Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Sprememba posestnega varstva
 
civisSLOsum
Ogledov: 1433
Predlog poslan 25.09.2017
Z odzivom organa 08.01.2018
Zadnja sprememba 24.09.2017 21:28:56

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (7)  

 Vladi RS predlagam:

  1. bodisi ukinitev posestnega varstva (32.-36. člen Stvarnopravnega zakonika in 424.-430. člena Zakona o pravdnem postopku),
  2. bodisi določitev možnosti vložitve odškodninske tožbe zoper posestnika, ki je uspel s posestno tožbo, v primeru, da potem lastnik v lastninski tožbi dokaže svojo izključno pravico nad stvarjo, in neupravičenost posestnika do posedovanja stvari.

Obrazložitev:

Institut posestnega varstva v Republiki Sloveniji se je v zadnjem času povsem izrodil, kar potrjujejo številni primeri na sodišču, neprimernost ureditve pa sta zaznali tudi pravna praksa in teorija. Gre za materijo, ki je nepravnikom povsem nerazumljiva in nelogična, tudi pravniki pa se strinjajo, da obstoječa ureditev pogosto pripelje do povsem nepravičnih in neživljenjskih zaključkov.

32. člen SPZ določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva.

Pomembna je torej okoliščina, da se pri posestnem sporu ne upošteva kdo je lastnik stvari, temveč zgolj to, kdo jo je pred nastankom spora uporabljal (tudi če tujo stvar uporablja na nedobroveren način), kar v praksi povzroča nemalo sporov in zlorab.

Navedeno določbo močno izrabljajo osebe, ki nimajo nobene pravice na stvari (npr. nepremičnini) in se tega tudi zavedajo, vendar lahko kljub temu vložijo tožbo zoper lastnika stvari in mu začasno onemogočijo uporabo stvari in tudi znatne stroške v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in sodne stroške.

V praksi so znani zlasti naslednji primeri:

  • lastnik na svojem vrtu postavi ograjo, in prejme tožbo za njeno odstranitev s strani osebe, ki trdi, da je skozi ta vrt poprej neovirano hodila po bližnjici do trgovine. Sodišče bi takšnemu zahtevku ugodilo, lastnik pa bi moral vložiti nasprotno tožbo, po kateri bi šele po več letih in odstranitvi ograje dokazal svojo izključno lastninsko pravico na vrtu;
  • Lastniki večstanovanjske stavbe na svojem parkirišču, katerega izključni lastniki so, postavijo zapornico, ki onemogoča drugim voznikom, da na njihovem zemljišču parkirajo vozilo. Ostali vozniki so vložili posestno tožbo, zaradi katere so morali lastniki iz svojega zemljišča na lastne stroške odstraniti zapornico in vložiti novo tožbo, s katero so šele po več letih dokazali svojo izključno lastninsko pravico;
  • Najemnik ne plačuje najemnine, zato je lastnik odpovedal najemno pogodbo in po poteku odpovednega roka zamenjal ključavnico. Nepošteni najemnik je vložil posestno tožbo in dosegel, da mu mora lastnik vrniti stanovanje (za katerega ne plačuje najemnine) v posest in mu plačati vse sodne stroške. Lastnik je bil primoran vložiti lastninsko tožbo, v skladu s katero je šele po več letih dosegel izselitev najemnika.

Gre zgolj za nekaj nazornih primerov, kako osebe, ki nimajo nobene pravice do uporabe stvari (niso npr. solastniki, najemniki, zakupniki,…) uporabljajo ta institut za preprečitev izvrševanja upravičenj lastnikov. Ena od najpomembnejših lastnosti lastninske pravice namreč je, da lahko lastnik izključi od uporabe stvari vse druge nepooblaščene osebe. Lastnik, ki tako na svoji nepremičnini postavi ograjo, jo mora potem po nalogu sodišča odstraniti in nositi vse stroške v zvezi s tem, nato pa mora v ločeni lastninski pravdi (ki traja več let) na svoje stroške dokazovati, da je stvar njegova in da posestnik nima nobene pravice na njegovi stvari.

Da je stanje še bolj absurdno, Zakon o pravdnem postopku določa, da se posestne pravde rešujejo prednostno, medtem ko se lastninske pravde (ki s pravnomočnostjo prevladajo nad posestnimi odločitvami) rešujejo po rednem postopku. Sodišča so tako dvakratno obremenjena, saj hkrati rešujejo posestne in lastninske spore, pri čemer je nerazumljiva ureditev, da je posestniku zagotovljeno hitrejše in bolj učinkovito sodno varstvo kot lastniku.

Glede na to, da sodba v lastninski pravdi naknadno »prevlada« in izniči posestni sklep, je posebno posestno varstvo povsem nepotrebno. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi namreč lahko tudi sam vložil negatorno tožbo, ki bi temeljila na njegovi pravici do uporabe stvari, spor pa bi bil dokončno zaključen v enem postopku.

