Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Enakovrednejše razmerje med književnostjo in slovenskim jezikom pri pouku slovenščine
 
studenecuros
Ogledov: 1733
Predlog poslan 20.03.2017
Z odzivom organa 25.07.2017
Zadnja sprememba 20.03.2017 23:40:11

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (15)   Popravki predloga  

Trenutni srednješolski učni načrt je sestavljen v tem smislu, da v kar največji meri ustreza pripravi na maturo. Že to je na neki način malce zgrešeno, saj bi morala biti matura posledica izobraževanja in ne obratno.

Pri maturi iz slovenščine je torej razmerje med književnostjo in jezikom 70 : 30 v prid književnosti. 50 % je namreč vredna maturitetna pola za esej, 30 % pola za slovnico oziroma razčlembo izhodiščnega besedila, preostalih 20 % pa ustni izpit, ki pa ponovno sestoji iz vprašanj iz obravnavane književnosti.

Verjetno ni treba posebej pripominjati, da se srednješolski profesorji slovenščine v veliki večini tega razmerja držijo celo v še večjem razmerju v prid književnosti, jezikovni oziroma slovnični del pa se na žalost obravna ravno toliko, da pač se.

Plod tega razmerja je razočarljivo velik del funkcionalno nepismenih študentov, ki ne znajo jezikovno neoporečno zasnovati niti desetih drsnic v Powerpointovi predstavitvi, kaj šele kolikor–toliko spodobno oblikovati nekaj strani dolgo seminarsko nalogo, ne ločijo med osnovnimi pomenskimi razlikami obrazil (pomenonosnih končnic), kot so na primer (prenos)-en, (prenos)-ljiv, (premost)-ujoč, (premost)-ljiv, ne razumejo tvorjenosti strokovnih besed, s katerimi se bodo tako pri študiju kot bodočem delu srečevali itd.

Velik del jezikovne zavesti se seveda dà usvojiti prav z obravnavanjem književnosti, še zlasti umetelnih domačih del in dobrih prevodov tuje književnosti, a ne zgolj na trenuten prevladujoči suhoparen način interpretacije del in poznavanja avtorjev. Velik del jezikovnih zakonitosti je moč spoznati prav skozi delo z dejanskim besedilom, ugnezdenim v njegovi jezikovni stvarnosti.

Najbolj žalostna značilnost slovenske srednješolske in fakultetne mladine pa je pomanjkanje smisla, čuta oziroma "dobrega počutja" v lastnem jeziku. Dovzetnost za jezikovno ustvarjalnost je dokaj klavrna, najbolj boleče pa je slišati, da nekdo raje bere in se izraža v angleščini, ker v njej pač lažje razmišlja in piše.

Predlagam torej, da se začne razmišljati v smislu uravnovešenja v smer enakovrednejšega razmerja med deležem zastopanosti književnosti in slovenskega jezika pri pouku slovenščine v srednješolskem izobraževanju.

Pri srednješolcih, bodočih študentih, je treba pripraviti kakovostno podlago za jezikovno udejstvovanje, ki ga bodo deležni v teku svojega študija in poznejšega dela, treba jih je priučiti razumevanja tudi nekoliko zahtevnejšega besedila in jih privaditi na tvorno strokovno ubesedovanje, predvsem pa je treba vzpostaviti boljšo jezikovno vzdušje in samozavest, da bosta še dolgo in zdravo bivala slovenska misel in slovensko bitje v sodobnem, spodobnem in izrazno sposobnem slovenskem jeziku.


