29. 12. 2017
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
točka 1 V Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – Odl. US, 64/16 – Odl. US, 65/15 – Odl. US, ZKP) je takšna dolžnost policistov že urejena, in sicer je v prvem odstavku 148. člena navedeno, da v kolikor so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz ter da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
Po določilih drugega odstavka 148.a člena ZKP se lahko zaslišanje osumljenca po predhodnem obvestilu posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.
Glede navedbe, da policisti, ki so v sorodstvenem ali prijateljskem razmerju z osumljenci ali zaslišanci, ne bi smeli opravljati zaslišanje drugih oseb povezanih s primerom, pa povzemamo sedmi odstavek 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 637 – uradno prečiščeno besedilo 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – Zzavar-E in 40/12 – ZUJF), kjer je navedeno, da mora policist kot uradnik, če oceni, da je nastal položaj, v katerem bi njegov osebni interes lahko vplival na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih nalog oziroma v katerem okoliščine vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti in objektivnosti, o tem takoj, ko je glede na okoliščine mogoče, obvestiti predstojnika in ravnati v skladu z njegovimi navodili. Glede preiskovalnih dejanj, ki jih opravljajo policisti, pa četrti odstavek 44. člena ZKP določa, da o njihovi izločitvi odloča preiskovalni sodnik.
Vsako ponarejanje izjav bi pomenilo kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr. 54/15, 38/16 in 27/17, KZ-1). Policisti Posebnega oddelka Specializiranega državnega tožilstva, Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili preiskujejo kazniva dejanja, ki jih storijo uradne osebe policije, s čimer je zagotovljena nepristranska in neodvisna preiskava kaznivih dejanj.
Ob tem pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS št. 15/13, 23/15 – popr. In 10/17: ZNPPol) v 13. členu določa splošna načela za opravljanje policijskih nalog in sicer da morajo policisti spoštovati in varovati pravico do življenja, človekovo osebnost ter dostojanstvo. Nadalje v 14. členu določa, da morajo policisti pri opravljanju policijskih nalog vsakomur zagotoviti enako varstvo njegovih pravic.
točka 4 Glede uporabe rezultata poligrafskega testiranja v kazenskem postopku sta se pravna teorija in sodna praksa že večkrat opredelila, da izsledki poligirafskega testiranja niso dovoljeni dokazi v kazenskem postopku.
Menimo, da predlogi navedeni v točkah, ki so v pristojnosti MNZ, niso primerni za nadaljnjo obravnavo. Zakonodaja na tem področju je primerno urejena in zagotavlja ustrezno preprečevanje in ukrepanje v primeru zlorab.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Glede kazni, ki se lahko izreče za kaznivo dejanje posilstva, Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) v prvem odstavku 170. člena določa, da se storilec kaznuje z zaporno kaznijo od enega leta do desetih let. Če je kaznivo dejanje storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, pa drugi odstavek 170. člena določa, da se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. Glede dejansko izrečenih kazni za navedena kazniva dejanja pa poudarjamo, da je pomembna individualizacija kazenskih sankcij, to je prilagoditev kazenske sankcije teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca. Gre za eno temeljnih načel kazenskega prava, ki zavezuje zakonodajne organe, da že na zakonski ravni predvidijo večje število različnih vrst kazenskih sankcij, ki naj omogočajo uresničevanje tega načela, hkrati pa jih zavezuje, da pri posameznih kaznivih dejanjih postavijo okvire za posamezne vrste kazni (npr. predpisane kazni v razponu, obteževalne in olajševalne okoliščine, pravila o omilitvi in odpustitvi kazni, povratku, odmeri kazni za dejanja v steku…). Načelo individualizacije pa nalaga posebne obveznosti tudi sodišču. Sodišče je namreč dolžno v vsakem konkretnem primeru, ki ga obravnava, oceniti težo konkretnega kaznivega dejanja, stopnjo storilčeve krivde in njegovo osebnost, pri čemer med možnimi sankcijami izbere tisto za katero meni, da bo najprimernejša, nato pa določi njeno višino, upoštevajoč pri tem vse okoliščine posameznega konkretnega primera in vse možnosti, ki mu jih na voljo daje KZ-1.
