plačal lastnik v zvezi s prejšnjo posestno pravdo,
    • vseh stroškov, ki so lastniku nastali v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kot mu je bilo morebiti naloženo v sklepu o motenju posesti,
    • vse ostale škode, ki mu je nastala zaradi nemožnosti uporabe stvari do njene vrnitve,
    • nadomestila za uporabo stvari s strani posestnika do vrnitve stvari.

    Sedaj takšen odškodninski zahtevek ni možen, saj posestnik uporabi zakonito pravno sredstvo (posestno tožbo) in torej škoda, ki lastniku nastane na podlagi pravnomočnega posestnega sklepa ni pravno priznana, saj manjka element protipravnosti kot temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti (npr. stroški odstranitve ograje ali korist od uporabe stvari s strani posestnika sedaj ni protipravna, ker takšno stanje vzpostavi sodišče na podlagi posestnega sklepa). Takšna ureditev pa je nesmiselna in omogoča nepoštenim posestnikom, da vznemirjajo lastnika in ga motijo pri uživanju njegove lastnine.

    Odškodninsko odgovorni pa ne bi bili posestniki, ki bi uspeli s posestnim varstvom in nato ob morebitni nasprotni tožbi lastnika stvari tudi naknadno dokazali svojo pravico do posesti. Predhodna ugotovitev neobstoja pravice do posesti v lastninski pravdi bi bila torej procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. Zato bi bilo primerno določiti tudi poseben zastaralni rok za vložitev take odškodninske tožbe, npr. rok 3 let od pravnomočnega zaključka lastninske pravde, v kateri bi bilo tožbenemu zahtevku lastnika ugodeno (torej posredno ugotovljeno, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari, s čimer bi prenehal predhodno izdani posestni sklep sodišča).

    Ob tem je treba pojasniti, da vzpostavitev odškodninske odgovornosti nepoštenih posestnikov ne bi bila nesorazmerna, saj bi bili odškodninskim posledicam izpostavljeni zgolj posestniki, ki nimajo nobene pravice na stvari, in so torej zlorabili institut posestnega varstva z namenom »nagajanja« lastniku. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi še vedno lahko izbiral med hitrejšim posestnim varstvom ali pa sodnim varstvom na podlagi njegove pravice do posesti.

    Ob tem naj zaključim, da tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju določa možnost povračila škode, v kolikor se naknadno izkaže, da je bilo zavarovanje z začasno odredbo (prav tako namenjena začasni ureditvi stanja do pravnomočne rešitve spora) neutemeljeno – glej 279. člen ZIZ. Posestno varstvo zasleduje povsem enak namen (začasni ureditvi posestnega stanja) in bi bilo torej povsem primerno določiti enake pravne posledice oziroma odškodninsko odgovornost tistih, ki bi posestne tožbe zlorabljali.

    Zgoraj podan predlog je nedvomno podan tudi v smeri razbremenitve okrajnih sodišč (ki so sedaj najbolj obremenjena), saj bo preprečil vlaganje posestnih tožb z namenom zlorabe instituta posestnega varstva.

    16 glasov

    2 glasova

    Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

    AVTOR C civisSLOsum 2 predloga
    STATUS PREDLOGA
    • PREDLOG POSLAN
    • KONEC OBRAVNAVE
    • ODGOVOR

    Odgovor


    8. 1. 2018

    Odziv Ministrstva za pravosodje

    Ministrstvo za pravosodje je v reševanje prejelo predlog 8606-271: Sprememba posestnega varstva in predlog 7971-15: Ukinitev posestnega varstva / določitev odškodnine za zlorabo posestnega varstva. Glede na to, da sta navedena predloga po vsebini enaka, na oba odgovarjamo hkrati z istim pojasnilom.