Ključne besede slovenščina slovenski jezik književnost razmerje srednja šola
Kategorija: Šolstvo


Zadnji komentarji:

trol trolovski | 30.03.2017 | 11:16
S predlogom se strinjam, da se poveča zavedanje pomembnosti slovenskih književnikov, ki pripomore k večji nacionalni zavednosti našega naroda. Slovenščina je tudi nepriljublen predmet  po opravljeni anketi MInistrstva za kulturo, torej predlagam da se nekaj naredi v tej smeri.
kim12jb | 30.03.2017 | 11:14
Sem podprla predlog in moram še dodati, da na tem portalu redkokdaj (žal) predlagatelj svoj predlog utemelji s tako kvalitetnim in strokovnim besedilom. Bravo! Pa še to: nekateri se pa pri svojih komentarjih po mojem mnenju delajo norca (upam da iz samih sebe), saj so številni komentarji popolnoma neumestni.
Zala123456 | 30.03.2017 | 11:06
Predlog definitivno podpiram. Nivo slovenskega jezika je sicer različen a kljub temu menim, da bi morali učenci v šolah več brati, da bi si širili neko splošno obzorje. Mogoče na gimnazijah že nekako dosegajo te cilje z široko podlago na književnosti, raznih spisih in podobnih zadevah, kaj pa na strokovnih šolah? Tam je od učencev pričakovano manj, sami pa nimajo neke iniciative, da bi delali in sami razvijali znanje jezika. Lahko bi razširili procent obvladovanja knjiiževnosti in slovnice, saj se nam z branjem in poznavanjem zgodovine razširi obzorje, prav tako poznavanje samega jezika. Pokritje neke osnovne literature ni dovolj, mogoče je le bolje da se nekako razširi to področje, izključeno iz razloga, ker se ljudje vedno manj zavedamo, da je jezik nekako potrebno negovati in se ga zavedati, namesto tega pa ga vedno bolj zanemarjamo. 
Ivan Peter Benko | 29.03.2017 | 08:10
Nivo znanj slovenskega jezika je različen. Najbolj me je razočaral stil pisanja v 'strokovnih' knjigah določenih strok. Obstajajo žargoni, toda oblikovanje stavkov v germanističnem stilu ni žargon, ampak je znak nesposobnosti izražanja v slovenskem jeziku. Branje del slovenskih avtorjev izpopolnjuje znanje bralca zato je utemeljeno, da učenci in dijaki mnogo berejo, pišejo in pripovedujejo, s čimer se usposabljajo za bodoče izražanje v svojem nadaljnjem življenju in delu. Kdor že v osnovni šoli in nadalje v srednji šoli ne doseže določene ravni sposobnosti izražanja v slovenskem jeziku pač ne more napredovati, ker bi ta njegova nesposobnost ustvarjala probleme v nadaljnjih stopnjah življenja in dela.
anekdota | 22.03.2017 | 19:37
 
