Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Zmanjšanje katastrofalne stopnje oglaševanja v Ljubljani

3704 OGLEDOV 5 KOMENTARJEV

V Ljubljani so (poleg onesnaženosti s plakati vsepovsod!) začeli s postavljanjem tako imenovanih Citylightov, torej osvetljinih reklamnih tabel po strogem centru, ki bo posledično žal izgubil čar. Povsem jasno je, da so bile v ozadju podkupnine, saj so odgovorni kar naenkrat spremenili mnenje in dovolili postavitev oglasnih panojev po Mestnem trgu, Čopovi ulici, severni Slovenski cesti, ob Prešernovem trgu in po drugih točkah.

Potrebujemo hitro spremembo zakona o varovanju kulturne dediščine ali česarkoli se to že tiče, saj bodo te reklame POVSEM uničile izgled stare Ljubljane in posledično tudi število turistov ter denarja v proračun.

29 glasov

1 glas

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR V Victorinox 4 predlogi
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


29. 8. 2017

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

Urejanje lokacij in pogojev za oglaševanje je regulirano v občinskih prostorskih aktih.

Pristojnost Inšpektorata RS za okolje in prostor (IRSOP) Ministrstva za okolje in prostor je omejena na postavitev objektov za oglaševanje, kot so opredeljeni v predpisih. Če so ugotovljene nepravilnosti (gradnja brez gradbenega dovoljenja), IRSOP ukrepa na podlagi Zakona o graditvi objektov. V veliko primerih pa so objekti za oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo niso objekti (so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje, itd.). Gradbena inšpekcija pa ni pristojna za nadzor nad »javnim plakatiranjem«. Pristojne so občinske službe, ki večinoma vršijo nadzor nad plakatiranjem.

V predlogu novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in Gradbenega zakona se zato predlaga, da nadzor nad tovrstnimi posegi v prostor preide na občine, saj Vlada RS kot predlagateljica teh zakonov ocenjuje, da bi se s takšno ureditvijo pristojnosti učinkovitost nadzora bistveno povečala. Občinam se poleg tega s predlogom ZUreP-2 tudi omogoča sprejem t.i. odlokov o urejanju podobe naselij in krajine, s katerimi bo možno med drugim urejati ravno tovrstne posege v prostor.

Kar se tiče postavljanja oglasnih panojev ob cestah, pa problematiko (vsaj za državne ceste) že ureja Zakon o cestah.

Odziv Ministrstva za kulturo

Zakon o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 z dne 15. 2. 2008), in podrejeni predpisi, kakor je Pravilnik o označevanju nepremičnih kulturnih spomenikov (Uradni list RS, št. 57/11), že omogočajo varovanje kulturnih spomenikov, tudi pred onesnaževanjem z reklamnimi in podobnimi tablami na pročeljih in v zaščitenih območjih. V pravilniku o označevanju je tako v prvi in drugi točki 10. členu natančno določeno:

  • Na spomeniku, nad njim ali ob njem (na parceli spomenika) razen oznak iz 2. do 9. člena tega pravilnika ne sme biti drugih označevalnih ali reklamnih tabel in napisov ali znakov.
  • Izjemoma so lahko na spomeniku oznake, ki so del varovanih likovnih, funkcionalnih in promocijskih prvin spomenika ali njegovega dela in namembnosti ter so bile postavljene pred razglasitvijo spomenika ali pa so usklajene z aktom o razglasitvi. Izjeme lahko dovoli lastnik objekta ali parcele, če ima zanje predhodno kulturnovarstveno soglasje.
  • Nove reklamne vitrine ali drugi posegi v zaščitene kulturne spomenike morajo biti načrtovane s soglasjem lastnika in v skladu s kulturovarstvenimi soglasji ter varstvenimi režimi. V posameznih odlokih o razglasitvi za kulturni spomenik na lokalni in državni ravni je v varstvenih režimih predvideno tudi omejevanje reklamiranja. Ker pa so nekateri odloki na ravni občin starejši in ne zajemajo tovrstnih določil, bi bilo nujno te odloke popraviti in natančneje navesti varstvene režime, zlasti za odprte prostore.

    Varovanje mora biti usklajeno tudi s 5. členom ZVKD-1. Ta določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva. Država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva morajo izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Zakonodaja na področju dediščine, kakor je navedeno zgoraj, omogoča ustrezno zaščito, pri čemer pa izhaja iz izhodišča, da lastnik ravna s spomenikom kot dober gospodar, kar dejansko pomeni, da dosledno upošteva in ohranja njegove kulturne vrednote in družbeni pomen.

    Komentarji