12. 8. 2010
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Slovenski okoljski predpisi, ki urejajo varstvo pred hrupom, ne obravnavajo hrupa, ki ga povzroča zvonjenje cerkvenih zvonov. Vzroki za takšno rešitev v naši zakonodaji so naslednji:
slovenski predpisi za varstvo pred hrupom obravnavajo hrup, ki je opredeljen kot "hrup v okolju, ki je nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območjih z industrijsko dejavnostjo". Med vire hrupa, zaradi katerih lahko nastaja tak hrup v okolju štejemo ceste, železniške proge, letališča, pristanišča ter industrijske obrate, gostinske in zabaviščne lokale ter gradbišča; tak način obravnave virov hrupa je skladen z evropsko zakonodajo, t.j. Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. Ta med vire hrupa, za katere bi bilo treba s predpisi določiti omejitve za njihovo obratovanje zaradi povzročanja hrupa, ne šteje cerkvenih zvonov; zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, je po nam znanih podatkih podoben zvokom, ki nastajajo pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar pa za ljudi v splošnem ni nezaželeno ali moteče, tako kot tudi zvoki glasbil običajno niso za ljudi nezaželeni ali moteči. Res pa je, da je lahko tudi zvok cerkvenih zvonov, tako kot to velja za zvok drugih glasbil, škodljiv za zdravje ljudi, če njegova zvočna moč (glasnost) presega kritične vrednosti kratkotrajne obremenitve z emisijo zvoka.
Za kritično vrednost kratkotrajne obremenitve, to je obremenitve, ki traja neprekinjeno manj kot tri ure, se šteje obremenitev z zvočno močjo 80 dB. Tako visoka obremenitev zvoka glasbil se običajno dosega ob prireditvah v zaprtih prostorih, če je zvok glasbil ojačen z zvočnimi napravami.
Tudi na podlagi meritev se je izkazalo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom, in zato mu ne moremo pripisati škodljivih učinkov na zdravje ljudi.
Po nam znanih podatkih zvok cerkvenih zvonov praviloma obremenjuje okolje kratkotrajno, ker običajno zvonjenje traja nekaj minut, kritična obremenitev pa je presežena v bližini cerkva le izjemoma, pa še takrat gre to preseganje predvsem na račun slabega prostorskega planiranja, na podlagi katerega se je izvedla neprimerna umestitev stanovanjskih stavb v bližino cerkvenega zvonika.
Zaradi navedenega menimo, da je ustrezna veljavna rešitev v okoljski zakonodaji, ki z vidika obremenjevanja s hrupom cerkvenih zvonov ne obravnava.
Predlagateljem predloga pa želimo tudi predlagati, da se v primerih, ko so stanovanjske stavbe preblizu cerkvenih zvonikov in obstoji verjetnost preseganja kritične vrednosti za kratkotrajno obremenitev s hrupom, le skušajo dogovoriti s predstojnikom bližnje cerkve glede glasnosti, pogostosti in trajanja zvonjenja cerkvenih zvonov.
Odziv Urada za verske skupnosti
Po vpogledu v imenovani predlog urad ugotavlja, da gre za predlog za spremembo predpisa, Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa, ki naj bi med vire hrupa ponovno uvrstila cerkveno zvonjenje oziroma alternativni predlog za oblikovanje normativne ureditve prepovedi cerkvenega zvonjenja. Razlog za neuvrstitev cerkvenega zvonjenja med vire hrupa naj bi bila normodajalčevo (vladno) stališče, da gre v primeru cerkvenega zvonjenja za glasbo.
Oblikovanje stališča o (ne)uvrstitvi cerkvenega zvonjenja med vire hrupa ni v uradovi pristojnosti in možnosti opredeljevanja, ker v konkretnem življenjskem primeru nihče ne zatrjuje izvrševanja človekove pravice svobode vesti iz 41. člena Ustave Republike Slovenije. Tudi če bi verska skupnost zatrjevala, da z zvonjenjem uresničuje svobodo vesti, to ne bi pomenilo, da ji s splošnozavezujočim ter versko nevtralnim predpisom, namenjenim varstvu drugih občečloveških vrednot (npr. z uredbo) tega ravnanja ne bi bilo mogoče omejiti. Pravica verskih skupnosti, da neodvisno in avtonomno opravljajo svoje poslanstvo, jih ne odvezuje dolžnosti, da delujejo v skladu s pravnim redom države.
Kljub navedenima nepristojnosti in nemožnosti opredeljavanja, pa mora urad opozoriti na potrebo po nediskriminatorni obravnavi verskih skupnosti. Urad zato nasprotuje »enostavni prepovedi cerkvenega zvonjenja«, in še posebej takšni, ki bi cerkveno zvonjenje brez navedbe razlogov (brez upoštevanja jakosti zvonjenja in/ali morebitnih drugih neželenih učinkov na okolje oziroma ljudi) v celoti prepovedal.