Če želimo ohraniti slovenski jezik na zadovoljivem nivoju mislim, da bi bilo smiselno, da bi šolah večkrat pisali spise z različnimi naslovi. Glede na pestrost izrazoslovanja in uporabo slovenskega jezika, bi videli kakšna je kvaliteta. Posledično bi povečali delež manjkajočega učenja.
Problem vdora jezikov iz bivše skupne države je očiten, tudi več generacij tukaj rojenih otrok se primarnega naglasa ne otrese. Zdi se, da v šolah premalo berejo primerne slovenske knjige in se posledično ne izražajo v slovenskem jeziku.
znalček | 22.03.2017 | 15:57
No jaz pa mislim, da bi se morali jezika naučiti že v osnovni šoli in naj bi ga gimnazijci že obvladali. Če ga ne, bi pač dobili cvek.
studenecuros | 22.03.2017 | 19:44
Res je, že v osnovni, edini obvezni šoli, bi se moralo veliko napora nameniti utrjevanju jezikovne (samo)zavesti. Ne morem pa se strinjati, da bi morali po osnovni šoli jezik že obvladati (kaj nam sploh pomeni obvladati?). Določena poglavja iz slovenščine so preprosto prezahtevna za onovno šolo. Še po srednji šoli, celo gimnaziji, slovenščine še ne obvladaš, ker se z nekaterimi svetovi jezika pač srečaš šele pri udejstvovanju v svoji posamezni stroki, ko bereš tudi zahtevnejša besedila. Zanesljivo pa je treba raven v osnovni in srednji šoli usvojenega znanja vsaj opazno dvigniti, gotovo.
znalček | 30.03.2017 | 11:31
Glej, ne razumeš. Če je recimo velik del mature ocena eseja, moraš v eseju uporabljati vejice, če ne dobiš cvek. Zakaj je potem potreben še poseben test o vejicah. Podobno je pri šolskih nalogah in ustnem spraševanju.
taubi1 | 22.03.2017 | 08:30
Najprej je potrebno vrniti slovenski jezik v Slovenijo! To kar danes učijo, je čefurščina! Slovenščina in srbohrvaščina sta zelo različna jezika. Kar danes govorite, smo se pred 45-50 leti učili pri srbohrvaščini. Tudi v tekstu predloga je kar nekaj čefurskih značilnosti!
Vrnite slovenščini prihodnost!
studenecuros | 22.03.2017 | 19:10
Oprostite, prosim, ste vi slovenist? Jaz namreč sem, čeravno študent 1. letnika. Kaj točno naj bi bile čefurske značilnosti v besedilu predloga?
Ko ravno omenjate čefurske lastnosti, ravno zvezo "je potrebno" z začetka vašega sporočila bi jaz štel med srbohrvaške pritikline, ki niso lastne ustroju in miselnosti slovenskega jezika.
Slovenist najbrž res niste, saj bi sicer vedeli, da se predložno zvezo "45-50" piše s pomišljajem in ne vezajem. Le čevlje sodi naj kopitar, to boste pa verjetno razumeli.
studenecuros | 22.03.2017 | 19:16
Se docela strinjam, da je treba slovenščini osmišljati prihodnost, ne bi pa rekel, da jo je treba vrniti (od kod že?), saj slovenščina, o tem sem prepričan, z vsakim dnem raste, se ojačuje in cveti.

Zelo bi se pa razveselil, če bi me razsvetlili s tem, kaj natančno štejete za prvine srbohrvaščine (ta jezik mimogrede ne obstaja), ki jih učimo pri slovenščini oziroma se pojavljajo v mojem pisanju. Prosim, bodite konkretni, sicer bom postal zelo zoprn.
taubi1 | 24.03.2017 | 09:04
Daleč od tega, da bi bil slavist. Sem se pa učil slovenski jezik in do devetdesetih let obvezni učni predmet, po tvojem neobstoječi, srbohrvaški jezik.
Bodočnost je čefurizem. Slovensko prihodnost. 
Priimke  v slovenščini pišemo z veliko začetnico! 
studenecuros | 24.03.2017 | 20:57
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
taubi1 | 27.03.2017 | 08:49
"Svoj pišejo jezik, slávščine ti júžnih so janičarji dežel."  Dr. France Prešeren
studenecuros | 24.03.2017 | 20:57
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
studenecuros | 24.03.2017 | 20:59
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
studenecuros | 24.03.2017 | 20:59
Aha, torej še eden tistih, ki misli, da je treba slovenščino stalno ubranjevati pred nekimi namišljenimi kvarnimi vplivi in da je to najbolj zveličavno početje, v svoji biti pa je nadvse zavržno. Če rečemo, da bodočnost ni domača beseda, najbrž ne poznamo meril, po katerih štejemo leksiko za domačo. Eno teh je to, da beseda izhaja iz slovanske jezikovne praosnove oziroma je izpeljana iz drugega slovanskega jezika.

Kadar se odpovedujemo kvazi nevarnim besedam, kot so bodočnost za prihodnost, kasneje za pozneje, otvoritev za odprtje, bučno za glasno, enostavno za preprosto, vkrcanje za vstopanje, osredotočiti za osrediniti, celo itd. za itn. in podobno, tedaj se v bistvu odpovedujemo delu svojega jezikovnega bogastva. V bistvu se s tem odpovedujemo tudi delu svoje jezikovne samozavesti in suverenosti.