Menim, da bi se začasno posestno stanje (do pravnomočne rešitve lastninske pravde) lahko primerno in tudi hitreje uredilo z institutom začasnih in predhodnih odredb, zato je obstoječe posestno varstvo povsem nepotrebno oziroma z njegovo zlorabo, ki postaja pravilo, prihaja do hudih anomalij in kršitev lastninske pravice.

Zato predlagam popolno ukinitev posestnega varstva. Posestnik, ki upravičeno izvršuje posest (npr. najemnik, zakupnik, solastnik,…) se bo pred neupravičenimi ravnanji lastnika lahko uspešno ubranil tudi v lastninskih pravdah (oz. pravdah ki temeljijo na pravici do uporabe stvari), zato ni nobene potrebe po dajanju varstva osebam, ki na tuji stvari nimajo nobene pravice. S tem bi hkrati razbremenili delo sodišč, ki sedaj glede istega dejanskega stanja vodijo dva postopka.

2.
V kolikor Vlada RS presodi, da ukinitev posestnega varstva zaradi določenega razloga (ki naj bo ustrezno obrazložen, saj trenutno s kolegi v praksi ne vidimo smisla takšne ureditve) ni primeren ukrep, pa podredno predlagam Vladi RS, da določi možnost vložitve odškodninske tožbe zoper nepoštenega posestnika.

Moj predlog torej je, da v kolikor oseba uspe s posestno tožbo, nato pa lastnik v lastninski tožbi (actio negatoria, rei vindicatio,...) dokaže, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari (torej, da posestnik ni imel najemne, zakupne pravice ali druge pravice uporabe na podlagi katere bi lahko izključil lastnika od posesti in uživanja stvari), potem bi bil lastnik upravičen do vložitve tožbe, s katero bi lahko od nepoštenega posestnika zahteval povračilo:

  • vseh stroškov posestne pravde, ki jih je plačal lastnik v zvezi s prejšnjo posestno pravdo,
  • vseh stroškov, ki so lastniku nastali v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kot mu je bilo morebiti naloženo v sklepu o motenju posesti,
  • vse ostale škode, ki mu je nastala zaradi nemožnosti uporabe stvari do njene vrnitve,
  • nadomestila za uporabo stvari s strani posestnika do vrnitve stvari.

Sedaj takšen odškodninski zahtevek ni možen, saj posestnik uporabi zakonito pravno sredstvo (posestno tožbo) in torej škoda, ki lastniku nastane na podlagi pravnomočnega posestnega sklepa ni pravno priznana, saj manjka element protipravnosti kot temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti (npr. stroški odstranitve ograje ali korist od uporabe stvari s strani posestnika sedaj ni protipravna, ker takšno stanje vzpostavi sodišče na podlagi posestnega sklepa). Takšna ureditev pa je nesmiselna in omogoča nepoštenim posestnikom, da vznemirjajo lastnika in ga motijo pri uživanju njegove lastnine.

Odškodninsko odgovorni pa ne bi bili posestniki, ki bi uspeli s posestnim varstvom in nato ob morebitni nasprotni tožbi lastnika stvari tudi naknadno dokazali svojo pravico do posesti. Predhodna ugotovitev neobstoja pravice do posesti v lastninski pravdi bi bila torej procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. Zato bi bilo primerno določiti tudi poseben zastaralni rok za vložitev take odškodninske tožbe, npr. rok 3 let od pravnomočnega zaključka lastninske pravde, v kateri bi bilo tožbenemu zahtevku lastnika ugodeno (torej posredno ugotovljeno, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari, s čimer bi prenehal predhodno izdani posestni sklep sodišča).

Ob tem je treba pojasniti, da vzpostavitev odškodninske odgovornosti nepoštenih posestnikov ne bi bila nesorazmerna, saj bi bili odškodninskim posledicam izpostavljeni zgolj posestniki, ki nimajo nobene pravice na stvari, in so torej zlorabili institut posestnega varstva z namenom »nagajanja« lastniku. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi še vedno lahko izbiral med hitrejšim posestnim varstvom ali pa sodnim varstvom na podlagi njegove pravice do posesti.

Ob tem naj zaključim, da tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju določa možnost povračila škode, v kolikor se naknadno izkaže, da je bilo zavarovanje z začasno odredbo (prav tako namenjena začasni ureditvi stanja do pravnomočne rešitve spora) neutemeljeno – glej 279. člen ZIZ. Posestno varstvo zasleduje povsem enak namen (začasni ureditvi posestnega stanja) in bi bilo torej povsem primerno določiti enake pravne posledice oziroma odškodninsko odgovornost tistih, ki bi posestne tožbe zlorabljali.


Zgoraj podan predlog je nedvomno podan tudi v smeri razbremenitve okrajnih sodišč (ki so sedaj najbolj obremenjena), saj bo preprečil vlaganje posestnih tožb z namenom zlorabe instituta posestnega varstva.