Glede predloga, da predčasni odpust za storilce kaznivega dejanja posilstva ne bi smel priti v poštev, pojasnjujemo, da predčasni odpust obsojencev iz zavodov za prestajanje kazni zapora ureja 108. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12 in 54/15). V prvem odstavku tega člena je zapisano, da ima direktor zavoda pravico, da po tem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpusti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal dve tretjini kazni, vendar največ tri mesece pred iztekom kazni. Iz dikcije zakona tako jasno izhaja, da predčasni odpust ni vezan na kaznivo dejanje, zaradi katerega obsojenec prestaja kazen zapora, temveč zgolj na vedenje obsojenca med prestajanjem kazni in delež že prestane kazni.
Glede predloga, da bi storilci kaznivih dejanj posilstva med prestajanjem kazni morali biti zaprti v samici, pojasnjujemo, da je oddaja obsojenca v samico urejena v 88. člen ZIKS-1. Le-ta oddajo v samico določa kot eno izmed možnih disciplinskih sankcij, ki se izreče, če obsojenec izvrši katerega od disciplinskih prestopkov, naštetih v 87. členu ZIKS-1. Iz dikcije zakona tako lahko izluščimo podobno kot v zgornjem primeru: da oddaja v samico ni vezana na kaznivo dejanje, zaradi katerega obsojenec prestaja kazen zapora, temveč na njegovo morebitno neprimerno vedenje med prestajanjem kazni zapora.
Podobno velja tudi za predloge spremembe ureditve hišnega zapora (sklepamo namreč, da je predlagateljica ciljala na ureditev hišnega zapora in ne hišnega pripora). Le-ta je urejen v 86. členu KZ-1, ki določa, da lahko sodišče s sodbo ali s posebnim sklepom dopusti izvršitev kazni zapora do devetih mesecev s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Hišni zapor je torej ena od oblik alternativnega prestajanja kazni zapora. Tudi iz te dikcije zakonodajalca pa izhaja, da zakon pri možnosti odreditve hišnega zapora ne razlikuje med vrstami kaznivih dejanj, temveč upošteva zgolj osebne okoliščine obsojenca ter višino izrečene kazni. Glede na to, da je za osnovno obliko kaznivega dejanja posilstva zakonski minimum za izrečeno kazen eno leto, tako storilci tega kaznivega dejanja sploh nimajo možnosti prestajanja hišnega zapora. Enako velja za storilce težje (kvalificirane) oblike tega kaznivega dejanja, ki je opisano v drugem odstavku 170. člena KZ-1, saj je za to obliko določen zakonski minimum treh let. Edini, ki imajo potencialno možnost prestajanja hišnega zapora so storilci milejše oblike tega kaznivega dejanja, ki je opisano v tretjem odstavku 170. člena KZ-1 in za katero je predpisan zakonski minimum šestih mesecev zapora.
V zvezi z zgornjimi navedbami nadalje pojasnjujemo še, da je v enem izmed temeljnih ustavnih načel (14. člen Ustave Republike Slovenije; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a) določeno, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Tako se tudi zgoraj omenjene določbe 88. in 108. člena ZIKS-1 ter 86. člen KZ-1 uporabljajo za vse obsojence enako. Vrsta kaznivega dejanja ne more biti kriterij za razločevanje med njimi, saj je slednja v skladu s 49. členom KZ-1 upoštevana že pri sami odmeri kazenske sankcije.