Mimoidoč, kdo vam je pa zaupal, da bodočnost ni slovensko? Upam, da ne zgolj "zdrava pamet". Če menite, da zgoraj naštete in njim podobne besede pomenijo čefurizacijo slovenskega jezika, v roke vzemite npr. etimološki slovar (Snojev ali Bezlajev, vseeno, katerega) in se z njim pošteno udarite po glavi. Potem ga lahko tudi prelistate in ugotovite, od kod izvirajo katere besede, ugotovili boste, da so številne še mnogo starejše od starosti slovenščine in sorodnih balkanskih jezikov. (Ne bi vam odsvetoval niti pravopisa.)

Kopitar je pa občnoimenski samostalnik, take vrste njih, ki se pišejo malozačetnično (razen, če se ravno vi po nekem bednem naključju pišete Kopitar, potem pristanem na véliko).

Slovenščini vračamo prihodnost z osvobajanjem iz kleščečega jarma jezikovnega nelagodja, samo(ne)zavesti in strahu pred ustvarjalnostjo in tvornostjo v lastnem jeziku, ne pa s preganjanjem prepovedanih besed, ki se jih velja pač zaradi nekogaršnjega čistunskega občutka izogibati, da bi le bila slovenščina še bolj slovenska od samih Slovencev.
studenecuros | 24.03.2017 | 21:04
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
pikica89 | 20.03.2017 | 11:02
Se popolnoma strinjam.
Učencem in dijakom je treba kupiti učbenike in delovne zvezke, če jih ne, te učiteljica kliče v šolo in očita, da otroku ne zagotavljaš potrebščin za delo pri pouku. Potem pa se kakšno leto zgodi, da se delovnih zvezkov ne izpolni niti do polovice. 
Najmanj, kar kaže storiti, je izpolniti kupljene delovne zvezke v celoti, ne pa, da so zvezki potem polni nekih fotokopij z nalogmi iz 20 let starih učbenikov in beril.
Kdo tu koga vleče za kaj ...

Enakovrednejše razmerje med književnostjo in slovenskim jezikom pri pouku slovenščine

Trenutni srednješolski učni načrt je sestavljen v tem smislu, da v kar največji meri ustreza pripravi na maturo. Že to je na neki način malce zgrešeno, saj bi morala biti matura posledica izobraževanja in ne obratno.

Pri maturi iz slovenščine je torej razmerje med književnostjo in jezikom 70 : 30 v prid književnosti. 50 % je namreč vredna maturitetna pola za esej, 30 % pola za slovnico oziroma razčlembo izhodniščnega besedila, preostalih 20 % pa ustni izpit, ki pa ponovno sestoji iz vprašanj iz obravnavane književnosti.

Verjetno ni treba posebej pripominjati, da se srednješolski profesorji slovenščine v veliki večini tega razmerja držijo celo v še večjem razemrju v prid književnosti, jezikovni oziroma slovnični del pa se na žalost obravna ravno toliko, da pač se.

Plod tega razmerja je razočarljivo velik del funkcionalno nepismenih študentov, ki ne znajo jezikovno neoporečno zasnovati niti desetih drsnic v Powerpointovi predstavitvi, kaj šele kolikor–toliko spodobno oblikovati nekaj strani dolgo seminarsko nalogo, ne ločijo med osnovnimi pomenskimi razlikami obrazil (pomenonosnih končnic), kot so samo za primer denimo (prenos)-en, (prenos)-ljiv, (premost)-ujoč, (premost)-ljiv, ne razumejo tvorjenosti strokovnih besed, s katerimi se bodo tako pri študiju kot bodočem delu srečevali itd.

Velik del jezikovne zavesti se seveda dà usvojiti prav z obravnavanjem književnosti, še zlasti umetelnih domačih del in dobrih prevodov tuje književnosti, a ne zgolj na trenuten prevladujoči suhoparen način interpretacije del in poznavanja avtorjev. Velik del jezikovnih zakonitosti je moč spoznati prav skozi delo z dejanskim besedilom, ugnezdenim v njegovi jezikovni stvarnosti.