    V zvezi z navedenima predlogoma pojasnjujemo, da sta lastninska pravica in posest na stvari praviloma povezana, vendar ni nujno, da se prekrivata. Posest predstavlja dejansko oblast nad stvarjo, lastninska pravica pa pravno oblast nad stvarjo, ki lastniku zagotavlja določena upravičenja do stvari. V večini primerov je lastnik stvari tudi njen posestnik, saj je ena izmed temeljnih upravičenj lastninske pravice, upravičenje do posesti stvari, vendar pa lahko lastnik prenese to upravičenje tudi na drugo osebo. Stvarnopravni zakonik (SPZ; Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13) ureja tako pravno zaščito lastninske pravice na stvari kot tudi pravno zaščito položaja posestnika.

    Obe obliki sodnega varstva posesti (tako za primer motenja in odvzema posesti) izvirata že iz rimskega prava. Pravni red varuje posest, ki je zgolj dejanska oblast in ne pravica, z razlogom, da bi se preprečilo samovoljno uveljavljanje pravice. Gre za nekakšno »provizorično« zavarovanje dejanskega položaja, zato naj bo posestno varstvo hitro in naj kot tako varuje posestnikovo dejansko oblast na stvari tako dolgo, dokler ne bo v postopku, ki bo temeljil na pravici, dokazano drugače. To pa seveda pomeni, da je posestno varstvo lahko v korist tudi tistemu, ki pravice do posesti sploh nima, vendar je v pravnem redu to tveganje sprejeto, saj se tudi v takih primerih preprečujejo in sankcionirajo samovoljna ravnanja. (M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 160 in 161.) V izogib navedenemu SPZ v drugem odstavku 33. člena določa posebno varovalo, v skladu s katerim viciozen posestnik (posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja) nima posestnega varstva nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti. Vendar pa je potrebno navedeno določbo obravnavati skupaj z 31. členom SPZ, ki ureja samopomoč, saj bi prišlo do položaja, ko bi tat zahteval posestno varstvo samo, če bi se okradeni poslužil dovoljene samopomoči. Le v primeru dovoljene samopomoči bo lahko v posestni pravdi, ki jo je sprožil viciozni posestnik, okradeni uveljavljal ugovor viciozne posesti. (M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 195 in 196.)

    Obstajata dva pomembna razloga, zaradi katerih je potrebno, da se posest varuje. Prvi razlog je, da se v sporu, komu gre stvar, začasno uredi posestno stanje, ki naj traja do rešitve spora, saj se na ta način doseže, da stvar začasno ostane v rabi in uživanju tistemu, ki ima po videzu sodeč več pravice do stvari. Drugi razlog varstva posesti pa je v tem, da je v pravni državi prepovedana samovoljna sprememba obstoječega dejanskega stanja. Dejansko stanje je treba varovati pred nasiljem in samovoljo, pa čeprav prihajata od osebe, ki ima pravico do stvari. Cilj posestnega varstva je hkrati tudi sankcija, da samovolja ostane brez zaželenega učinka, saj mora tisti, ki ima pravico do posesti, do nje priti s sodelovanjem sodišča. V primeru, da si jo vzame sam, je kljub obstoječi pravici dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje na podlagi posestne tožbe. S tem pa mu ni odvzeta možnost, da ne glede na rezultat posestnega spora vloži petitorno tožbo (Tone Frantar, Teoretična razprava – Posest: Nekatera vprašanja varstva posestnih razmerij, Podjetje in delo – 1999, številka 6-7, stran 1069-1077 / Gospodarski vestnik d.d., 18. 10. 1999.). Temu pritrjuje tudi sodna praksa v svojih odločbah, v katerih navaja, da cilj posestnega varstva ni zgolj vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja, temveč tudi sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je dejansko stanje enostransko spremenila. (VSL sklep I Cp 3391/2013 z dne 21. 5. 2014)