Državljanka med predlogi omenja tudi rok osmih dni za pritožbo na odločitev tožilstva, da ni podlage za pregon in navaja, da bi bilo treba ta rok podaljšati. Ministrstvo ugotavlja, da je imela državljanka najverjetneje v mislih določbe 60. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP; Uradni list RS, št. 87/14), ki določa, da mora državni tožilec, če spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega izmed ovadenih udeležencev, to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko začne pregon sam. Tako ravna tudi sodišče, če je državni tožilec odstopil od pregona. Oškodovanec ima pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel sporočilo iz prejšnjega odstavka. Državljanki se zdi podaljšanje roka potrebno zato, ker se žrtev v tako kratkem roku ni sposobna primerno organizirati. A ministrstvo opozarja, da peti odstavek istega člena ZKP določa, da državni tožilec oziroma sodišče v sporočilu oškodovancu, da lahko začne pregon, navede (ga pouči) tudi, kaj lahko ukrene za uresničenje te pravice. Oškodovancu je tako nudena začetna pomoč pri prevzemu pregona.
Glede prepovedi približevanja, ki naj bi jo po mnenju predlagateljice morala izreči policija v primeru, da tožilstvo opusti pregon, tukajšnje ministrstvo pojasnjuje, da bi bilo za odgovor na to vprašanje bolj pristojno Ministrstvo za notranje zadeve. A v splošnem velja, da lahko policija samostojno izreče ukrep prepovedi približevanja le v nujnih primerih nasilja v družini. Ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP pa je mogoč le pod pogoji, da obstaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in da sta podana dva izmed pripornih razlogov po 201. členu tega zakona. V primeru, da je tožilstvo opustilo pregon torej tak ukrep ne pride v poštev. Posebej pa ministrstvo opozarja še na eno temeljnih načel kazenskega (procesnega) prava, ki pravi, da sme biti obdolženec, preden se izda pravnomočna sodba, omejen v svoji prostosti in v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon. V kolikor teh pogojev ni, tako noben državni organ ne sme samovoljno omejevati pravic posameznikov.
Zastaranje kazenskega pregona pa je urejeno v 90. členu KZ-1. Zastaralni roki so določeni glede na višino predpisane kazni za določeno kaznivo dejanje (in torej upoštevajoč različno težo kaznivih dejanj). Zastaralni rok za kaznivo dejanje posilstva v skladu s četrto točko prvega odstavka 90. člena je deset let in je v primerjavi s prejšnjim Kazenskim zakonikom enkrat daljši. Zakonodajalec tako podaljšuje zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj. Argumentov v prid zastaranja pregona kaznivih dejanj je več. Retribucija (povračilo za storjeno kaznivo dejanje) s potekom časa izgublja svojo pomembnost, če storilec v daljšem času ne stori novega kaznivega dejanja, se manjša ocena njegove nevarnosti in posledično zmanjšuje pomen ukrepanja zoper njega, prav tako pa s potekom časa obstajajo čedalje manjše možnosti za zanesljivo ugotavljanje dejanskega stanja zaradi upada obsega in verodostojnosti dokazov. Navedeni argumenti ne veljajo le v primeru posebno hudih kaznivih dejanj (na primer genocida, vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost), med katera pa kaznivo dejanje posilstva ne spada.
V zvezi s predlogom o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči pojasnjujemo, da je osnovni namen le-te po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 15/14 – odl. US in 19/15) v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Upravičenci do brezplačne pravne pomoči so: državljani Republike Slovenije, tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v RS, osebe brez državljanstva, ki zakonito prebivajo v RS, drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, nevladne organizacije in združenja, ki delujejo v javnem interesu ter so vpisana v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo (vendar le v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene) ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje RS določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Za podrobnejša pojasnila v zvezi s pravico do brezplačne pravne pomoči vam svetujemo, da se obrnete na spletni naslov http://www.sodisce.si/sodni_postopki/brezplacna_pravna_pomoc/, kjer se nahajajo tudi dodatna pojasnila in za to potrebni obrazci.
Na podlagi vsega navedenega na Ministrstvu za pravosodje zaključujemo, da so predlogi neutemeljeni in zato neprimerni za nadaljnjo obravnavo.