Najbolj žalostna značilnost slovenske srednješolske in fakultetne mladine pa je pomanjkanje smisla, čuta oziroma "dobrega počutja" v lastnem jeziku. Dovzetnost za jezikovno ustvarjalnost je dokaj klavrna, najbolj boleče pa je slišati, da nekdo raje bere in se izraža v angleščini, ker v njej pač lažje razmišlja in biva.

Predlagam torej, da se začne razmišljati v smislu uravnovešenja v smer enakovrednejšega razmerja med deležem zastopanosti književnosti in slovenskega jezika pri pouku slovenščine v srednješolskem izobraževanju.

Pri srednješolcih, bodočih študentih, je treba pripraviti kakovostno podlago za jezikovno udejstvovanje, ki ga bodo deležni v teku svojega študija in poznejšega dela, treba jih je priučiti razumevanja tudi nekoliko težavnejšega besedila in privaditi tvornega strokovnega ubesedovanja, predvsem pa je treba vzpostaviti boljšo jezikovno vzdušje in samozavest, da bosta še dolgo in zdravo bivala ta slovenska misel in slovensko bitje.


Ključne besede: slovenščina slovenski jezik književnost razmerje srednja šola

Enakovrednejše razmerje med književnostjo in slovenskim jezikom pri pouku slovenščine

Trenutni srednješolski učni načrt je sestavljen v tem smislu, da v kar največji meri ustreza pripravi na maturo. Že to je na neki način malce zgrešeno, saj bi morala biti matura posledica izobraževanja in ne obratno.

Pri maturi iz slovenščine je torej razmerje med književnostjo in jezikom 70 : 30 v prid književnosti. 50 % je namreč vredna maturitetna pola za esej, 30 % pola za slovnico oziroma razčlembo izhodiščnega besedila, preostalih 20 % pa ustni izpit, ki pa ponovno sestoji iz vprašanj iz obravnavane književnosti.

Verjetno ni treba posebej pripominjati, da se srednješolski profesorji slovenščine v veliki večini tega razmerja držijo celo v še večjem razmerju v prid književnosti, jezikovni oziroma slovnični del pa se na žalost obravna ravno toliko, da pač se.

Plod tega razmerja je razočarljivo velik del funkcionalno nepismenih študentov, ki ne znajo jezikovno neoporečno zasnovati niti desetih drsnic v Powerpointovi predstavitvi, kaj šele kolikor–toliko spodobno oblikovati nekaj strani dolgo seminarsko nalogo, ne ločijo med osnovnimi pomenskimi razlikami obrazil (pomenonosnih končnic), kot so na primer (prenos)-en, (prenos)-ljiv, (premost)-ujoč, (premost)-ljiv, ne razumejo tvorjenosti strokovnih besed, s katerimi se bodo tako pri študiju kot bodočem delu srečevali itd.

Velik del jezikovne zavesti se seveda dà usvojiti prav z obravnavanjem književnosti, še zlasti umetelnih domačih del in dobrih prevodov tuje književnosti, a ne zgolj na trenuten prevladujoči suhoparen način interpretacije del in poznavanja avtorjev. Velik del jezikovnih zakonitosti je moč spoznati prav skozi delo z dejanskim besedilom, ugnezdenim v njegovi jezikovni stvarnosti.

Najbolj žalostna značilnost slovenske srednješolske in fakultetne mladine pa je pomanjkanje smisla, čuta oziroma "dobrega počutja" v lastnem jeziku. Dovzetnost za jezikovno ustvarjalnost je dokaj klavrna, najbolj boleče pa je slišati, da nekdo raje bere in se izraža v angleščini, ker v njej pač lažje razmišlja in biva.

Predlagam torej, da se začne razmišljati v smislu uravnovešenja v smer enakovrednejšega razmerja med deležem zastopanosti književnosti in slovenskega jezika pri pouku slovenščine v srednješolskem izobraževanju.

