11. 7. 2017
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Nadurno delo Določanje delovnega časa je organizacijska in poslovna odločitev delodajalca glede na naravo dela, tehnologijo, organizacijo dela in potrebe po zagotavljanju in opravljanju določenih storitev, delodajalec pa mora pri tem upoštevati minimalne zahteve in omejitve, ki jih glede organizacije delovnega časa, trajanja dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega delovnega časa, letnega dopusta ter glede nočnega in izmenskega dela določa Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 - popr., 47/15 - ZZSDT, 33/16 - PZ-F, 52/16 in 15/17 - odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1).
Pri nadurnem delu gre za delo, ki ga delavec opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, le da ga opravlja izven sicer določenega delovnega časa, v času, ki presega polni delovni čas. Za opredelitev nadurnega dela je pomembna opredelitev polnega delovnega časa. ZDR-1 v prvem odstavku 143. člena določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom ali s kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden (drugi odstavek 143. člena ZDR-1). Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje kot polni delovni čas delovni čas 40 ur na teden (četrti odstavek 143. člena ZDR-1).
ZDR-1 tudi časovno omejuje nadurno delo in sicer lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. V okviru dodatnega varovanja delavcev pa je predvidena še omejitev dnevne delovne obveznosti, in sicer je določeno, da lahko delovni dan traja največ deset ur. Navedena dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, in ne sme biti daljše od šestih mesecev (3. odstavek 144. člena). Odstopanja v smislu upoštevanja povprečja so torej možna le v primeru, če obdobje izravnave določa poseben zakon ali kolektivna pogodba, drugače te izjeme ni mogoče uporabiti.
V skladu s prvim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko delodajalec uvede nadurno delo le v primerih, ki so izrecno določeni v zakonu, in sicer:
- v primerih izjemoma povečanega obsega dela,
- če je potrebno nadaljevanje delovnega procesa, da bi se preprečila škoda ali nevarnost
- za življenje in zdravje ljudi,
- če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih,
- če je treba zagotoviti varnost ljudi in premoženja ter prometa,
- in v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
Gre za izjemne primere, ki so v naprej časovno nepredvideni in za katere je nujno, da se delo opravi, ne glede na sicer določeno razporeditev delovnega časa. Tudi ob nastopu katerega od navedenih primerov delodajalec nadurnega dela ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.
ZDR-1 nalaga delodajalcu, da nadurno delo delavcu odredi pisno, praviloma pred začetkom dela, če zaradi narave dela ali nujnosti dela to ni mogoče, pa se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, najkasneje do konca delovnega tedna.
Plačilo za delo Plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Dodatki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu (tretji odstavek 127. člena ZDR-1). Višina dodatkov iz tretjega odstavka 127. člena ZDR-1 se lahko v kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). Delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa: za nočno delo, za nadurno delo, za delo v nedeljo, za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu (prvi odstavek 128. člena ZDR-1). Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (drugi odstavek 128. člena ZDR-1). Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na proste dneve po zakonu se med seboj izključujeta (tretji odstavek 128. člena ZDR-1 ). V skladu s četrtim odstavkom 128. člena ZDR-1 se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
Delodajalec je dolžan delavcu do konca plačilnega dne izdati pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Iz pisnega obračuna morajo biti razvidni tudi podatki o delavcu in delodajalcu (drugi odstavek 135. člena ZDR-1).
Evidenca o izrabi delovnega časa Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06; v nadaljnjem besedilu: ZEPDSV) opredeljuje evidence, ki se vodijo na področju dela in socialne varnosti. ZEPDSV v 12. členu določa, da delodajalci vodijo štiri evidence, med njimi tudi evidenco o izrabi delovnega časa. Vsebino evidence delovnega časa ZEPDSV opredeljuje v 18. členu. V skladu s tretjo alinejo 18. člena ZEPDSV je delodajalec dolžan dnevno v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca vpisovati tudi opravljene ure v času nadurnega dela.
Evidenco o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha zaposlitev.
Dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa, se hranijo kot listina trajne vrednosti, ki jo je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa.
Delodajalec je odgovoren za pravilnost, ažurnost in resničnost podatkov v evidencah iz 12. člena ZEPDSV ter vodenje, hrambo in posodabljanje teh evidenc, sicer je lahko kaznovan z globo. Evidenca o izrabi delovnega časa je prvenstveno namenjena uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja. Iz obrazložitve predloga ZEPDSV k 18. členu izhaja tudi, da se evidenca vodi za vsakega delavca vsakodnevno, spremljanje delovnega časa pa predstavlja pomemben instrument za izboljšanje organizacije dela.