Ključne besede Posest, lastninska pravica, posestna tožba, pravosodje
Kategorija: Pravosodje


Zadnji komentarji:

opazovalka | 11.01.2018 | 05:20
Očitno uradniki, ki odgovarjajo na predloge še niso imeli takšnih težav. Tudi mi smo imeli pred leti nasilno vseljene v stanovanje .,Bili smo odsotni več kot mesec dni in ko smo prišli domov smo v hiši našli podnajemnike. Žal smo enomesečni rok zamudili, ker nismo vedeli, da so se vselili. Potem so si naredili dodatna vrata, da nismo mogli do svojih kleti. Ko smo ta vrata sneli so vložili tožbo za motenje posesti in sodišče nam je naložilo vrnitev vrat. Pri vsem tem nikogar ni zanimalo, da niso imeli biti pravice v stanovanju, da jih nismo mi sprejeli, da nimajo pogodbe, ničesar. Ni bilo važno, da smo lastniki in oni praktično okupatorji.  Zadeva se je potem  zaradi že znane naglosti na naših sodiščih - ja pa takšne zadeve se še prednostno obravnavajo! - vlekla 8 (z beseo: osem!) let!  V vssem tem času niso plačevali nobenih stroškov, ko smo zahtevali, da se odklopi elektrika pa se je vmešala socialna, da se revčkom z otroki to pa ja ne sme narediti. Mislim, da bi morali zakone spremeniti tako, da bi bili lastniki bolj zaščiteni. A očitno iz tega ne bo nič, saj kljub naštevanju konkretnih primerov pobudnika zakonodajalec vzraja pri svojem. 
Maj | 10.01.2018 | 09:04
Je pa zanimivo, da si posameznik, nikoli ne more priposestvovati občinskih parcel.

Pri nas je en del našega zemljišča pot, drug del pa je nekoč bila pot in dejansko so jo še stari starši zamenjali za to novo pot in staro pot smo vedno imeli v posesti mi.

Zdaj se je pa našla baraba na občini in zahteva, da je občinska tako nova pot kot tista stara, ki naj bi jo dobili v zamenjavo.

Torej občina si je lahko kar priposestvovala in celo kategorizirala pot čez našo parcelo, mi pa si stare poti nikakor ne moremo priposestvovati, čeprav jo imemo že stoletje.
MatjazM | 27.09.2017 | 21:02 Prikaži
S tem institutom se zagotavlja mirno reševanje sporov. Za začetek damo prav tistemu, ki je nazadnje mirno užival posest, če drugi nasprotuje, naj toži, ne pa da z nekimi nasilnimi dejanji (menjave ključavnice, metanje najemnikov na cesto, postavljanje ograj ...) uveljavlja svoje pravice. To je v bistvu kar dober razlog, da je institut preživel cca 2000 let - od rimskega prava naprej.
civisSLOsum | 29.09.2017 | 14:53 Prikaži
Nobenega razumnega razloga ni, da se ne bi spor presojal glede na pravico do posesti. V posestnih pravdah se pravica namreč ne presoja. 

Vsak najemnik, lastnik, služnostni upravičenec, tudi lastnik avtomobila, ki parkira na tujem zemljišču, bi lahko že takoj vložil tožbo na podlagi pravice, s katero bi dokazoval upravičenje do posesti in spor bi bil dokončno rešen. Ker pa prevaranti vedo, da te pravice nimajo, izrabljajo institut posestnega varstva, kjer pa je važno le kdo je nazadnje posedoval stvar, kar po drugi strani pomeni, da morajo "pošteni - upravičeni" posestniki vložiti lastninsko/negatorno tožbo, in sodišča isto dejsnko stanje presojajo dvakrat.

Res je bila posestna tožba mišljena kot dober institut, vendar se je pri nas povsem izjalovila, saj jo načeloma vlagajo zlasti tisti, ki nimajo nobene pravice na stvari. Ravno zato bi bilo treba določiti odškodninsko odgovornost oseb, ki ta pravni institut zlorabljajo.

Poleg tega lahko vsak "začasno stanje" doseže tudi na podlagi začasnih odredb na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju in je posestno varstvo tudi iz tega razloga nepotrebno.

Ivan Peter Benko | 27.09.2017 | 08:31
Stvarnopravni zakonik ima itak značilnosti plagiata in bi se ga lahko ukinilo, posamezne člene vrnili v zakone iz katerih so bili prepisani in zmanjšali množico predpisov. Že v ustavi je zapisano, da se posamezna področja urejajo z ustreznimi zakoni, kar se mora uporabljati tudi v opisanem predlogu.
civisSLOsum | 27.09.2017 | 17:30
Tega ravno ne trdim. Ampak posestno varstvo pa je res relikt preteklosti, ki je povsem nepotrebno. Ne vem zakaj nekomu, ki nima pravice do posesti, omogočiti posebno varstvo, ki bi imelo celo prednost pred varstvom na podlagi pravice. 
Mr.G. | 27.09.2017 | 03:02
Se popolnoma strinjam s predlogom.