Pri srednješolcih, bodočih študentih, je treba pripraviti kakovostno podlago za jezikovno udejstvovanje, ki ga bodo deležni v teku svojega študija in poznejšega dela, treba jih je priučiti razumevanja tudi nekoliko zahtevnejšega besedila in jij privaditi tvornega strokovnega ubesedovanja, predvsem pa je treba vzpostaviti boljšo jezikovno vzdušje in samozavest, da bosta še dolgo in zdravo bivala slovenska misel in slovensko bitje v sodobnem, spodobnem in izrazno sposobnem slovenskem jeziku.


Ključne besede: slovenščina slovenski jezik književnost razmerje srednja šola

Enakovrednejše razmerje med književnostjo in slovenskim jezikom pri pouku slovenščine

Trenutni srednješolski učni načrt je sestavljen v tem smislu, da v kar največji meri ustreza pripravi na maturo. Že to je na neki način malce zgrešeno, saj bi morala biti matura posledica izobraževanja in ne obratno.

Pri maturi iz slovenščine je torej razmerje med književnostjo in jezikom 70 : 30 v prid književnosti. 50 % je namreč vredna maturitetna pola za esej, 30 % pola za slovnico oziroma razčlembo izhodiščnega besedila, preostalih 20 % pa ustni izpit, ki pa ponovno sestoji iz vprašanj iz obravnavane književnosti.

Verjetno ni treba posebej pripominjati, da se srednješolski profesorji slovenščine v veliki večini tega razmerja držijo celo v še večjem razmerju v prid književnosti, jezikovni oziroma slovnični del pa se na žalost obravna ravno toliko, da pač se.

Plod tega razmerja je razočarljivo velik del funkcionalno nepismenih študentov, ki ne znajo jezikovno neoporečno zasnovati niti desetih drsnic v Powerpointovi predstavitvi, kaj šele kolikor–toliko spodobno oblikovati nekaj strani dolgo seminarsko nalogo, ne ločijo med osnovnimi pomenskimi razlikami obrazil (pomenonosnih končnic), kot so na primer (prenos)-en, (prenos)-ljiv, (premost)-ujoč, (premost)-ljiv, ne razumejo tvorjenosti strokovnih besed, s katerimi se bodo tako pri študiju kot bodočem delu srečevali itd.

Velik del jezikovne zavesti se seveda dà usvojiti prav z obravnavanjem književnosti, še zlasti umetelnih domačih del in dobrih prevodov tuje književnosti, a ne zgolj na trenuten prevladujoči suhoparen način interpretacije del in poznavanja avtorjev. Velik del jezikovnih zakonitosti je moč spoznati prav skozi delo z dejanskim besedilom, ugnezdenim v njegovi jezikovni stvarnosti.

Najbolj žalostna značilnost slovenske srednješolske in fakultetne mladine pa je pomanjkanje smisla, čuta oziroma "dobrega počutja" v lastnem jeziku. Dovzetnost za jezikovno ustvarjalnost je dokaj klavrna, najbolj boleče pa je slišati, da nekdo raje bere in se izraža v angleščini, ker v njej pač lažje razmišlja in piše.

Predlagam torej, da se začne razmišljati v smislu uravnovešenja v smer enakovrednejšega razmerja med deležem zastopanosti književnosti in slovenskega jezika pri pouku slovenščine v srednješolskem izobraževanju.

Pri srednješolcih, bodočih študentih, je treba pripraviti kakovostno podlago za jezikovno udejstvovanje, ki ga bodo deležni v teku svojega študija in poznejšega dela, treba jih je priučiti razumevanja tudi nekoliko zahtevnejšega besedila in jij privaditi tvornega strokovnega ubesedovanja, predvsem pa je treba vzpostaviti boljšo jezikovno vzdušje in samozavest, da bosta še dolgo in zdravo bivala slovenska misel in slovensko bitje v sodobnem, spodobnem in izrazno sposobnem slovenskem jeziku.


Ključne besede: slovenščina slovenski jezik književnost razmerje srednja šola