11. 7. 2017
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Veljavni slovenski okoljski predpisi, ki urejajo varstvo pred hrupom, zvonjenja cerkvenih zvonov ne regulirajo, saj cerkveni zvonovi v zakonodaji niso opredeljeni kot vir hrupa. Vlada RS je s sprejetjem uredbe leta 2005 skupaj z Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju iz leta 2004, v slovenski pravni red prenesla zakonodajo EU na področju varstva okolja pred hrupom, skladno z Direktivo 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. Iz te direktive izhaja, da je hrup opredeljen kot »hrup v okolju, ki je nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območjih z industrijsko dejavnostjo, kot so na primer naprave, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo emisije naprav, in ki lahko povzročajo onesnaženje večjega obsega«, ne glede na to, da je hrup vsak zvok, ki lahko vzbuja nemir, moti človeka pri delu in škoduje njegovemu zdravju ali počutju.
Direktiva med vire hrupa, za katere bi bilo treba s predpisi določiti omejitve za njihovo obratovanje zaradi povzročanja hrupa, ne šteje cerkvenih zvonov predvsem iz razloga, da je zvok, ki ga povzroča zvonjenje cerkvenih zvonov, primerljiv z zvokom, ki ga generirajo glasbila. Zvonjenje je namreč po frekvenčni analizi zvoka primerljivo s toni glasbene lestvice in zvokom, ki nastaja ob igranju glasbil in za katerega običajno smatramo, da ni nezaželen ali moteč za ljudi, kar pa seveda ne velja za frekvenčne komponente znotraj spektra, ki nimajo glasbenega značaja, saj te negativno vplivajo na celotni zven tona in so ušesom neprijetne in posledično moteče.
Ne glede na navedeno pa se zavedamo, da je tudi zvonjenje cerkvenih zvonov, tako kot to velja za disonantno kvaliteto zvoka, za nekatere ljudi lahko moteče, saj se na Ministrstvo za okolje in prostor občasno obrnejo posamezniki, ki jih moti zvonjenje cerkvenih zvonov ter hkrati pozivajo, naj država ukrepa v zvezi z zmanjšanjem emisij tovrstnega hrupa. Iz pisem se razbere, da gre po navadi za tiste prebivalce, ki živijo v neposredni bližini sakralnih objektov oziroma cerkvenih zvonikov.
Naj dodamo, da tudi opravljene meritve izkazujejo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritičnih vrednosti, določenih za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom in mu zato ne moremo pripisati škodljivih učinkov na zdravje ljudi. Glede na to, da zvok cerkvenih zvonov bolj ali manj obremenjuje okolje kratkotrajno, saj traja zvonjenje običajno le nekaj minut, je kritična obremenitev v bližini cerkva presežena le izjemoma, pa še takrat gre to preseganje predvsem na račun slabega prostorskega planiranja, na podlagi katerega se je izvedla neprimerna umestitev stanovanjskih stavb ali drugih stavb z varovanimi prostori v bližino cerkvenega zvonika.
Menimo, da je v tistih redkih primerih, ko se stavbe z varovanimi prostori nahajajo preblizu cerkvenih zvonikov in obstoji verjetnost preseganja kritične vrednosti za kratkotrajno obremenitev s hrupom, možno dogovoriti prilagoditev nastavitve glasnosti zvonov v okviru dogovora vseh prizadetih znotraj krajevnih skupnosti oziroma občin. Temu primerno je treba primere zvonjenja, ki so moteči za okoliške prebivalce, obravnavati posamično, se pravi na način, da se najde rešitev v okviru dogovora med prebivalci, ki živijo v neposredni okolici sakralnega objekta in cerkvenim predstojnikom.