30. 1. 2018
Odziv Ministrstva za infrastrukturo
Pri pripravi nove prometne zakonodaje v letu 2010 se je veliko pisalo o kaznovalni politiki, ki naj bi bila takšna, da v veliki meri ne bi vplivala na premoženjsko stanje socialno šibkejših storilcev prekrška.
Rešitve sankcioniranja v prekrškovnem postopku (tako v rednem kot v hitrem postopku), ki pretirano ne bi ogrožale socialnega položaja šibkejših oziroma manj premožnih, so zagotovljene v določbah (17., 18., 19.a, 26., 52., 53. in 57. člena) Zakona o prekrških, ki je v razmerju do Zakona o pravilih cestnega prometa generalni zakon, zatorej obravnavana vsebina nikakor ne more biti predmet specialnega prometnega zakona kot je Zakon o pravilih cestnega prometa.
Vsi storilci, ki zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo, ne morejo plačati globe, lahko pristojnemu sodišču predlagajo, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Na ta način globa, katere plačilo se nadomesti z opravo nalog v splošno korist ne prizadene niti storilca prekrška ter niti oseb, ki jih mora vzdrževati.
V hitrem postopku lahko prekrškovni organ storilcu izreče globo le v znesku, v katerem je predpisana, če pa je predpisana v razponu, sme izreči le najnižjo predpisano mero globe, če zakon ne določa drugače. V tem primeru torej prekrškovni organ ne more upoštevati okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, saj za to nima pristojnosti. Storilcu prekrška so v teh primerih na voljo dve možnosti, in sicer polovično plačilo izrečene globe ali obročno plačilo izrečene globe.
Ne glede na navedbe v prejšnjem odstavku pa velja poudariti, da ima prekrškovni organ, skladno z določbama Zakona o prekrških možnost, da izreče opomin (21. člen ZP-1) ali opozorilo (53. člen ZP-1).