    Prav tako bi se posestni spori lahko reševali hitreje, če bi se ob reševanju konkretnih primerov izogibali prelaganju obravnav, preobsežnemu dokazovanju s pričami ter pogosto nepotrebnim ogledom. Prepogosto se motenje posesti obravnava tudi preširoko, saj vsaka sprememba dejanskega stanja ne more pomeniti motenja. Seveda pa je treba pri odločanju, ali gre za motenje posesti, upoštevati vse okoliščine posameznega primera (Tone Frantar, Teoretična razprava – Posest: Nekatera vprašanja varstva posestnih razmerij, Podjetje in delo – 1999, številka 6-7, stran 1069-1077 / Gospodarski vestnik d.d., 18. 10. 1999). Kadar gre v posestnem sporu za dejanja, ki predstavljajo golo nagajivost ter so z vidika posestnika banalna, torej takšna, ki v izvrševanje posesti resno sploh ne posegajo, tedaj uveljavljanje pravice do sodnega varstva posesti predstavlja njeno zlorabo (VSL sklep I Cp 1562/2008 z dne 14. 5. 2008).

    Glede na navedeno ocenjujemo, da je posestno varstvo kot institut, ki izvira že iz rimskega prava, nujno potreben za preprečitev in sankcioniranje samovoljnih ravnanj in tako ni razloga za njegovo odpravo. Zato predlog, da se odpravi institut posestnega varstva, ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Prav tako ocenjujemo, da tudi določitev možnosti vložitve odškodninske tožbe zoper posestnika, ki je uspel s posestno tožbo, v primeru, da potem lastnik v lastninski tožbi dokaže svojo izključno pravico nad stvarjo in neupravičenost posestnika do posedovanja stvari, kot podredno naveden predlog, ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Taka možnost namreč obstaja že po veljavnem pravu.

    V okviru klasične lastninske tožbe (rei vindicatio), na podlagi katere lahko lastnik v skladu s prvim odstavkom 92. člena SPZ zahteva od vsakogar vrnitev individualno določene stvari, je v 96. členu SPZ izrecno urejen pravni položaj nedobrovernega posestnika (stvarnopravne reparacije). V tretjem odstavku navedenega člena je izrecno določeno, da mora nedobroverni posestnik povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri lastniku. Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi, ki jih ureja Obligacijski zakonik (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US). Le če SPZ določenega vprašanja ne ureja, je dopustno uporabiti splošni režim iz OZ (M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 487). Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ (VSL Sodba in sklep I Cp 994/2017 z dne 13. 9. 2017). V skladu s 198. členom OZ lahko imetnik v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedena norma omenja tudi odškodninsko odgovornost, s katero zahtevek lahko konkurira. Če je obogateni ravnal krivdno (nedobroverno) in so tudi izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med obema zahtevkoma (krajši zastaralni rok je pri odškodninskih obveznostih). (N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 58)

    Dodajamo, da v skladu s sodno prakso protipravni poseg v posest ne predstavlja nujno tudi protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega prava. Protipravnost pri posestnem varstvu pomeni, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest (prim. komentar dr. Renata Vrenčurja k 33. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Protipravno dejanje kot predpostavka odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, pa je ravnanje, ki presega okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin (gl. uvodni komentar mag. Dunje Jadek Pensa v oddelku Povzročitev škode, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga). Meje svobode je treba iskati v presoji o ustreznosti določenega ravnanja glede na okoliščine konkretnega primera (VSL sodba I Cp 1420/2011 z dne 23. 1. 2012).

    Tudi v okviru negatorne tožbe, katero lahko lastnik oziroma domnevni lastnik vloži v primeru, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, drugače kot z odvzemom, je v drugem odstavku 99. člena SPZ izrecno določeno, da če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, lahko ta od povzročitelja zahteva njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

    Glede na navedeno ocenjujemo, da je možnost vložitve odškodninske tožbe in s tem povrnitev v konkretnem predlogu navedenih škod in stroškov v primeru nepoštenega posestnika, ki je predhodno izrabil institut posestnega varstva, v zadostni meri in ustrezno upoštevana v veljavni zakonodaji, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

    Priloge:

    Komentarji